Poročilo s predavanja Sønkeja Gaua in Katharine Schlieben

Predavatelja sta izkušena teoretika, ki svoje delo uveljavljata ne le v teoriji, temveč tudi v praksi. V dobro uro dolgem predavanju sta nam poskušala osvetliti več ključnih točk njunega delovanja. Kuratorja zagovarjata holističen pristop in si za projekte navadno vzameta več časa (projekt lahko traja tudi več let), vendar s celovitim pristopom prideta do konstruktivnih rezultatov, ki dihajo le z vpletenostjo vseh, od kuratorja, teoretika, umetnika pa vse do publike, s katero potem poteka tudi javna razprava.

Med letoma 2004 in 2009 sta kot kuratorja delovala v instituciji Shedhalle v Zürichu, kot enega glavnih ciljev pa sta si zadala kritično ovrednotenje svojega sodelovanja z omenjeno institucijo (kar je še najbolj razvidno iz zadnjega od treh na predavanju predstavljenih projektov). Odkrila sta, da je v Švici kar nekaj samoiniciativ (mdr. turško-kurdski center Mozaik, levičarski časopis Antidot, urbani projekt Kraftwerk 1), ki kreativno delujejo na različnih kulturnih področjih in so največkrat povezane s samoizobraževanjem, nimajo pa niti lastnega prostora za širjenje in javen prikaz svojih konceptov. V projektih, zbranih pod imenom Imamo delo!, sta želela samoorganizirane skupine pripeljati pod okrilje institucionalnega financiranja in osvetliti njihovo delovanje.

V seriji sedmih projektov sta sodelovala s pestrim naborom umetnikov (bankleer, Saskia Holmkvist, Andrea Knobloch, Folke Köbberling/Martin Kaltwasser, Andreja Kulunčić, RELAX (chiarenza & hauser & co) in Mirjam Wirz), nam pa sta predstavila tri izmed najbolj zanimivih sodelovanj.

Skupaj z berlinskima arhitektoma in umetnikoma Folke Köbberling in Martinom Kaltwasserjem so organizirali projekt, ki je bil sestavljen iz treh sklopov: sprva so organizirali Center za zbiranje gradbenega materiala (Baustoffzentrum), v katerem so več mesecev zbirali odpadni material, kar se je izkazalo za ne prav preprosto delo, saj je Švica izredno dosledna  pri zbiranju in recikliranju odpadkov. Nato so znova oživeli taisti odpadni material ter ga sredi mesta sestavili v začasen paviljon (Werdplatzpalais), kjer so se nato dogajale različne delavnice, predavanja in projekcije. Paviljon se je izkazal za projekt z izredno vizualno pripovedno močjo in ponudil vpogled v zgodbe uporabljenih materialov ter vpliv na okolje, v katerega je bil postavljen. Delovni skupini Umetnost v javnih sferah (Kunst im öffentlichen Raum – AG KiöR) je bil tako zanimiv, da so omogočili izpeljavo tretje faze – postavitev konstrukcije Filiale Micafil. S pomočjo mladinskega centra Loogarten so paviljon, sicer z manjšimi spremembami, umestili na igrišče v blokovski soseski Altstetten. Filiale Micafil je postal osrednji prostor za druženje otrok in mladostnikov v tem naselju. V nasprotju s prvima dvema sklopoma, kjer so naleteli na mnoge birokratske prepreke, je tokrat priskočila na pomoč tudi mestna oblast, ki je z dodatnimi sredstvi omogočila financiranje umetnikov.

Predavatelja sta tudi poudarila, da je bilo potrebno projekt načrtovati počasi in pazljivo, saj bi lahko tretja faza, ki je imela največjo podporo javnosti, zasenčila ostala dva, prav tako pomembna dela projekta.

Projekt 1 CHF = 1 glas (1 CHF = 1 VOICE) je nastal v sodelovanju s hrvaško umetnico Andrejo Kulunčić. Projekt je kritika priseljevalne politike, ki je v Švici zadnja leta vir številnih burnih razprav. Opozoril naj bi na glasove “Sans-Papiers”, ljudi brez dokumentov, ki delajo in živijo v Švici in s tem vsakodnevno prispevajo k državnemu blagostanju, pa naj bo to pri skrbi za ekonomske ali socialne potrebe družbe. Prav te ljudi so z obširno medijsko akcijo pozvali, naj donirajo en švicarski frank za obnovo švicarskega parlamenta in tako na paradoksen način opozorijo, da je z demokracijo v Švici nekaj hudo narobe. V prvem sklopu projekta so v javnosti izobesili štiri trditve, ki so nagovarjale vsaka svojo ciljno publiko. Porodila se je ideja, da za isto pogajalsko mizo sedejo umetniki, emigranti, aktivisti in politiki, kar bi odprlo diskurz, v katerem bi (v idealnem primeru) vsakdo le za malenkost prilagodil lastno stališče in problematika priseljevanja bi bila bližje rešitvi.

