Živa Brglez: Večmedijske prakse in produkcijsa prizorišča: Kuratorski prijemi
Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 16
Skozi razstavo Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča, katere kuratorja sta Barbara Borčić in Igor Španjol, bom poskušala razmisliti o kuratorski praksi in uporabljenih prijemih ter z njimi povezanimi prepoznanimi problematikami. Pri tem se bo moj zorni kot poskušal kar najbolj približati stališču obiskovalca razstave – konec koncev naj bi bile, ako zavrnemo modernistične teorije o avtonomnem življenju umetniškega dela, tako razstave kot sama umetniška dela namenjena prav njim.
IZBOR, POSTAVITEV, STRUKTURA IN AMBIENT
Menim, da je razstavljeni material atraktiven in zanimiv. O izboru sicer zaradi preslabe seznanjenosti težko sodim, a v vsakem izboru pride do ločnice, ki loči izključene od vključenih, to je, navsezadnje, kuratorjeva prva naloga. Velikokrat pa ob tem pozabljamo na kuratorjeve finančne ali druge materialne omejitve, ki lahko pri kuratorjevi izbiri odigrajo odločilno vlogo. Na to nas je na odprtju dotične razstave opomnila protestna gesta Marjana Maxa Osoleta, enega izmed protagonistov osemdesetih. Na vitrinah je puščal letake, ki so govorili o izključenosti nekaterih, po njegovem in tudi po mnenju kuratorjev, ključnih videov iz razstave. +MSUM je namreč zavrnil izplačilo honorarja oz. razstavnine.
Generalno se zdi dobra tudi postavitev razstave. Umestitev takratnih prizorišč (disko, galerija, klub, druga televizija, festival, studio, gledalnica, kino in televizija) glede na prostore +MSUM-a je smiselna izbira, saj spodbuja preglednost razstave, obenem pa je kot kriterij še dovolj nedefinirana, da uspe sprejeti raznovrstno predstavljeno gradivo in dela. Na stenah so velike črnobele fototapete, ki prikazujoč utrinke takratnih prizorišč »alternativne scene« skušajo obiskovalcu pomagati prestaviti se v času in se vživeti v dani prostor-prizorišče, v duha osemdesetih. K temu občutju pa obiskovalca še bolj intenzivno vabi docela avdio-ambientalno zasnovana razstava, kjer glasni zvoki prevevajo prostore (tudi enega z disko kroglo), se prepletajo, med sabo skorajda tekmujejo za pozornost; tako na senzoričen način skušajo kontekstualizirati razstavljeno.
Izvzemši rahlo prednost, ki jo uživa medij videa, so enakovredno postavljeni vsi umetniški in neumetniški objekti (slikarska dela, instalacije, plakati, publikacije, časopisni članki, glasbene kasete, stara snemalna oprema …), pri čemer ločnica med ne- in umetniškim ni docela jasna (snemalna oprema v enem prostoru npr. izgleda kot legit umetniška instalacija). Poleg tega, da vsi ti predmeti pričajo o mnogoterosti in večplastnosti produkcije, pa tudi pojasnjujejo vzpostavljanje in grajenje scene, ponekod tudi odzive javnosti na posamezne geste. Želja je torej s širokim naborom raznorodnega materiala predstaviti kompleksnost, prepletenost in vzajemnost tega področja udejstvovanja in uveljavljanja in pokazati, da je pri oblikovanju skupnosti pomembno vlogo igral prav sam medij videa. Predočiti torej, da ima sama forma izražanja (ne nujno glede na vsebino) zmožnost povezovanja ljudi, grajenja skupnosti z njihovim prepoznavanjem kot njenega dela – torej zmožnost interpelirati (in ravno ta beseda je uporabljena v obrazstavnem besedilu) v Althusserjevem smislu.
Razporeditev objektov in njih umestitev v prostor je razgibana in zračna; na stenah je raje premalo kot preveč, prostor med televizijami je odmerjen velikodušno. Sveže se zdi out-of-the-box[-in-the-closet] razmišljanje kuratorjev, da odpreta sicer utilitarno omaro muzeja in vanjo namestita predmete. Plakati in podoben material so kar prilepljeni na steno in duhu osemdesetih primerno ostajajo slepi za etično razliko med muzejem in ulico. Po drugi strani pa nekatera »klasično« umetniška dela visijo na steni uokvirjena (morda bi tukaj iskali razliko ne- in umetniško?). Estetsko gledano se razstavi nekako uspe razumeti, tako sami s sabo kot z belimi muzejskimi stenami.
RAZSTAVLJANJE VIDEA IN POZORNOST OBISKOVALCEV
Čeprav je razstava daleč od tega, da bi bila natrpana, je materiala pravzaprav vidno preveč. Na voljo je ogromno čitalniškega gradiva; skupno dolžino vseh video posnetkov sem ocenila na slabih 9 ur. Seveda ni pričakovati, da bi kakšen obiskovalec pogledal vse, niti desetine, a vendar se začne porajati vprašanje o smiselnosti takšnega obsega. Resda je razstava prvenstveno namenjena videu in glede na to bi jih lahko bilo prikazanih še veliko več, vendar je pri razstavljanju video umetnosti in drugih videoposnetkov potrebno vzeti v obzir tudi dejstvo o vse krajšem attention-span-u obiskovalcev; po nedavni raziskavi naj bi obiskovalec vsakemu razstavljenemu delu namenil povprečno 17 sekund. Sliko v 17 sekundah načeloma lahko zapopadeš (in jo v najboljšem primeru memoriziraš in o njej razmišljaš pozneje), videa, ki traja dlje, ne. Ob predpostavki, da si bo gledalec video sploh ogledal (kar se največkrat ne zgodi), se pojavi vprašanje, kaj od desetinke videa dejansko odnese, in kaj od celotne razstave. Izkušnjo, ki vsaj deloma temelji na gledanem ali zgolj v njegovih lastnih občutjih, motivaciji, spominu, počutju ipd. ob gledanju?
MED SVOBODO INTERPRETACIJE IN INTERPRETATIVNIM MANKOM
Slednje je povezano z naslednjo točko, ki jo prav tako dojemam kot vsaj delno problematično. Zdi se, da ob razumevanju razstave nastopi težava. Kuratorja sta se vidno želela ogniti vsakršni sugestiji, interpretaciji ali pretirano zrežirani koreografiji in svoji kuratorski praksi omejila na izbor, postavitev in pisanje faktično-informativnega, a v resnici ne zelo povednega besedila o vsakem od prizorišč, medtem ko pri večini posameznih del tekstov ni. Obiskovalcu so tako dana bolj ali manj le dejstva (v besedilih) na eni strani in močna avdio-vizualna senzorična izkušnja (ambient in impozantna vizualna govorica osemdesetih) na drugi, a brez pravega konteksta ta ostane brez vsakršnega interpretativnega okvirja. Ob manku besedil obiskovalec tudi nima osnove, na kateri bi sam zrežiral svoj obisk, se odločil, kateri video se mu zdi vreden ogleda in kateri ne. V tem oziru so tuji in/ali neslovensko govoreči obiskovalci še v slabši situaciji.
Pred obiskovalci so tako samo znaki, ki jih brez referenčne točke lahko razvrščajo le prosto po svoji volji. Z izostankom razlagalnega teksta, ki bi bolj oprijemljivo pojasnjeval tudi ideje, vzgibe za delovanje in ustvarjanje ter socialne in kulturne specifičnosti prizorišč, pa tudi ponudil osnovno informacijo o posameznem delu, izostane najprej širši kontekst, kot posledica pa še pristnejši stik obiskovalca z razstavljenimi deli.
Razstava je, enako v želji pustiti obiskovalcu čim več interpretativne svobode, načeloma zastavljena tako, da vanjo lahko vstopaš tako levo kot desno. Na desni je vstopni koridor, provizorično sestavljen iz dveh televizij in stenskima projekcijama na vsaki strani. Po besedah kuratorke gre za reminiscenco na vhode v takratna prizorišča. Najbrž zato, ker je postavljen preozko in tako televiziji pot bolj zapirata, kot jo rišeta, in ker obiskovalec v daljavi vidi samo bele stene, sta se do sedaj v mojih dobrih 20 urah čuvanja te razstave za to pot odločila le dva obiskovalca. Sklepam, da se bi zanjo odločila večina akterjev in občinstva alternativnih osemdesetih, ako se bi spomnila svoje izkušnje, torej tisti »interpelirani«. Zdi se, da je razstava v veliki meri namenjena prav njim, saj le oni poznajo kontekst (in tistih nekaj alter 80’s navdušencev), ne da jim je posredovan, in ne more jih zmotiti kakšna interpretacija, ki »ni po njihovem okusu«.
Zavedam se, da je za resno zgodovinjenje osemdesetih enostavno preteklo premalo časa ter da je pri snovanju razstave bil obenem prisoten moment samozgodovinjenja, Borčić v dvojni vlogi protagonistke in kuratorke, in da bi to utegnil biti eden izmed razlogov, zakaj sta se kuratorja odločila za takšno postopanje. A vseeno, ob tako nepoznanih in marginalnih produkcijah »ta kratko« zdaj potegnemo obiskovalci.
Živa Brglez
Besedilo je nastalo v okviru seminarja Analiza umetniškega dela pod mentorstvom Barbare Borčić.
Večmedijske prakse in produkcijska prizorišča
5. 4.–11. 6. 2017, MSUM, Ljubljana
Kustosa: Barbara Borčić in Igor Španjol