Ivana Keser: Avtorski časopis: svoboda dezinformacije
Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 2 | 2001/02| Arhiv
Svet komunikacij je sestavljen iz sloganov, ki imajo namen, in tudi tole moje razstavljanje je en sam neskončen slogan. Danes je vprašanje, kako drugi poskušajo prepričati nas, morda še pomembnejše od vprašanja, kako bi mi prepričali druge. Dan za dnem drugi odločajo o tem, čemu bo dovoljeno postati novica, mi pa se ukvarjamo s tem, da ločujemo resnice od neresnic, dejstva od fikcije. Nekdaj so se povsod po svetu najudarnejši družbeni slogani sklicevali na svobodo, danes pa govorijo o varnosti. Varnost pomeni gotovost, ne pa nujno tudi svobode. Pa vendar bi morala biti svoboda pomemben dejavnik vsesplošne varnosti in s tem tudi gotovosti. Zato se v svojem delu največ sprašujem o svobodi informacije.
Propagando, kamor štejem vsako v javnost poslano besedo, so si izmislili, da bi provocirala odgovore brez razmišljanja. Takim refleksnim odgovorom pravim odgovori ready made, ker so nastali iz avtomatizma in pod vplivom skupnosti, v kateri živimo, pa tudi pod vplivom vsake slike, sporočila ali besede, s katero smo kdaj prišli v stik. Danes je vsa vizualna komunikacija podobna poročilom. Marsikaj je narejeno tako, da je videti kakor novica, reklame pri tem pretiravajo, lahko so novice ali pa tudi ne. Površine mest, na primer, so ideološke površine. Površine imajo svojo ceno in pojem in prostor javne lastnine se čedalje bolj ožita. Celo nebo in pločniki so nosilci sporočil. Pogled in pokrajina se nenehno spreminjata v zasebno lastnino, ki je naprodaj. Tej primarni privatizaciji naših pogledov pravimo vizualna polucija.
Zaradi inflacije sporočil in ideologij naša negativna razmišljanja marsikdaj niso naša, ampak so posledica nečesa, na kar so nas napeljali drugi. Lahko bi rekli, da smo tako dobro strenirani, da razmišljamo o svetu tako predvidljivo in tako določeno, da tega niti ne opazimo več.
Vsak, ki nekaj kaže javnosti, zavestno ali nezavedno generira manipulacijo. Na pogosto vprašanje “Ali lahko demokratiziramo informacijo?” je čedalje manj odgovorov, vse več pa je dokazov, da je mogoče demokratizirati manipulacijo.
Razstave lokalnih problemov
Širši naslov mojega projekta Razstave lokalnih časopisov je iz dveh sestavin: avtorskih časopisov in intervencij z obstoječimi časopisi v nekem mestu ali državi. Iz obeh sestavin nastane razstava lokalnih problemov.
Za obveščanje o tem, kako se moji sodelavci in jaz sama potepamo od enega lokalnega problema, ki se mi zdi pomemben, do drugega, sem izbrala tiskani medij. Izraz “časopis”, ki ga uporabljam, ne glede na število strani označuje prostor ideje in zgoščenega delovanja, in ne estetike medija. Časopisi so najpomembnejše videnje lokalnega v sleherni državi, regiji ali mestu. Prepričana sem namreč, da je pogled na svet ne glede na center moči zmerom lokalen, in da je globalni pogled le posledica moči. V jeziku sloganov, iz katerih je sestavljena današnja komunikacija, lahko rečem, da je na eni strani časopisa marsikdaj mogoče povedati več kakor s celo razstavo.
Teme, ki jih zajemam z avtorskim časopisom, razvrščam v več problematik:
- lokalno-globalno
LOCAL-GLOBAL (Rotterdam, 1996) in LOCAL NEWSPAPER (Cleveland, 1997) - zasebno in javno
NOTHING PERSONAL in PRIVAT COPY (Umag in Zagreb, 1997) - osebna utopija
SREĆA JE MUTACIJA S ČETIRI LISTA ., Zagreb, 1994, PARADISE (Gradec, 1996), PRIVATE UTOPIA (Barcelona, 2000), WEEKEND ART NEWSPAPER (Stockholm, 1999) in GARDEN MIRROR (Luksemburg, 2001) - urbana frustracija
FRUSTRATIONS & OBSESSIONS (Dunaj, 1999) in FRENETIC (Dunaj, 2000) - migracije in identitete
STRANGERS IN THE CITY (Celje, 2000), MIGRANTS (Zagreb, 2001-2002).
