Joa Ljungberg in Edi Muka. Kuratorske strategije: 2 zgodbi

SVET UMETNOSTI
Šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
Letnik 13

Serija predavanj

Četrtek, 16. 9. 2010, ob 19.00
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

V četrtek, 16. 9. 2010, sta v Projektni sobi SCCA predavala Joa Ljungberg, kustosinja iz Malma, in Edi Muka, umetnik in kustos iz Tirane, ki s Svetom umetnosti sodelujeta že dobro desetletje. V predavanjih sta skozi primere različnih njunih projektov v Albaniji in na Švedskem predstavila raznolike kuratorske strategije in taktike ter različno naravo institucij v dveh okoljih: Röda Sten v Göteborgu, Moderna Museet v Malmu ter T.I.C.A. v Tirani.

Edi Muka je prišel s predstavitvijo Röda Stena v Göteborgu. Gre za bivšo elektrarno, kar je danes precej trendovsko, saj je tako tudi v primeru Malma na Švedskem, kjer dela Ljungbergova. Röda Sten je v sredini 90-ih ustanovila skupina ljudi kot kulturno-umetniški center in neodvisno iniciativo. Počasi je postala hiša kulturno združenje z velikim številom članov. V začetku še niso povsem vedeli, kako izrabiti prostor in so ga preprosto uporabili za koncerte, glasbeno-gledališke predstave, tudi razstave, a brez jasnega programa. Počasi so se trudili spremeniti in stremeti k večji profesionalnosti, usmerili pa so se v vizualne ter sodobno umetnost. Leta 2007 je organizacija dobila nalogo pripraviti bienale v Göteborgu, ki je do sedaj stekel že petkrat. To je bil tudi prvi trenutek, v katerem sta Muka in Ljungbergova stopila v kontakt s prostorom, saj sta bila izbrana kuratorja bienala. Leta 2009 so sklenili, da gredo še naprej v profesionalizaciji organizacije in se odločili za sodelovanje s kuratorjem. Do takrat je bil program precej ohlapen. Našlo se je zanimive stvari pa tudi takšne brez pravega smisla, veliko dogodkov brez cilja ali smotra za njimi. V tistem času je prišel svoje ideje predstavit Muka. Kot največjo pozitivno točko je analiziral, da gre za zelo fizični prostor. Je kunsthalle, ampak ni white cube. V notranjščini je ohranjen zid, kakršen je bil, je grob, veličasten in prevzemajoč prostor, kar je velik izziv. Ne moreš se obnašati kot v white cubeu in dela kar obesiti. Zato je predstavil idejo, da bi sodelovali z umetniki, predvsem posamezniki, s katerimi bi imeli samostojne razstave. Na ta način bi prikazali kar nekaj del in stvari, ki jih počnejo, a glavna kontribucija umetnika bi bil izziv soočenja s prostorom. Tako je glavni fokus Röda Stena nova produkcija, ki se odziva na prostor. Vsak obiskovalec je namreč presunjen ob vstopu v prostor. Zdaj dela Muka tam skoraj eno leto, realiziral pa je dva projekta oz. dva in pol (tretji je bil še v teku priprav). Poleg teh treh samostojnih razstav so pričeli še z nečim manjšim, kar imenujejo platforma. Gre za to, kako je hiša funkcionirala do pred kratkim in sprejemajo predloge umetnikov, gledaliških režiserjev, kuratorjev ali glasbenikov. Odločili so se, da bodo s temi predlogi delovali proaktivno. Napravili so izbor predlogov ter umetnike ne le predstavili, ampak jih vpletli v celoten proces vseh korakov priprave razstave, tudi fundraisinga. Tako lahko skupaj z inštitucijo vidijo, kaj pomeni napraviti razstavo, projekt. Prva edicija platforme se je zgodila takrat dva tedna poprej in se je še odvijala. Muka je pokazal dve večji produkciji, ki ju je pripravil. Na Švedsko se je vrnil decembra lani in moral že takoj začeti s prvim projektom februarja. K sodelovanju je povabil Sisleja Xhafa, umetnika iz Kosova, ki se rad ukvarja s kratkotrajnimi nabitimi situacijami, v katerih išče rešitve, v svojem delu pa je tudi provokativen in zavzet. Pripravil je razstavo 2705 baci… (2705 poljubov…). Ko so začeli delati na projektu se je veliko govorilo o italijanskem premieru Silviju Berlusconiju. Veliko Italijanov ga ima rado, veliko ga sovraži, Evropa ga sovraži, a ne ve, kaj storiti. Pri tem je zanimivo, kako se Sislej poigrava s stereotipi kot umetnik, in tudi kako si Berlusconi kot politik prisvaja in uteleša