V leto in pol trajajočem projektu je sledila medijska propaganda, deljenje letakov in naposled javna diskusija. Akcija je potekala v sodelovanju z več organizacijami (SPAZ, BMU, Hrvaško ministrtstvo za kulturo) in solidarnostjo mnogih posameznikov, brez katerih izpeljava projekta ne bi bila mogoča.

S kuratorskega vidika sta opozorila, da bi morale institucije, ki projekte financirajo, poskrbeti za kategoriziranje težko opredeljujočih umetniških projektov, ki pa to še vedno so, ter za njihove pred in post- produkcijske stroške. Prav tako je bilo jasno, da je dolgoročne projekte izredno pomembno izpeljati v tesnem sodelovanju s komunikacijskimi sredstvi prek raznovrstnih kanalov, ki morajo biti vzpostavljeni, nato pa tudi redno vzdrževani in omogočati stik s publiko. Poizkus, kako narediti osem tisoč neslišanih glasov (neuradno naj bi ta številka segala celo do 300.000) slišanih, jim je uspelo speljati z glasno javno razpravo ob koncu akcije. Vsoto so namreč nakazali kot donacijo, vendar je zaradi razprave, ki je povzročila manjši škandal, denar še vedno na računu, ustvarjenem posebej za ta umetniški projekt.

Zanimivo se je švedska umetnica Saskia Holmkvist lotila projekta Pripravništvo v zasebnem (Internship in Private), kjer je razkrivala svet neplačanega pripravništva v umetnostni sferi. Namen dela je bil predvsem vzpodbuditi diskurz o zadregi manjših in srednje velikih institucij, ki se večkrat srečujejo s pomanjkanjem sredstev, tako da večina ljudi sodeluje iz osebne želje po novih izkušnjah in solidarnosti. Holmkvistova je v sodelovanju s Shedhalle ustvarila vrsto terapije, ki je potekala v pogovorih s psihoanalitiki, bivšimi praktikanti in takratnimi delavci Shedhalle. V video intervjujih, ki sta nam jih kuratorja pokazala, bivši praktikantje komentirajo svoje neplačano (in mnogokrat naporno) delo v Shedhalle. V širšem kontekstu je delo opozarjalo na neudoben položaj manjših institucij, ki svojim pripravnikom plačujejo izredno malo, mnogokrat pa celo nič, čeprav so prav ti ljudje nepogrešljivi za nemoteno delovanje in izpeljavo zahtevnejših programov.

Ob koncu njunega kuratorskega delovanja v Shedhalle je leta 2009 izšla istoimenska publikacija (Work to do!), kjer sta opisala dinamične, emancipirajoče trenutke iz zakulisja svojega delovanja ter različne paradokse in težave samoorganizacije. In čeprav so bili projekti speljani v švicarskem Zürichu, so bili vsi zastavljeni v širšem kontekstu in bi lahko ustvarili prav tako močan in pomemben diskurz na različnih lokacijah po svetu.

V zaključku sta se predavatelja še enkrat dotaknila naslovne problematike – negotovi delovni pogoji ter spregovorila o odnosu umetnik – kurator. Umetnik potrebuje kuratorja, ob interdisciplinarnih prijemih in kolaborativnem delu pa nekoč ostra meja kuriranja počasi izginja. Tesno sodelovanje mora temeljiti na zaupanju.

Za učinkovitejšo in bolj kakovostno produkcijo je najprej treba upočasniti proces dela, organom financiranja pa predstaviti delovanje in umetniški prispevek neuveljavljenih alternativnih prostorov. Velike institucije namreč ne poznajo tovrstne prakse, zato je tudi ne financirajo. Šele sprememba kulturne politike in pravičnejše vrednotenje doprinosa marginalnih kulturnih centrov bosta na umetniškem trgu, ki je trenutno osredotočen zgolj na nekaj umetnikov, vzbudila zanimanje za drugo produkcijo. Le redki umetniki  namreč lahko živijo zgolj od lastnega umetniškega ustvarjanja, čeprav se od njih pričakuje kar največja produkcija. Prav zaradi tega je pomembno, da je umetniški projekt financiran že v zgodnji fazi, kar omogoča nemoteno nadaljevanje in izvedbo dela.

(Maja Alibegović, Mihael Kelemina)

Povezave:

• Napoved predavanja
• Vsebina predavanja
• Videoposnetek predavanja (Videolectures.net)