What & How & for Whom: Med neodvisnostjo in mamljivostjo institucionalizacije
Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 2 | 2001/02| Arhiv
WHW je neodvisni kolektiv kustosinj, delujočih na spolzkem območju med različnimi modeli neformalnih institucij, ki si ga pridobijo s pogajanji. WHW je ustvarjalna skupina, organizacijski tim in “institucionalizirano prijateljstvo”, ki temelji na aktivizmu in v svoje dejavnosti vključuje različne partnerje in pobude. Naše akcije temeljijo na sinergiji, ki si prilašča in redefinira različne reprezentacijske modele in sisteme, v katerih ti modeli soobstajajo.
Našo sedanjo situacijo bi najbolje opisale kot prehodno stanje med neodvisno pozicijo in institucionalizacijo, da bi jo podrobneje prikazale, pa moramo opisati okoliščine in dinamiko kulturne scene, v katerih je skupina WHW začela delati.
Neodvisno kulturno sceno že desetletja enačimo z alternativno kulturo. Kar zadeva kulturno produkcijo, je izraz “alternativen” navadno povezan s pojmi, kakršni so ne-umetnost, anti-umetnost, avantgarda, neoavantgarda, kontrakultura, se pravi s tem, kar je oblikovno in vsebinsko drugačno, progresivno, radikalno, kar uhaja mainstreamu in nasprotuje establishmentu (tradicionalni visoki, po navadi meščanski kulturi). Dandanes, ko je vse kultura, v razmerah, kjer vsako “avantgardno” ali “subverzivno” dejanje takoj postane moda, ekskluzivna kulturna in začasna alternativa, alternativna kultura ne obstaja več. Alternativna kultura je obstajala, dokler so obstajale ideje o alternativni družbeni ureditvi in ideje o alternativni politiki. Skratka, alternativno kulturo lahko artikuliramo le skupaj s politiko, ki artikulira alternativo kapitalizmu, kakršnega imamo zdaj.
Po herojskem obdobju alternativnih kulturnih gibanj v bivši Jugoslaviji v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja je sodobna vizualna kultura znova postala zelo dejavna v poznih devetdesetih. Že področje vizualnih umetnosti kaže, da se je tedaj začela znova uveljavljati lokalna konceptualna praksa, kar se je ujelo z mednarodno uveljavitvijo te prakse v istem obdobju. Sodobna umetniška scena nasploh je tedaj postala dejavna na zelo dinamičnem in neodvisnem civilnodružbenem prizorišču in je črpala iz njegove vednosti in zlasti iz njegovega know-how. Sodobna umetnost se vse bolj pozicionira kot privlačen medijski material in ključni prostor za artikulacijo družbenih frustracij in antagonizmov, pa tudi kot plodna tla za družbene eksperimente.
V taki situaciji sta kulturna in umetniška produkcija še zmeraj lahko alternativni, ne zaradi novih, drugačnih, nenavadnih oblik ali načinov izražanja, temveč izključno v političnem smislu.
xxx
Čeprav naše intervencije na kulturni sceni temeljijo na takem prepričanju, si ne domišljamo, da lahko v celoti izrazimo politične alternative, temveč je naš cilj, da bi v javni diskurz vnašale teme, ki se nam zdijo za družbo pomembne (in jih kulturni in akademski mainstream in domači inetlektualci vztrajno ignorirajo). V tem trenutku se zdi, da je kultura edino prizorišče političnega boja. Vsi projekti WHW temeljijo na prepričanju, da je sodobna umetnost zmožna artikulirati, posredovati in predstaviti družbene teme širši javnosti. Področje vizualnih umetnosti razumemo kot katalizator relevantnih aktualnih vprašanj in družbenih antagonizmov, ki lahko ponudi nove modele kolektivnosti, pretočnosti in interaktivnosti. V tem smislu WHW ne deluje kot osamljen fenomen na lokalni sceni, temveč je dejaven del novejših neodvisnih lokalnih kulturnih iniciativ (Multimedialni institut mi2, Attack, Močvara, Art radionica Lazareti, Urbani festival, Centar za dramsku umjetnost, Platforma 9.81, itn.) Sodelovanje, kolektivnost in povezovanje z raznimi drugimi subjekti, vse to je bilo že od začetka delovanja WHW pomemben delovni model in zavestna strategija delovanja v javni sferi, ki smo jo vse bolj izpopolnjevale in je privzela obliko dolgoročnih sinergij. Ti različni modeli sodelovanja so postali najpomembnejši vidik dela WHW, strategija, s katero postavljamo aktualna vprašanja in si prizadevamo za razvoj vzporednih kulturnih politik.