Mojih del ni mogoče ločiti od konteksta in od časa, v katerem nastajajo, vendar pa ni nujno, da se moj lokalni kontekst pokriva z zemljepisnim pojmom lokalnega. Vse novejše globalne svetovne odločitve so lokalne. To je slišati fantastično samo do trenutka, ko dojamemo, da tistih globalnih problemov, ki so edini skupni nam vsem, sploh ne rešujemo globalno. Nekateri problemi na tem svetu so bolj globalni od drugih: globalno ogrevanje, korporacijski fašizem, planski in selektivni terorizem z genskimi tehnologijami niso tako urgentni kakor, denimo, terorizem, in zato lahko počakajo. Če torej hočete imeti možnost, da razvrščate “globalne” probleme po pomembnosti in da delujete lokalno in s tem dosežete širši odmev, morate biti čim bližji centru moči. Bliže ko ste centru moči, večje možnosti imate, da vaš lokalni problem (ideologijo) vsilite svetu, češ da je globalen. Pri tem imajo kajpada državno-politični problemi znerom prednost pred državljansko-političnimi. Državna varnost ima vedno prednost pred državljansko varnostjo, in tako naprej v neskončnost.
O informaciji
Vse družbe, kar jih je, so družbe informacije in dezinformacije. Dezinformacija ni abstrakcija, s katero se ukvarja javnost, dezinformacija se začne med vami in mano, tukaj in zdaj. Vsakdo je lahko vir informacij in vsaka informacija je interpretacija. Torej je tudi resnica interpretacija. Lahko gremo v skrajnost in rečemo, da danes nihče več ni avtor svojih besed, ker so bile vse besede že nekje uporabljene.
Obrabljeno vprašanje “Ali mediji zaznamujejo čas ali čas zaznamuje medije?” je, če pogledamo nanj skozi nespodbitni vpliv medijev, še zmerom intrigantno. Kvantiteta informacij nas navdaja z iluzijo, da še nikoli nismo bili bliže resnici. Nikoli bliže, pa vendar tako zelo upočasnjeni. Zdi se, da nam je dostopno vse, nadzora pa nimamo nad ničemer. Medije zanima samo tisto, kar se lahko sprevrže v množično histerijo. In kadar novic ni, jih je treba narediti. Ali ste opazili, da imajo najtanjši časopisi najdebelejše naslove? Nogometna tekma v nedeljo je lahko zabavna, če pa je naša sreča odvisna od tega, kako igra “naša” najljubša ekipa, potem imamo resen lokalni problem. Mediji pri tem, da se ženejo za dobičkom, nenehno spodbujajo idolatrijo, obnorenost z zvezdami in junaki, in to celo tam, kjer je smešno malo porabnikov in so pičle možnosti za zdrav show business. Je bil svet nekdaj boljši kraj za življenje kakor je zdaj? Odgovor je “ne”, razlika je zgolj ta, da se zdaj vse znajde v medijih. Novice so dandanes iskanje površinskih ekscesov. Komunikacija se je spremenila v težko industrijo, gotovi dobiček, kakor je veljalo za črno metalurgijo konec 19. stoletja ali avtomobilsko industrijo v začetku 20. stoletja.
Od umetnikov se pričakuje, da se njihovo delo dotika lokalnih problemov. A kakor sem že rekla, lokalni problemi, tudi če se jim reče lokalni, niso povsod zadosti lokalni. Eden izmed očitnih lokalnih problemov, na katerega bi rada opozorila, je zatiranje individualne iniciative: tega ne počno samo lokalni nacionalisti v majhnih državah, kakor bi pričakovali, ampak svetovne korporacije, katerih želja je ukaz. To delajo tako, da odpravljajo konsenz, pa s polucijo percepcije in nazadnje s korporacijskim terorizmom. Tako imenovano obdobje tranzicije, v katerem se je znašla država, v kateri živimo, je popoln teren za eksperimentiranje. Dezinformacija ima pri tem glavno vlogo. Dati ljudem ideje na izbiro pomeni dati jim na izbiro politike. Mediji, naj so še tako decentralizirani (linearni: radio, tisk, televizija, ali tisti, ki imajo to prednost, da so hipertekst: internet), imajo s političnega gledišča še naprej svojo staro, znano, nevarno značilnost, in sicer, da z njimi “eden nagovarja množico”.
