Ajda Ana Kocutar: Televizija in internet skozi prizmo dostopnosti in dosega
Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 16
Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča
5. 4.–11. 6. 2017, MSUM, Ljubljana
Kustosa: Barbara Borčić in Igor Španjol
Besedilo je nastalo v okviru seminarja Analiza umetniškega dela pod mentorstvom Barbare Borčić.
Razstava Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča razkriva bogastvo slovenske večmedijske scene v osemdesetih letih minulega stoletja. Razkriva prepletenost umetniških praks, njihovo umeščenost znotraj takranega političnega dogajanja in vznikanje novih praks ter novih možnosti produkcije, od institucionalno podprtega udejstvovanja, do povsem alternativnih praks. Eden od zanimivih poudarkov umetniškega delovanja konec sedemdesetih in v osemdesetih letih je prodor video umetnosti na nacionalno televizijo. Slednja je bila takrat množičen medij, ki je dosegel največ občinstva, njene vsebine pa so bile v rokah sistema, ki je v osemdestih začel popuščati.
Z današnjega gledišča – in hkrati z gledišča nekoga, ki je bil rojen v devetdesetih ter odrasel v dobi interneta – se ponuja primerjava med pomenom dostopa do nacionalne televizije, ki so ga video umetniki dobili v osemdesetih in dosegom tega medija ter pomenom dostopa do interneta, ki opredeljuje naš čas družabnih omrežij, ko je pojem dosega dobil povsem nove razsežnosti.
DOSTOPNOST
Ko so videasti vstopili v televizijski studio, jim je bila na voljo profesionalna oprema, s katero so lahko raziskovali sam medij in dohitevali razvoj tehnologije. Mihi Vipotniku je šlo, kot pove v oddaji Platforma, posvečeni razstavi, ki je hkrati tudi eno od njenih prizorišč[1], za »razgradnjo slike kot take«. Raziskovanje meja videa je v končni fazi zahtevalo celo opozorilo gledalcem, naj za »motnje« v sliki in zvoku ne krivijo svojih televizorjev, saj so del programa. Najnovejša tehnologija je bila draga in težko dostopna, kar pa le deloma velja danes. Visoko kakovostna snemalna oprema je še vedno precej draga, vendar še zdaleč ni nedostopna. Ne moremo pa niti mimo dejstva, da je danes povsem osnovna oprema, kot so pametni telefoni in tudi cenejši prenosni računalniki, zmogljiva in prilagodljiva do mere, ki intermedijskim umetnikom omogoča veliko svobode. Hkrati pa je na voljo tudi programska oprema, s katero so meje medija še ohlapnejše. Z vidika produkcije je bil torej vstop v televizijski studio v osemdesetih velikega pomena za razvoj video umetnosti, medtem ko povsem tehnični pogoji intermedijske umetnosti danes niso stvar monopola in le stežka bi jim lahko postavili meje.
DOSEG
Širše vprašanje se odpira na področju televizije in interneta kot prizorišč umetnosti, saj gre pri tem za spremembo paradigme, ki se vedno bolj kaže v vseh svojih razsežnostih. Kustos razstave Igor Španjol v oddaji Platforma pove, da je bilo v osemdestih letih nemogoče ignorirati televizijski zaslon. Kaj to pomeni za umetniška dela, ki so si izborila čas na nacionalni televiziji? Ta je imela zagotovo najširši domet, imela pa je tudi status osrednjega medija, ki je bil zanesljiv, sistemsko korigiran, skrbno urejan, obči. Miha Vipotnik je prag televizijskega studia lahko prestopil zaradi družinskih povezav z ustanovo, na svojo stran pa je moral pridobiti tehnično osebje in predvsem urednike. Ko je bil Vipotnikov enokanalni video Videogram 4 predvajan na TV Ljubljana, je njegov način eksperimentiranja z medijem segel iz samega studia in video, eksperimentalen, kot je bil, četudi opremljen z opozorili, je lahko dosegal široko občinstvo. Alternativne videoprodukcije pa TV Ljubljana kljub temu še dolgo ni hotela predvajati, kar so utemeljevali s tehnično nedovršenostjo del, vendar pa so pozneje v osemdesetih uvedli tudi oddaje o videu in alternativna produkcija je lahko dosegla občinstvo, ki sicer z dogajanjem na področju video produkcije v takratnih Galeriji ŠKUC, Disku FV in mladinskih kulturnih centrih po Sloveniji ne bi imelo stika.