stereotipe povprečnega Italijana, ki je vedno v kakšnih manjših težavah z zakonom, je nezvest ženi, ampak tako je, ker jim je tako všeč. Potem vse to izrablja v državni mašineriji, da se lahko skrije za stereotipom, hkrati pa izrablja strah pred Drugim, kjer so grešni kozli emigranti ali komunisti. Sislej je nekaj časa živel v Italiji, kjer se je v svojih delih veliko ukvarjal s tem, kako so emigranti sprejeti kot tujci, Drugi, in kako se usmerja strah pred njimi. Za razstavo so naredili velik kip iz stiropora, ki je bil pokrit s peskom, da bi izgledal kot velik peščen kip in bi spominjal na sfingo, na boga. Ostali del razstave so zgradili okrog te glavne skulpture v prostoru. Pred kipom je manjša galerija, manjši prostor in pred vstopom si videl majhno fotografijo v temi, na kateri je bil maroški emigrant, ki spi na avtobusni postaji z naslovom Future of Old (2001). Ko si vstopil v prostor, si bil predvsem v dilemi, ali greš k velikanskemu kipu in se mu pokloniš, nameniš pozornost ali pa te zanima majhna stvar na levi ter se odločiš zanjo. V tem manjšem prostoru je bil video, zelo zabavno Sislejevo delo, ki je nastalo kmalu po prihodu v Italijo. V videu uteleša kliše italijanskih moških, saj je oblečen v tipično obleko, ki jo vsak identificira z Italijani, v laseh ima gel, pustil si je brke, poje pa slavno pesem Volare brez glasbe, in ker ni glasbenik, se sliši precej izkrivljeno. Na ta način so ustvarili os z Berlusonijem na eni strani, šefom Italije, ki jemlje umetniku stereotip in na drugem koncu umetnikom, ki si stereotip spet prilašča. Gre za konfrontacijo v prostoru. V ostalem prostoru so postavili še druga dela, ki se ukvarjajo s klišeji in stereotipi. Primer je video Skinheads Swimming (2002), ki je bil posnet v Fontani di Trevi v Rimu in se nanaša na Fellinijev La Dolce Vita (1960), v katerem prvič vidimo krizo prihajajoče generacije postindustrijske Italije, a hkrati obljubo obilja in sreče. Resničen par skinheadov se v vodnjaku igra, plava in poljublja podobno kot v filmu.Drug primer, kako umetniki delajo s prostorom, in kako lahko prostor spremeni, transformira projekt in obratno, kako obiskovalci različno dojemajo prostor od projekta do projekta je junijski projekt z umetnikom Juan-Pedrom Fabra Guemberena, švedskim umetnikom, ki izvira iz Urugvaja. Razstava je imela naslov The South Will Rise Again (Jug bo spet vstal), kar je rasistična izjava, vzeta iz billboarda v ZDA. Umetnik se igra z dvoumnostjo, hkrati pa je fasciniran nad človeško sposobnostjo, da izpopolni stroje za ubijanje. Fascinirajo ga vojska, orožje, kamuflaža. Za ta projekt je prilagodil način dela glede na prostor. Že vrsto let je obseden s podobami. V prostor je zbral veliko različnega vizualnega materiala, da bi zgradil okolje, ki bi bilo povezano z njegovimi interesi in obsesijami z različnimi objekti, podobami, stvarmi, ki so povezani z našo obsesijo in odnosom do nasilja, vojne, smrti, ampak ne neposredno asociirani s smrtjo. Ustvaril je gledališki teatralni svet. Veliko so si sposodili po gledališčih in muzejih okrog (nagačene živali, gosenica tanka), veliko pa je bilo predmetov, ki jih je umetnik sam ustvaril, recimo vislice, modeli različnih velikosti, skulpture kamufliranih figur. Eno izmed zanimivih del je njegov video Ted Danson, kar je v resnici ponesrečen download filma Saving Private Ryan (1998). V umetnikovem hotenju gre za nasprotni pogled zgodovini, ki jo želi Hollywood na novo pisati s svojimi posebnimi učinki. Imel je srečo, da je prišlo do tega ponesrečenja downloada, saj je dobil precej slikarski video, ki dekonstruira celotno filmsko in zgodovinsko narativnost in poudarja nek nepomemben lik. V zadnjem delu je v filmu precej nepomemben lik Ted Danson, ki pa se v videu jasno pojavi za kakšno sekundo, poleg pa tudi njegovo ime. To so različne smeri, na kakšne način poskušamo delati s prostorom in zgraditi program. Drug pristop je že prej omenjena platforma, kjer je bil en izmed predlogov, da je kurator povabil nekaj umetnikov in