S tiskanim medijem delam zato, da generiram sum, diskusijo v javnosti in da opomnijam, da je lahko vsak svoj urednik in založnik. Virginia Woolf je investirala v lastno domačo tiskarno in zato je v dvajsetih letih preteklega stoletja slovela kot ena izmed prvih necenzuriranih piscev nove dobe. Samo petdeset let pozneje je založnik lahko postal vsak, ki je lahko prišel do kopirnega stroja. Internet je multipliciral pravico do glasu in je naredil iz svojih uporabnikov domače založnike in distributerje. Remitenda ni samo ekološki odpadek, ampak je politični poraz. Marsikateri založnik se sramuje svojih zalog. Remitendo kot napako v ideologiji, ki se jo da prikriti, pogosto uporabljam v svojem delu. Tudi tiskarski škrat je sredstvo za izražanje, ki ga cenim.
Rasa, razred, seksualnost
Od leta 1994 v raznih kontekstih razstavljam skladovnice po tisoč primerkov dnevnikov in tednikov. V dela vpelujejm paralelna branja in pomene, pri katerih se kot izhodišča vseh lokalnih problemov kažejo vprašanja rase, razreda in seksualnosti. Pri časopisu je mogoče združiti veselje do ilustracije, risbe, fotografije, teksta. Časopisi so koncentrirani komentar, saj živimo v času, ko “mora biti vse kratko in zabavno”. Časopis je v bistvu stališče do izbrane teme (lokalno in globalno, zasebno in javno, informacija in dezinformacija, urbane nevroze in utopije . ). V glavnem je to raziskovanje polarnosti. Teme, s katerimi se ukvarjam, govorijo o vsakdanu. Zato je zame pomembno, da je časopis na voljo široki javnosti in da prodre tudi ven iz elitiziranih in pogosto omejenih kulturnih prostorov. Časopisi se po navadi tiskajo v nakladi 2000 do 10 000 izvodov. Včasih delam priloge za obstoječe dnevnike: taka je bila priloga “Paradise” v nakladi 23 000 izvodov za avstrijski Kleine Zeitung leta 1996 ob Avstrijskem trienalu fotografije ali priloga “Frenetic” v avstrijskem Der Standard leta 2000 v organizaciji Museum in Progress. Leta 1996 sem v časopisu Lokalno Globalno, ki je nastal za Manifesto I v Rotterdamu, objavila tekst z istim naslovom, ki odpira temeljno vprašanje o javnem delovanju posameznika in o dveh vlogah, ki sta edini še mogoči: vloga aktivista ali atavista. Za isto razstavo sem pakirala časopise po klišejskih kategorijah porabniške psihologije v raznobarvne plastične vrečke: časopisi za ženske, za poslovneže, za športnike . časopisi, ki jih kupimo na slepo, najprej plačamo in šele potem vidimo, kaj smo dobili. Leta 1996 sem toskanski časopis, ki sem ga prej stehtala, zavila v prozorno folijo in nalepila nanj nalepko, ki je precizirala politično vsebino in količino resnice v njem v gramih. V tem delu z naslovom Resnica sem iskala definicijo resnice in odgovor na vprašanje, koliko različic je resnice. Ker je informacija interpretacija, časopis, zapakiran glede na svojo težo v gramih, pove, da je tudi resnica interpretacija.
Umetnik se giblje v nekaj danih okvirih in formatih. Poleg prostorskega, časovnega in fizičnega je tukaj še birokratski. Večina javnih krajev ni dostopnih. Leta 1997 sem v newyorškem Central Parku postavila Razstavo lokalnih časopisov. Potrebovala sem tri mesece, da sem dobila dovoljenje za postavitev svojega dela. Zato sem to delo poimenovala birokratsko.
Leta 2001 sem imela v Luksemburgu v organizaciji Casino Luxemburg akcijo zbiranja časopisov, h kateri sem prebivalce povabila z oglasom v časopisu. Časopise sem dala v kletko, leto dni pozneje pa sem v kletko zaprla satelitsko anteno.
