Izbor umetniškega dela, odločitev za povabilo k sodelovanju, posredovano izbranemu umetniku, in utemeljitev lastnih odločitev so naj(ne)zahtevnejše naloge, odvisne od očišč, skozi katera osvetljuješ svoje odločitve.
Sodelovanje z Markom Košnikom in sprejetjem njegovega predloga za razstavo Labsus osebno/osobno najprej izhaja iz dolgotrajnega procesa dopisovanja in tvorjenja dialoškega teksta, katerega del je javno artikulacijo doživel v reviji Likovne besede. Hkrati je eden izmed pomembnih dejavnikov moje lastno zanimanje do medija pisanja, do besede in umetniških del, ki jo vključujejo kot konstitutivni element svojega obstoja. In nenazadnje je bilo odločilno travmatično občutje, ki sem ga doživela ob prebiranju dokumentarnega materiala o Prvi vaji za konec sveta, na katerega je vplivala moja vloga in delovanje v umetnosti. Brala sem ga skozi oči lastnega dela – zrcalilo mi je vprašanja o razumevanju kuratorstva, o poziciji in statusu selektorja, cenzorja, strukturah moči ter obravnavah institucionalne kritike. Zastavljalo mi je vprašanja o načinih obravnavanja razpisov za različne oblike umetniških manifestacij, postopkih ob ocenjevanju umetniške vrednosti nanj “prijavljenih del” ter delovanju in ravnanju komisij, o določanju kriterijev za strokovnost. Prevpraševalo je naravo umetniškega dela ter avtorstva. In od tod odločitev za izvedbo Vaje za konec sveta – iz averzije do samoumevnega.
Tajnost, ki je bila pogoj za realizacijo Prve vaje za konec sveta, prijavljene na razpis za razstavo Urbanaria (1994, SCCA-Ljubljana), in je del “Vaje”, ki je v trenutku mojega pisanja v procesu nastajanja ter je sedaj predstavljena na razstavi Labsus osebno/osobno, transformira interpretacijo ter analizo kompleksnosti tega umetniškega dela. Na pogoj je možno pogledati vsaj z dveh perspektiv – z desne, ki pravi, da je prikritost potrebna za dosego umetniškega, in leve, ki izjavlja, da gre za konspiracijo v namen doseganja subverzivnosti znotraj izbranega okvira, za razmislek o začetku in koncu. Vendar vsaj še tretje, ki razkriva moment stopnjevanja pozornosti in zanimanja za tiste, ki jih umetnik povabi k udeležbi.
Vaja za konec sveta je umetniška entiteta, ki se razteza v času ter po prostoru in v jedro postavlja vprašanje konca. Konca kot časovne dimenzije ali časa kot prostorskih razsežnosti? Konca kot limite posameznikovih zaznav, kot arbitrarnost govorice, težavnost (spo)razumevanja? Konca, ki poskuša gledati s točke tega trenutka naprej in nazaj. Osebno v umetnikovem delovanju, ki izhaja skozi soobčutenje sveta, se soodziva na kompleksnost kulturne, družbene, ekonomske, politične in civilizacijske realnosti. In s teh ravni umetnik postavlja vprašanje resnici, ki se kot sestavljanka niza in kaže skozi umetniško delo.
Petra Kapš