poskusil pokazati, kako se formira razstava. Povabil je umetnike in dizajnerje, da pošljejo začetne predloge na določeno temo, razstavili pa so te predloge, kar je pomenilo veliko besedila, a je bilo zelo zanimivo, saj je nudilo vpogled v delovanje in udejanjenje razstave.Predstavitev je nadaljevala Joa Ljungberg, ki je maja prejšnje leto začela delati v Moderna Museet v Malmu na jugu Švedske, ki je sicer ista inštitucija kot v Stockholmu. Gre za bivšo elektrarno s prizidkom, glede na zgradbo pa se strukturira tudi razstave. Največji del stavbe je namenjen za glavni razstavni del, ožji del je za pisarne v pritličju in manjše galerijske prostore v nadstropju, kjer je razstavljena tudi zbirka. V oranžnem delu je še vhod in recepcija v pritličju ter nova galerija v nadstropju. Deluje tako, da imajo tri stalnejše razstave hkrati. Glavna razstava v velikem prostoru, o kateri je govorila se imenuje Spectacular times. Ko je nastopila z delom, so jo prosili, da pripravi prvo razstavo iz muzejske zbirke, ki se naj bi navezovala na 60-ta kot del zgodovine inštitucije, ki se je formirala v šestdesetih in kot na čas, ko so se dogajale spektakularne stvari, ne samo eksperimentalnost, ampak tudi nastajanje nove družbe spektakla. Za manjše prostore v nadstropju so se odločili, da bodo imeli manjše razstave, ki bodo v dialogu z večjo. Pierre Leguillon je francoski umetnik, ki je kot svojo razstavo predstavil tiskano retrospektivo Diane Arbus. Zbral je skoraj celoten opus iz časopisov in tiskanih medijev v času 1960 do 1971. Zanimivo je bilo to, da je danes Arbusova zelo znana, v času svojega življenja pa je imela zgolj eno razstavo, ljudje so jo poznali predvsem preko časopisov, kar je pomenilo, da se je razstava približevala originalnemu kontekstu. Druga je razstava and Europe will be Stunned (in Evropa bo presenečena) Yael Bartane, ki je lep, močan, delujoč primer velike samostojne razstave, skoraj v celoti sestavljene iz video del. Bartana se je rodila 1970 v severnem delu Izraela, v majhni vasici in se v skoraj vseh svojih delih ukvarja z rodno državo, od začetkov do danes. Čeprav ustvarja iz svojega konteksta, delujejo njena dela tudi na univerzalni ravni, saj gre za neke meditacije o človeški potrebi po tvorbi skupne identitete in pripadnosti skupini ter o usodnih ponavljajočih se napakah v skupnem življenju. Ob vstopu na razstavo se je najprej zagledalo velik neonski napis z naslovom razstave, ki je tudi citat iz filma. Na nasprotni steni so bili plakati različnih filmov, vključenih na razstavo. Ti dve stvari sta bili edini osvetljeni na razstavi in sta ustvarjali atmosfero preddverja gledališča ali kina, zmes med fikcijo, propagando in dokumentarnostjo. Pri postavitvi so veliko sodelovali z arhitektom, ki je tudi poznal umetničino delo. Izdelal je več enot, v katerih so bili prikazani posamezni filmi, tako je bil gledalec fizično usmerjan od enega občutka, čustva do drugega. Poleg vhodov so bile na teh enotah tudi zastekljene odprtine, kar je vodilo, da je razstava delovala kot kalejdoskop, v katerm si lahko opazoval več fragmentov več filmov hkrati. Šlo je za vizualni dialog med filmi, ki so bili prikazani: Wild Seeds (2005), Summer Camp/Awodah (2007), A Declaration (2006), Mary Koszmary (Nightmares) (2007), Mur I Wieża (Wall and Tower) (2009). S sprehajanjem po razstavi si lahko dobil občutek, kako Bartana z videji ustvarja mrežo zgodovine, kontradiktornih gibanj, kot so antisemitizem, socializem, kolonializem, sionizem, ki so oblikovala izraelsko državo. K učinkovitosti razstave je štelo tudi, da so teden pred zatvoritvijo obvestili ljudi, da imajo le še tisti teden čas za ogled razstave, ter da je Bartana pripravila nov performans v sklopu razstave. Ob tej priložnosti je nemška igralka Susanne Sachsse kot lik iz enega od filmov na razstavi vodila skupine gledalcev v omejenih skupinah po posameznih sobah. Pojavila se je kot duh, ki se je vrnil in se bori tako s preteklostjo kot sedanjostjo, ter ob tem svoja razmišljanja deli z obiskovalci.