Razstavljam na javnih krajih, umetnostnih in neumetnostnih, na ulici, v parkih, in odkrito nagovarjam publiko, naj aktivno sodeluje pri mojih delih: naj teptajo, spreminjajo informacije, ustvarjajo svoje osebne novice, naj imajo kritičen odnos do gotovih dejstev. Pri tem sodelujem s publiko, publika ni postavljena pred gotovo dejanje, temveč lahko sodeluje in redefinira. Informacije tako tehtam, pakiram, transformiram, klišeiziram v skladu z nekakšnimi kulturnimi kanoni, stereotipi in spolnimi predsodki, časopise, ki jih delam sama, pa delim zastonj ali jih pošiljam naokoli kot mail art.
Skupnostna umetnost
Z delom Indoktrinacija, pri katerem je publika dokončala začeto delo (2000-2002: Zagreb, Beograd, Moskva, Skopje), sem naredila inverzijo običajne udeležbe publike. Indoktrinacija je delavnica brez mojstra, sestavljena je iz remitende, nekaj mojih začetnih sporočil, ki visijo na zidu, in je prepuščena svobodi izražanja publike in osvobojena cenzure. Publika artikulira delo, glede na kontekst pušča politične, poetične, ironične sledove in opazke s tehniko izrezovanja in z lepljenjem črk, tako kot v anonimnih grozilnih pismih. Skratka, obiskovalci puščajo nepodpisano na zidu tisto, česar ne morejo javno izreči. Sodelujem s publiko, publika je ta, ki gradi delo. Indoktrinacija je proizvod časa, v katerem se iščejo manjkajoče besede. Moj osebni razlog za celo situacijo indoktrinacije je bilo diplomatsko reklo, ki se v mojem delu večkrat ponovi: “Besede je treba urediti tako, da nikogar ne prizadenejo.”
Svoje javne intervencije in izdajanje časopisov začenjam iz podlage, ki mi jo dajeta konfrontacija mnenj in dejavni dialog. Delom, ki temeljijo na sodelovanju s publiko in pri katerih se proces ne konča nujno s produktom, imenujem skupnostna umetnost (community art). Termin skupnostna umetnost je nastal, ko sem sodelovala z Aleksandrom Battistom Ilićem, najino sodelovanje pa je temeljilo na skupnem dojemanju umetnosti kot dialoga. Dialog ali sodelovanje pri tem pomeni, da je pravzaprav publika ta, ki proizvaja pomen artefaktov. Community Art je tudi ime za širši javni projekt trajnega sodelovanja s strokovnjaki z raznih interesnih prodročij, ki so povezana z angažirano umetnostjo.
Novice
Sporočilo “Ne verjemite vsemu, kar preberete in slišite” , je večno. Ljudje radi delajo pojme in konstrukte. Od nekdaj so me zanimali sistemi, naravni in umetni. Sistemi vrednosti, sistem naključij, sistem moči. In medtem ko se centri moči ukvarjajo z zmerom istimi strategijami reguliranega izkoriščanja na vseh področjih, lahko opazimo, da se vsi dogodki ponavljajo, samo imena ljudi, kraji in datumi dogajanja se spreminjajo.
Časopis iz leta 1995, pravzaprav plakat, na katerem je velika črka “A”, sem naslovila 2500 tipografskih pik, kar je v resnici velikost te monumentalne črke. Ta časopis je za številne demokracije še zmerom najbolj bran časopis. Začne se s prvo črko abecede in se morebiti z njo tudi konča. Od centra moči je odvisno, kdo ima v lasti tisto, čemur se reče dejavnik prikrojevanja novic (nekateri pravijo temu cenzuriranje). Beseda novica (news) je lingvistična, utopijska domislica, pri kateri vsaka črka označuje eno stran sveta (n-orth, e-ast, w-est, s-outh). Novica je morala razširiti pojem sporočila (message), a se je nazadnje namesto sporočilu bolj približala pojmu motnje (messy-age). Centri moči imajo monopol na dezinformacijo in zato se nam v času proklamirane enakosti, svobode in demokracije vsiljuje vprašanje o svobodi dezinformacije.