xxx
WHW je kot kolektiv kustosinj začel delovati leta 1999, ko smo organizirale razstavo Što, kako i za koga, povodom 152. godišnjice izdaje Komunističkog manifesta (Kaj, kako in za koga, ob 152. obletnici izida Komunističnega manifesta). To je bil čas, ko se je hrvaška različica demokratične “revolucije” končala z zmago kapitala in s ponovnim odkritjem tržne ekonomije kot sredstvom za distribucijo virov. Kaj, kako in za koga so tri temeljna vprašanja vsake ekonomske organizacije, ki vplivajo na tako rekoč vse segmente življenja. Kaj – je vprašanje, koliko potencialnih dobrin in storitev lahko proizvedemo z omejenimi viri in omejenim družbenim vložkom; kako – je vprašanje, kakšno tehnologijo izberemo za proizvodnjo vsake izmed teh dobrin; za koga -je vprašanje, kako dobrine razdelimo med pripadnike družbe. To so bila vprašanja, ki smo si jih postavile pri načrtovanju, konceptu in realizaciji te razstave, zaznamujejo pa tudi vse prihodnje projekte in dejavnosti skupine WHW.
Vzgib za naš prvi projekt je bil, da je pri reviji Arkzin izšel ponatis Marxovega Komunističnega manifesta z uvodom Slavoja Žižka. Delo so na novo izdali na 150. obletnico prve izdaje, in sicer skoraj neopaženo. Hotele smo izzvati umetniško sceno, zanimalo nas je, kako se bo odzvala. Potreba po premisleku o naši “komunistični” preteklosti, ki se je na Hrvaškem pokazala v devetdesetih letih preteklega stoletja, je bila posledica tedanje dominantne kulturne politike, ki je z nezadostno intelektualno kontekstualizacijo onemogočala kakršno koli resno refleksijo – tako o nedavni komunistični preteklosti kakor o tedanjem “tranzicijskem” momentu. Hotele smo odkriti, kaj bi Manifest kot politični koncept, filozofski tekst, kulturno dejstvo in sinekdoha družbenega sistema lahko pomenil danes. Želele smo si tudi odkriti, kakšna vprašanja bo odprl v času, ko so propadla komunistična podjetja. Ugotovile smo, da so ekonomska analiza in opisi delovanja kapitala tisti trenutek bolj relevantni kakor kdaj prej.
Z razstavo nismo hotele pokazati komunizma kot ideologije, političnega režima ali utopičnega prizadevanja, ampak smo novejšo produkcijo umetnikov, ki so na hrvaški umetniški sceni začeli delovati v poznih osemdesetih letih (v obdobju hitrega propada socialističnega režima), postavile skupaj z deli umetnikov, ki so oblikovali močan tok družbeno angažirane umetnosti od poznih šestdesetih let naprej, pri čemer smo bolj poudarile kontinuiteto kakor prelome. Po drugi strani je razstava vzpostavila mednarodni kontekst za domačo umetniško produkcijo, ki smo ga v zadnjem desetletju zelo pogrešali. Manifest sam ni bil predmet razstave, zato pa je deloval kot močan sprožilec, ki je pomagal vzpostavitvi mednarodni kontekst za domačo umetniško produkcijo in povzročil, da je našo vizualno sceno poživila produkcija novih del hrvaških umetnikov. Bil je tudi sprožilec javne razprave o vprašanjih novejše zgodovine. Razstava je bila prvič postavljena junija 2000 v Zagrebu, v Domu hrvatskih likovnih umjetnika, in nato leta 2001 v Kunsthalle Exnergasse na Dunaju; upamo, da jo bomo leta 2005 v novi različici pokazale še v Amsterdamu.
xxx
Razpravo o umetnosti in ekonomiji, ki se je začela z razstavo Što, kako i za koga, smo nadaljevale z razstavo Projekt: Broadcasting, posvečen Nikoli Tesli, s katerim smo raziskovale ekonomske in politične interese, ki onemogočajo, da bi nove tehnologije do konca uresničile svoje demokratične potenciale. Razstavo smo organizirale v sodelovanju z založbo Arkzin, Multimedijskim institutom mi2 in Tehničnim muzejem v Zagrebu.
Projekt: Broadcasting vprašanja kaj, kako in za koga postavlja v zvezi z mediji: kaj mediji distribuirajo, kako to počnejo glede na tehnične pogoje, taktiko in strategijo, in za koga to delajo, se pravi, kdo je publika komunikacijskih modelov množičnih medijev in kakšne so mogoče alternative zanje. Splošni okvir projekta je bil razmislek o komunikaciji in o mediaciji. Na praktični ravni je bila predstavitev projekta v množičnih medijih in v javnem prostoru skrbno vnaprej načrtovana, ne le zato, da bi pritegnili večjo publiko, temveč, da bi jo pripravili do tega, da bi se dejavneje odzvala. Projekt: Broadcasting je s predstavitvijo umetniških projektov na elektronskih broadcasting medijih in s predstavitvijo del, ki se ukvarjajo s pogoji za komunikacijo nasploh, deloval kot polje za družbene eksperimente in poskušal ponuditi temelj za novo definicijo javne, družbene in politične vloge medijev. Zasnovan je bil kot vrsta kulturnih dogodkov, ki iz različnih perspektiv raziskujejo družbene in umetniške implikacije medijev za broadcasting. V sodelovanju s Tehničnim muzejem, tretjim programom Hrvatskega nacionalnega radia in Radiom Student se je projekt v nekaj mesecih razvil v mednarodno razstavo sodobne umetnosti in vrsto radijskih oddaj in intervencij. V istem obdobju sta v sodelovanju s kulturno revijo Zarez izšli dve prilogi, posvečeni projektu Broadcasting, v katerih so bili predstavljeni vsi sodelujoči in ki sta po svoje “dokumentirali” projekt. Projekt je bil posvečen Nikoli Tesli (1856-1943), ekscentrični, karizmatični osebnosti, hrvaškemu Srbu, ki je umrl kot ameriški državljan. Tesla je patentiral več kot 800 izumov in postavil teoretski temelj za razvoj radia, radarja, satelitov, elektronskega mikroskopa, mikrovalovke, fluorescentne žarnice itn. Tudi tokrat nismo delale razstave, ki bi bila “prikaz” Nikole Tesle kot karizmatične legende ali ki bi se osredotočala izključno na biografske reference, temveč smo hotele odpreti prostor za interakcijo in izmenjavo informacij in hkrati spodbuditi umetnike, da bi uporabili instalacije in situ in projekte s prostorskimi, vizualnimi in avdio elementi, ki raziskujejo izkušnjo gibanja telesa in fizične aktivnosti v tehnološko redefiniranih razmerah postinformacijske dobe. Cilj projekta Broadcasting je bil, da bi spodbudil razpravo o presečišču med področjem broadcastinga kot medija, ki oddaja preko telekomunikacij, in metaforičnimi preostanki, ki jih širijo vizije o prenosu univerzalne energije – in ki bi se izgubili, če bi besedo broadcasting prevedli v hrvaščino (ali v slovenščino, op. prev.).
Zadnjih nekaj let se položaj skupine WHW spreminja in razvija. Do poletja 2003 je skupina delovala brez stalnega razstavnega prostora, odtlej pa vodi program Galerije Nova (v sodelovanju z založbo AGM).
Galerija Nova je neprofitna galerija v centru Zagreba in je v lasti mesta. Program zanjo poskušamo oblikovati v skladu s strategijami skupine WHW in narediti iz nje platformo za razprave o pomembnih družbenih vprašanjih, kakor se kažejo skozi optiko umetnosti, teorije in medijev, pa tudi model za sodelovanje in izmenjave know-how med kulturnimi organizacijami z raznih področij in iz raznih okolij. Sredi sedemdesetih let preteklega stoletja je bila Galerija Nova eden izmed najbolj živahnih prostorov na zagrebški umetniški sceni. Odprta je bila za radikalne, avantgardne, nekonvencionalne in pogosto marginalizirane umetniške prakse, torej tudi za mlajšo generacijo umetnikov, katere protagonisti še danes pomembno vplivajo na razvoj naše scene. Na to obdobje v zgodovini Galerije Nova se v novem programskem konceptu sklicuje WHW, ko v svojo razstavno in galerijsko prakso vnaša vrsto novih dejavnosti.
Poleg produkcije in predstavitev sodobne vizualne umetnosti se galerija osredotoča tudi na povezovanje vizualne kulture z drugimi oblikami kulturne produkcije in s civilno, aktivistično in nevladno (NVO) sceno. Poleg razstav so za program značilni dogodki, s katerimi bi radi iz galerije naredili živahen kulturni center. To so koncerti, performansi, filmi, predavanja in javne razprave, s katerimi poskušamo zapolniti vrzeli na domači kulturni sceni, tako da delujemo na presečišču popularne, visoke in alternativne kulture z diferenciranimi modelovi, ki omogočajo raziskovanje strategij razstavljanja in delovanja v javnem prostoru.
Galerija Nova je živahen in aktiven prostor, usmerjen zlasti k mladim – z nehierarhično strukturo in organizacijsko fleksibilnostjo si prizadeva spodbuditi razne inovativne kulturne prakse sodelovanja, promoviranja sodobnih medijev in družbeno ozaveščeno kulturno produkcijo, kar vključuje tudi izobraževanje. Poleg mednarodnega razstavnega programa je pomemben vidik našega dela kontinuirano sodelovanje z najmlajšo generacijo hrvaških umetnikov, ki se je začelo z razstavo START (Mestna galerija, Ljubljana 2002; Galerija Karas, Zagreb 2003). Umetniki najmlajše generacije še zmeraj nimajo pravega institucionalnega okvira, zato se pogosto razdelijo na tiste iz “prestolnice” in tiste iz “province”; v glavnem so na milost in nemilost prepuščeni zelo tradicionalnim izobraževalnim modelom, majhnemu, nereguliranemu umetnostnemu trgu, pomanjkanju strokovnih publikacij, kritičnega vrednotenja, sistemov podpore in financiranja. Zaradi tega je serija samostojnih razstav START pomemben del programa Galerije Nova. Mlade umetnike podiramo tako, da njihovo delo predstavljamo v skladu s profesionalnimi standardi, organiziramo vrsto spremljevalnih dogodkov in hkrati postavljamo temelje za kritično vrednotenje teh del. Pri tem sodelujemo z mlajšo generacijo kustosov, hkrati pa poskušamo poudariti kontinuiteto umetniških prizadevanj in družbenih tem od sedemdestih let 20. stoletja do danes, s čimer nadaljujemo tradicijo domačih konceptualnih in družbeno ozaveščenih umetniških praks. Naposled se sprašujemo tudi, ali lahko radikalno spremenimo temeljne pogoje za gledanje in vrednotenje umetniških del, rade bi preskusile, kakšen je politični potencial umetnosti in ali umetnost, poleg tega, da vpeljuje v širši družbeni kontekst nove in občutljive teme, lahko ponudi tudi nove oblike upora in kolektivnosti. Galerijo Nova torej razumemo kot javni urbani družbeni prostor, kraj intenzivnega pretoka ljudi in idej, razstavni prostor, prehodni prostor, prostor za preživljanje časa, za interakcijo, prostor, kjer pridejo na dan konflikti itn.
xxx
Ena naših novejših razstav z naslovom Nuspojave (Stranski učinki) je bila postavljena v Salonu Muzeja suvremene umetnosti v Beogradu. Na tej razstavi so svoja dela predstavili EGOBOO.bits, Felix Gmelin, Igor Grubić, Sharon Hayes, Vlatka Horvat, Kristian Kožul, Andreja Kulunčić, Aydan Murtezaoglu, Serkan Ozkaya, Kirsten Pieroth, Bulent Sangar, Marko Tadić, in VERSION. Nuspojave so nastale v okviru drugega dela Balkanske trilogije, za projekt V mestih Balkana, ki ga je začela Kunsthalle Fridericianum iz Kassla. Nuspojave so dober in ilustrativen primer posrednih povezav med različnimi projekti WHW, ki jih delamo v svoji galeriji ali zunaj nje.
Razstava je predstavila dela, ki odpirajo širok spekter vprašanj; ta lahko beremo v različnih kontekstih, hkrati pa se vsa ukvarjajo z nekaterimi neizogibnimi konflikti, ki jih prinaša v liberalni kapitalizem “tranzicija”: stranski učinki tega so razredna razslojenost, povečanje brezposelnosti in kriminala, kulturno in duhovno osiromašenje, pomanjkanje domišljije, solidarnosti, varnosti, brezbrižnost in letargija. Razstava Nuspojave ponuja konceptualni okvir in zorni kot, s katerega lahko razumemo razstavljena dela na ozadju izgubljenih iluzij, v okviru rešitev, ki jih ponuja proces “normalizacije” s postopnim približevanjem idealu liberalne demokracije in prostega trga, hkrati pa dopušča odprt dialog med umetnikom in kustosom.
Nuspojave je tretja razstava v nezavezujoči seriji novejših razstav, ki jih je pripravil naš kolektiv. Ne gre za eno in isto razstavo v treh različicah, temveč za proces, ki se na različne načine ukvarja z v bistvu isto travmo. Ta niz razstav lahko vidimo kot nekakšno dialektično triado, katere teza je razstava Looking Awry (apexart, New York, 2003) z deli Igorja Grubića, Aydana Murtezaogluja, Adriana Pacija in Maje Bajević. Izhodišče za to razstavo je bila Žižkova interpretacija Shakespearovega citata iz Riharda III., ki temelji na tem, da je z neposrednim pogledom nemogoče videti resnico. V tem smislu Marx, ko reče, da “moramo gledati s treznimi očmi”, zahteva prav ta “nezaupljivi” pogled, ki ga lahko razumemo tudi kot pogled z družbenega obrobja. Razstava Ponavljanje: Prevzetnost in pristranost (Galerija Nova, Zagreb, 2003/2004) z deli Sharon Hayes, Pierra Huygheja, Sanje Iveković, Aydana Murtezaogluja, Anrija Sale in Andreasa Siekmanna je delovala kot antiteza: ker ne moremo neposredno uzreti resnice, kar naprej ponavljamo travmatični dogodek. To ponavljanje ni posledica kakšne “objektivne nujnosti”, ki bi bila neodvisna od naših želja, temveč deluje kot politična opcija, plačilo simbolnega dolga, gesta za ponovljeno vključitev in simbolno prilastitev. “Prevzetnost in pristranost” v naslovu nista ločeni temi, pozitivna in negativna lastnost, ampak sta med seboj povezani – tako kot prevzetnost izhaja iz take ali drugačne pristranosti, je tudi pristranost proizvod arogantne prevzetnosti. Če si hočemo prihraniti muke in se za vsako ceno izgoniti zmoti, bomo zgrešili vso resnico. V tej dialektični triadi so Nuspojave nekakšna sinteza, in sicer negacija negacije.
Najambicioznejši dolgoročni projekt, pri katerem prav zdaj sodelujemo WHW, je Zagreb – Cultural Kapital of Europe 3000. To je skupni projekt štirih neodvisnih hrvaških kulturnih organizacij: Centra za dramsku umjetnost (performing arts), Multimedijskega instituta mi2 (novi mediji), Platforme 9,81 (arhitektura in mediji) in WHW (vizualna kultura).
V triletnem obdboju (2004-2006) bomo razvili projekt z raznimi praksami sodelovanja na domači in mednarodni kulturni sceni in s tem opozorili na to, da se dominantni kulturni modeli niso zmožni odzvati na spremenjene razmere in novo oklje. To novo okolje je posledica vse hitrejših izmenjav globalizirane komunikacije, transverzalnosti kapitala in vsesplošne ekonomske globalizacije, ki ga spremlja. V nasprotju s temi dinamičnimi procesi področje kulture v glavnem ostaja v mejah reprezentacijskih kulturnih modelov, preozkih institucionalnih okvirov in brez pravih dinamičnih strategij sodelovanja, zaradi česar je v družbi skoraj povsem (in čedalje bolj) nepomembno. S projektom Cultural Kapital 3000 se poskušamo odzvati (v kontekstu domače kulturne produkcije) na to (zlasti evropsko) situacijo. Zato smo širši domači in mednarodni kulturni publiki ponudili akcijski model, ki se bo (metodološko in na ravni aktualnih vprašanj) ukvarjal z dinamiko transformiranja področja kulture, ki sta jo pomembno zaznamovala dvoumnost pojma kapital (kulturna prestolnica, družbeno-kulturni kapital in ekonomski kapital). Strateška partnerja pri pobudi za Cultural Kapital 3000 sta Project Relations iz Berlina (projekt, za katerega je dala pobudo nemška zvezna kulturna ustanova Kulturstiftung des Bundes s programom, ki spodbuja kulturno sodelovanje v vzhodni Evropi) in Erste Bank z Dunaja, ki podpira ustvarjanje različnih kulturnih prizorišč v državah srednje Evrope, v katerih posluje.
Projekt Cultural Kapital 3000 bo z zdaj aktualnimi temami – te so, recimo, razmerje med javnim in zasebnim, status javnih prostorov, kapital in fizični prostor, intelektualna lastnina in digitalne tehnologije, avtorske pravice in alternativni licenčni sistemi, hibridne informacije v fizičnem prostoru, umetniške skupine in kolektivno delo, kolektivna inteligenca, upravljanje delovne sile in nematerialno delo – postavil komplementaren in koherenten niz družebno pomembnih kulturnih vprašanj in s tem pokazal, da je kultura pomemben dejavnik za razvoj javnega in družbenega kapitala v neoliberalnem tranzicijskem kontekstu. Kulturna “kapitalnica” 3000 bo promovirala prakse in akterje, ki artikulirajo kulturno delovanje kot družbeno gibalo in družbeno delovanje kot kritično kulturo.
V prihodnjih dveh letih bo projekt Cultural Kapital 3000 spodbudil intenzivno sodelovanje na domači in mednarodni ravni, ki bo sprožilo novo skupinsko dinamiko, nove kolektivne strategije in nove oblike kulturne produkcije. S takim sodelovanjem se bomo postavili po robu nadzoru nad produkcijo, ki ga zdaj zagotavlja institut intelektualne lastnine, in ga hibridizirali; zavzemali se bomo za varovanje javne sfere pred privatizacijo, proizvajali predloge za politike v prid krepitvi in razvoju neodvisnega kulturnega sektorja in skrbeli, da bo v kulturni prestolnici čutiti njegovo navzočnost. Projekt bo raziskoval in ustvarjal najrazličnejše možnosti za sodelovanje: kulturni kapital namreč niso več predvsem infrastrukture, ampak bolj sodelovanje, ki je infrastruktura kulturnega kapitala.
* op.ur. Kolektiv z imenom WHW (What, How and for Whom / Što, kako i za koga) se je po prvotni neformalni avtorski skupini leta 2002 registriral kot neprofitna, nevladna organizacija za vizualno umetnost, ki jo skupaj s kustosinjami Ano Dević, Natašo Ilić in Sabino Sabolović vodijo še Ivet Ćurlin, ki se ukvarja s kulturnim managmentom in Dejan Kršić, teoretik in grafični oblikovalec.