Drug njun skupni projekt je T.I.C.A., Tirana Institute of Contemporary Art, ki je bil ustanovljen leta 2006. Leta 2001 se je začel največji in najpomembnejši mednarodni dogodek tiranski bienale, a so bile med leti, ko ni bilo bienala, opazne velike luknje. Obstajale so različne ideje in poskusi, kaj bi počeli, a nobene kontinuitete. Po tretjem bienalu 2005 so dobili malo več refleksije celotne situacije, tudi zato ker je prišlo do zamenjave oblasti z desnico in je postalo težje delati v umetnosti. Bilo je več iniciativ, a se je čutilo pomanjkanje platforme, ki bi zagotavljala kontinuiteto. Zato so najprej ob sestankih o ustanovitvi inštituta napravili analizo razlogov in identifikacijo problemov. Kot že omenjeno, je bil to manko platforme kontinuitete in podpore umetnikom ter umetniški sceni v Albaniji. Bienale se je zgodil vsako drugo leto, mogoče vmes še kakšen ali dva dogodka, a nič drugega. Problem, s katerim so se soočili ni bil le pomanjkanje institucionalne podpore, ampak tudi pomanjkanje zapuščine umetniške scene v Albaniji. Zaradi dolgoletne komunistične diktature, kjer je bila država odgovorna, da je poskrbela in vodila umetnika, umetnik zdaj ni imel pojma o lastni iniciativi. Še vedno je to problem. Težavna je bila tudi odsotnost kontinuitetne izmenjave in sodelovanja med umetniki, tako med albanskimi kot tujimi. Problem v družbi in na umetniški sceni je bil tudi gender awarness. Zelo malo je albanskih umetnic, ki so aktivne, poznane in uspešne. Poleg vsega se je čutilo tudi pomanjkanje institucionalne zavesti in podpore do neodvisnih iniciativ, saj gre za veliko birokracijo, ki ne deluje, oziroma deluje preko izjem, vez in poznanstev. V začetku T.I.C.A. je bilo 6 ljudi, danes so štirje (Tina Finnas, Joa Ljungberg, Edi Muka, Stefano Romano). Lotili so se težav in poskusili ustvariti več dogodkov in programov, ki bi nudili priložnost umetnikom, ki živijo v težavnem položaju v Albaniji. Ena izmed nalog je bila nagrada za mlade v Albaniji delujoče umetnike Ardhje. Drugi korak je bil, da so začeli s programom rezidenčnih umetnikov, kar je bilo prvič v Albaniji. Mladi umetniki v Albaniji niso vedeli, da lahko postaneš rezidenčni umetnik, da imaš prostor in plačo dva meseca, da ne počneš ničesar drugega, kot da delaš na svoji umetnosti. Nadaljevali so z mednarodnimi skupinskimi razstavami manjših razsežnosti. Zdaj ima T.I.C.A. pod sabo tudi bienale. Drug projekt so bile manjše solo razstave z albanskimi umetniki, ki so zanimivi, a nimajo možnosti, da spoznajo, kako napraviti in razstaviti dela. Razvila se je produkcijska funkcija organizacije. Ko so začeli z rezidenčnim programom, so se odločili, da bi lahko gostili le 3 umetnike naenkrat za 2 meseca, trikrat na leto. Potem so sprejeli, da bi bilo zanimivo s tem denarjem gostiti enega umetnika, ki živi in ustvarja v Albaniji, enega iz katerekoli balkanske države, tretji umetnik pa bi bil od koderkoli drugje. Uspele so jim tri različne edicije, ki so bile kar uspešne, saj so prišli v stik trije ljudje s podobnimi, a hkrati zelo različnimi izkušnjami. Poleg tega je T.I.C.A. začela delovati kot raziskovalni center, kamor lahko pridejo kuratorji, se pozanimajo o delih umetnikov, organizirajo sestanke. Poskušali so tudi povečati število umetnic preko dogodkov, programov in tudi znotraj organizacije. Kot zadnje so poskušali vpeljati vladne kulturne inštitucije, da bi našle način, kako podpirati neodvisne iniciative. Trenutno je stanje še vedno slabo, ker se lahko prijavljajo samo preko projektov in je nemogoče preživeti kot neodvisna iniciativa. T.I.C.A. je povsem mobilna institucija, še vedno nima stalnega naslova, vedno gostujejo, si sposojajo galerijski prostor ali pa uporabljajo različna trenutno nerabljena skladišča. Med uspehe štejejo, da je nagrada Ardhje zdaj že nekaj let kar uveljavljena. T.I.C.A. je zelo aktivna producentka, čeprav ima bolj malo denarja, s katerim bi razpolagala. Rezidenčni program se nadaljuje, a je drugačen. Albanija je postala spet eksotična in veliko drugih rezidenčnih programov se je začelo zanimati za izmenjavo. Program deluje, ampak jim še ni uspelo, da bi dobili denar od lokalne oblasti. Delno so bili uspešni tudi glede uveljavitve in spodbude žensk. Veliko je zanimivih umetnic, ki po nekem času prenehajo biti aktivne, samo izginejo, se poročijo ali ustalijo v službah. Vsako leto naredi T.I.C.A. raziskavo umetnikov pod 35 let in poskusi ugotoviti, kaj so naredili v enem letu. Potem napravijo selekcijo 5-7 umetnikov s kontinuiteto v kvaliteti. Zmagovalcev nikoli ne izbirajo sami, ampak vedno povabijo mednarodno žirijo. Tako tudi vzpostavijo kontakt med tujimi kuratorji in albanskimi umetniki. Do zdaj so zmagovali samo moški.