Obsesije in frustracije
Celo življenje me učijo, da se moram bati – že česa. Ta spoznanja so prepletena z neprijetnim občutkom nenehnega omejevanja in nadzorovanja moje osebne svobode. Namen del, v katerih se ukvarjam z obsesijami in frustracijami, je spodbuditi tiste, ki sodelujejo pri mojem delu, da prepoznajo delčke lastne identitete. Hiperinformacija je ustvarila psihozo, ki se odčituje v nenehnem iskanju identitete. S tem ko razkrivam svoje obsesije, govorim tudi o tujih obsesijah, strahovih in frustracijah, ker so taka kronična stanja v urbanih okoljih nalezljiva.
Umetnost navsezadnje, če se še enkrat sklicujem na svoj tekst Lokalno Globalno iz leta 1996, ni nič drugega kakor planetarna razsežnost z globalnimi posledicami: torej z vsoto lokalnih frustracij. Inflacija se kaže v vseh sferah življenja. Nepregledne količine novic, informacij, napotkov in navodil je konglomerat smiselnega, nesmiselnega, koristnega, nekoristnega, prepleten z vsakdanjim življenjem, ki ga je nemogoče v celoti obvladati. Informacija brez selekcije pomeni utrujenost materiala. Beg od tega materiala pomeni nenehno simuliranje iluzije odsotnosti. Beg v odsotnost pogosto pomeni odvisnost.
Kadar govorimo o odvisnosti, imamo ponavadi v mislih kemično odvisnost. Seveda pa niso vse odvisnosti odvisnosti od kemije. Vsako vedenje, ki pripelje do ugodja, bomo ponavljali v neskončnost, še zlasti, če se za to ni treba preveč truditi. Znamenja odvisnosti so povsod okrog nas.
Odvisnosti, svoje ali tuje, oklestim na skrajno bistvo: dela zvedem na iste imenovalce. Stekleničko z zdravilom, univerzalni medikament za doseganje permanentnega stanja evforije in meditacije, za kolektivno identiteto in predanost projekciji prihodnosti nekje med utopijo in histerijo imenujem Stimulans in relaksan.
Stres je danes bistveni znak statusa in uspeha. Veliko ljudi boleha od strahu, da niso dovolj pod stresom. Pravilo je preprosto: če vas hočejo, to pomeni, da ste uspešni, in vsak, ki ni pod stresom, je nedvomno zguba. Večina urbanih ljudi je v skrbeh, da ne bodo imeli o čem skrbeti, kajti če niste zaposleni, niste zanimivi. Tako je lahko tudi stres predmet prestiža. Poleg tega, da je zaželeno biti pod stresom, je zaželeno tudi, da imate slabosti.
Slabost je znamenje, da sta bili indoktrinacija in manipulacija uspešni.
Za začetek poglejte okoli sebe. Morda se bo mimo vas sprehodila kakšna reklama na dveh nogah. Reklamiranje je propaganda. Reklame nastajajo iz ekonomskih, torej iz političnih interesov. Vedenje današnjih ljudi je mogoče zvesti na nekaj stereotipov. Ali lahko preštejete, koliko reklam vidite ali slišite v enem dnevu: na radiu, televiziji, v časopisih, katalogih, na plakatih? Nekdo, že kdo, vam nenehno poskuša spremeniti življenje. Psihologija reklam in sloganov je nekaj, kar tako kot vse drugo doživlja evolucijo, ne pa nujno tudi napredka. Društva potrošnikov so sprva temeljila na ideji o psihološki ekspertizi za doseganje splošne blaginje in ne na manipulaciji z ljudmi zaradi ekonomskih ciljev.
Že vse življenje proučujem napotke in navodila, kako živeti. S tem sem se ukvarjala tudi v delu Salle d’indoctrination (Umag, 1997). Salle je bila soba kakor vse druge sobe po vzoru naprednih, prefinjenih, zgodovinskih evropskih dvorov, kjer imate modre, bele, zlate salone in budoarje. Salle d’indoctrination je s svojo vsebino osvobojena ideoloških predznakov. Je zapeljivo rožnata, vesela, prostaška, porabniška, nenasitna, polna slabosti in diktata časa. Priča o sindromu uniformizma v načinu mišljenja. Kot vsaka prava propaganda uporablja recept manipulacije in dezinformacije, mešanico neškodljivosti in zabavnosti. Vsak bi si moral narediti svojo sobo za indoktrinacijo, da bi samega sebe spoznal. Ko namreč stvari, ki jih zbiramo, postavimo na ogled, se zavemo, da smo v resnici sami v lasti tistega, kar si lastimo. Za Salle d’indoctrination sem naredila tudi časopis z naslovom Nič osebnega – v resnici pa je bilo v tem časopisu vse zelo osebno.
O besedah in slikah
Jezik, slika, sporočilo ali iluzija odsotnosti sporočila – to prihaja do nas iz zunanjega sveta. Časopise prevajam v čim več jezikov, da bi bili lokalni. Pogosto ponavljam sporočila, če je razlog za to. Sporočilo “Vse mora biti kratko in zabavno” je izšlo iz sloganov “Dolgčas je luksus” in “Prihodnost je luksus”. Pri svojem delu kot obliko komunikacije pogosto uporabljam tavtologijo, ker je to danes edini način, da te sploh opazijo. Časopisi razen v hrvaščini, nemščini, francoščini in španščini največkrat izhajajo tudi v angleščini, saj imam angleščino za svojevrsten esperanto, ki ni strogo vezan na uradno verzijo tega jezika, ampak je jezik v nastajajnju. Ko že govorimo o sloganih, moram poudariti, da se tudi jaz, kakor vsi ljudje, ki si želijo komunicirati, držim lokalnih pravil komuniciranja. Moj časopis ima eno splošno sporočilo, in to je: “Če ti novice niso všeč, pojdi in si naredi svoje.” Vsi tisti, ki se bojijo povedati, kaj mislijo, si lahko oddahnejo in posvojijo slogan molčeče večine: “Še sreča, da obstajajo pravila vedenja.”
Marsikdaj slišim ljudi govoriti, da je v časopisu po navadi preveč stvari, da nihče več ne ve, čemu naj verjame. To je strah zbujajoče, ker ti ljudje se največkrat čisto nehajo zanimati za kakršno koli informacijo. Morda je v takih primerih za spremembo dobro uporabiti terapijo z etrom. Nenavadno je, da imajo televizijski gledalci možnost, da parcialno izključijo zvok, ne pa tudi slike.
Leta 2001 sem napisala polurno radijsko dramo, ki so jo predvajali v rednem hrvaškem radijskem programu. Drama je bila sestavljena iz dialoga med tremi liki: med moderatorko in futurologoma, ki sta imela nasprotujoči si predstavi o prihodnosti sveta: eden je bil zagovornik ufologije in drugi zagovornik načrtovanja družbe. Drama je imela naslov Prihodnost je luksus in je nastala v okviru širšega medijskega projekta Broadcasting.
Radio ima nekaj čarobnega, nekaj, česar drugi mediji nimajo, in to je tišina. Poleg tega, da je to medij, pri katerem lahko tudi nepismeni oddajajo in poslušajo program, je tudi brez slike, zaradi česar je polucija etra manjša.
Informacija je interpretacija
V delu Onesnažena voda iz leta 1998 sem govorila o svobodi interpretacije. Imela sem petdeset lavorjev, napolnjenih z vodo, in v vsakem je plaval en časopis, domači ali tuji. Razstava je bila odprta mesec dni in časopisni papir je začel razpadati, voda je skoraj popolnoma izhlapela, kar pa je od nje ostalo, je bilo podobno umazani, smrdljivi luži. Delo je izzvalo proteste, zlasti novinarjev, ki so prepoznali svoje članke in so v njem poskušali najti politično sporočilo v splošnem političnem ozračju naraščajoče paranoje.
Vrednote in odpadki
Kdor se ukvarja s kakovostjo in z vrednotami, se ne more izogniti srečanju s skrajnostjo, torej z vprašanjem odpadkov. Količina in kakovost odpadkov sta v sodobnem svetu dokaz o stopnji civiliziranosti. In medtem ko v materialnem svetu porabništva nemožnost izbire ustvarja revščino, izobilje izbir pa bogastvo, tudi odpadki kažejo stopnjo bogastva predsodkov, da ne rečem “razvoja”. Marsikdaj povem, da je moj časopis moj osebni prispevek k civilizaciji odpadkov. Dobra stvar je, da je časopis, drugače od vseh drugih odpadkov, na koncu vendarle mogoče reciklirati. Odpadki so politično vprašanje, ker je razkrinkavanje družbenih vrednot boleče. Nimamo vsi iste predstave o vrednotah. Včasih je lahko nekaj, kar je za nekoga vrednota, za koga drugega odpadek. Kdor je narodni heroj za en narod, je za drugega lahko vojni zločinec. Pravijo, da je informacija najvišja vrednota, pa vendar je pri časopisu tako, da je tisto, kar je bilo včeraj informacija, danes odpadek.
O utopiji
Leta 1991, ko sem končala študij, me je eden izmed profesorjev – slikar -, ko je videl moja video dela na temo odnosa med posameznikom in informacijo, vprašal: “Kje pa je tukaj poezija?” Vprašanje bi morda sodilo v 19. stoletje, mogoče pa tudi ne. Če izenačimo poezijo in naravo, bomo videli, da so stvari, ki jih imamo za “naravne”, celo takrat, ko gre za samo naravo, zmerom modificirane z raznimi človekovimi interesi: institucionalnimi, ideološkimi, vojnimi, vladnimi ali korporacijskimi.
Odmerek narave in umetnega je nemogoče nadzorovati. Skrajnosti porajajo skrajnosti. Leta in leta sem delovne dni preživljala v tovarni uradnih časopisov, pisala in oblikovala sem“prave” novice, in prav tako sem leta in leta sleherno nedeljo hodila na hrib z Aleksandrom Battistom Ilićem in Tomislavom Gotovcem in uživala pri projektu Weekend Art. Projekt je bil ta, da smo posneli na stotine fotografij, z vedno istimi protagonisti in na vedno istem hribu. Naš nedeljski odhod na hrib je v kontekstu okolice pomenil terapijo z naravo in obenem tudi obliko upora.
Konec osemdesetih, ko sem študirala slikarstvo, je bil računalnik zame na vrhu hierarhije možnih abstrakcij. Obenem sem imela takrat, kakor tudi danes, vse medije v kontekstu umetnosti samo za medije, torej za posrednike med umetnikom in širšo publiko. Še danes ni nobenega medija, ki bi mu dajala prednost pred drugimi. Mislim, da komunikacija prihodnosti ne bo zgolj elektronska, ampak da bo elektronska komunikacija samo ena izmed možnih komunikacij. Izum telefona ni povzročila izginotja pisem. Televizija ni pokopala radia. Računalniki niso ustvarili sveta brez papirja. Kiberprostor je podoben svojemu stvarniku realnemu svetu. To, da lahko posamezniki ali skupine, ki se ukvarjajo z vprašanji, kakršna so pravice manjšin ali pravice žensk, postavijo svojo spletno stran, še zmerom ni spremenilo razmerij moči v realnem svetu. Ne glede na to, kaj pišejo časopisi ali kaj beremo na internetu, je treba priznati, da zgodba postane velika šele, ko pride na televizijo.
Osebno tudi ne verjamem v nikakršne konce: knjige, tiskanega medija, umetnosti ali civilizacije. Vonj, okus, dotik, človeški stik ali seks bodo vedno analogne sestavine našega življenja.
O političnosti
Ko govorim o naravi, rada poudarim, da v naravi vlada zakon ulice.
Koliko posameznikov si upa reči, da zasebno mislijo isto kakor javno?
Sem proti političnosti, ki nasilno prihaja v vse sfere življenja, vendar pa vem: če se sama ne bom ukvarjala s politiko, se mi bo zgodilo, da se bo ona ukvarjala z mano. Mene v vsem zanima samo osebno. Osebno pa je, to že dolgo vemo, politično.
V svetu informacije najpogosteje vidimo samo tisto, kar hočemo videti. Najteže je videti tisto, česar se ne da opisati, kar je podzavestno, neliterarno, kar nas osupne s prvim pogledom, ko odpremo oči. Naša percepcija odkriva, kako nas je svet, v katerem živimo, oblikoval kot zasebno, profesionalno in politično bitje. Medtem ko centri moči uspavajo našo čuječnost z demokracijo, enakostjo in svobodo govora, jaz vztrajam pri svoji politični pravici do dezinformacije.