Španjol v oddaji Platforma nadaljuje, da je neizbežna prisotnost televizije takrat podobna zaslonu pametnega telefona danes, kar pa po moje zagotovo ne drži. Čas, v katerem živimo, je čas kulture na zahtevo (on demand), kar pomeni, da vsebin, ki so preko pametnih telefonov ali kako drugače dostopne na internetu, ni le mogoče ignorirati, pač pa si s svojim internetnim bivanjem sproti ustvarjamo virtualno okolje točno tistega, kar (v veliki meri po presoji internetnih algoritmov) želimo videti in tistega, kar nam je glede na našo rabo interneta ponujeno kot tisto, kar bi nas utegnilo zanimati (če se tega zavedamo ali ne). Naj bodo to video, novice, družbeno-politični komentar – dobesedno kar koli. Znotraj tega stanja nastajajo mehurčki, ki povzročajo, da ena skupina ljudi izgubi stik z drugo skupino (kar najbolje ponazarjajo reakcije iskrenega šoka ob demokratičnih odločitvah tako doma kot po svetu v zadnjih letih), kup vsebine, tudi umetniške, pa se izgublja v poplavi informacij.
Video umetniki v osemdesetih so pogosto želeli biti kritični do televizijskih vsebin in njihove politične vloge. Želeli so ozaveščati javnost (tudi o novih oblikah umetnosti). Na kaj takega so lahko tisti, katerih dela so bila predvajana na javni televiziji, vsaj upali že zato, ker je javnost spremljala televizijo, ljudje pa so imeli zelo malo možnosti preklapljanja med programi. Danes sicer ne manjka angažirane umetnosti, to zagotovo ni problem. Vendar pa je že samo televizijske programe, ki so na voljo, težko prešteti, vedno več ljudi pa do televizijskih vsebin dostopa preko interneta – na zahtevo. Kako torej najti način dostopanja do širše javnosti z družbeno-kritičnim namenom, če ne celo z namenom resne subverzivnosti? Na prvi pogled daje internet za to idealno možnost: le kje je mogoče doseči širše občinstvo kot na internetu? Vendar pa se leta 2017 ob tem poraja še vzporedno vprašanje: kje je lažje kričati v prazno kot na internetu? In to ob vseh možnostih še tako kakovostne produkcije. Vprašanje dosega je danes na vseh področjih eno najbolj perečih vprašanj sploh.
KAJ UGOTAVLJAMO?
Zdi se torej, da so se od osemdesetih do danes neprimerno izboljšali pogoji intermedijske produkcije, veliko lažje je umetniškim delom zagotoviti tudi osnovni pogoj vidnosti. Dostopna je tehnologija in dostopni so mediji. Vendar pa današnje stanje zagotovo postavlja velik izziv, ko govorimo o doseganju širših množic. Te težave pa nima le današnja alternativa, pač pa se je z njo primorana soočati tudi institucionalna sfera, ki presega umetnostno prakso, o kateri je govora tukaj.
Razstavi Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča posvečeno oddajo Platforma sem si ogledala na internetu, v arhivu RTV Slovenija. V duhu primerjave, ki so ji bili namenjeni zgornji odstavki je tak ogled še toliko bolj poveden. Posnetek oddaje spremlja še števec ogledov in (kar se zdi precej pogumna poteza) izračun povprečnega časa ogleda, ki na žalost ne doseže niti polovice trajanja oddaje.
IN KAJ SE SPRAŠUJEMO?
Umetniki so se v osemdesetih zagotovo soočali z nemalo ovirami, lastnimi času in prostoru, ki so bile vezane tako na produkcijo kot na prezentacijo. Ambiciozen projekt ATV-ja, ki bi ponudil alternativo slovenski nacionalni televiziji, je primer podrobno zasnovanega, ambicioznega koncepta, ki ni dobil zelene luči. Še bolj zgovorno pa je institucionalno zavračanje alternativne videoprodukcije zaradi njene tehnične nedovršenosti. Današnji izziv zagotovo ni v produkciji, prej je hiperprodukcija del problema, na katerega naletimo, ko govorimo o dosegu, ki ga ima intermedijska umetnost danes. Je mogoče, da je bil prodor na sistemsko nadzorovano nacionalno televizijo v osemdesetih manjši izziv, kot je doseči široko občinstvo v današnjem času povsem demokratiziranega spleta? Vprašanje je torej, kako naj umetnik danes prezentira svoje delo na način, da ga množica ne bo mogla ignorirati in bo po možnosti sprejela njegovo sporočilo?
[1]Platforma: Osmedeseta – od disko kluba do televizije, 10. april 2017; dostopno na spletni strani RTV SLovenija.
Literatura:
Barbara Borčić in Igor Španjol, Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča, v Osemdeseta, ur. Adela Železnik, Moderna galerija Ljubljana, 2017.
Fotografija prispevka: Miha Vipotnik, Videogram 4, 1979, vir zajema: Postaja DIVA.
Spremljevalna fotografija: postavitev razstave Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča, foto: Barbara Borčič.