Leta 2009 so organizirali tiranski bienale pod geslom sposojenim od Slavoja Žižka The Symbolic Efficiency of the Frame. Njihova posebnost je, da se bienale nikoli ne zgodi ves naenkrat, ampak v razdeljenih dogodkih. Vedno povabijo več kuratorjev, ki sodelujejo, ne kot skupina, ampak individualno pod neko skupno okvirno temo. Vsak je prost, da razvije svoje lastne šove. Imajo strukturo razstavnih epizod, tako se razstave ne otvorijo naenkrat, ampak ena z drugo z zamikom enega tedna ali dveh. Kar je zelo dobro za lokalno skupnost, saj so ugotovili, da je lokalnemu občinstvu lažje podajati manjše porcije sodobne umetnosti kot en gigantski dogodek naenkrat. Praktično je tudi zaradi dela z majhno skupino tehnikov in ostalih, čeprav moraš na ta način vse moči razporediti čez 3 mesece. Koristno pa je tudi zaradi medijev, saj je otvoritev vsak drugi teden in je konstantna medijska pozornost in pokritost.

Predavanje sta zaključila še s humorno predstavitvijo o financiranju bienala. Povedala sta zgodbo o propadlih dogovorih, novih možnostih prihodkov, zahtevah sponzorjev ter pomembnostjo vezi prijateljev in daljnih sorodnikov.

Lara Plavčak

Povezave: