“Umetnik je ‘turist’ (potnik, transformer, figura poze), ki na površini svoje kože in gest odkriva sledove kulture, skozi katere prehaja.”
(M. Šuvaković)
Moj izbor del za to razstavo, pri kateri je glavni izziv soočanje osebnih vidikov heterogene skupine kuratorjev, temelji na odločitvi za sodelovanje z umetnikom Simonom Macuhom, ki je bil moj sodelavec že pri koncipiranju javne debate s četrtimi letniki ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje na temo Znotraj/zunaj: šola, sistem, študentje, mentorji v okviru projekta LabSUs v Galeriji ŠKUC junija 2007. Simon Macuh svojega izražanja ne omejuje samo na kiparstvo, ampak se sooča tudi z drugimi mediji in drugimi vrstami izražanja. Tako se je na moje vabilo odzval s predlogom, da se razstave udeleži s serijo koloriranih risb na papirju, ki bo v času priprav na razstavo nastala na potovanju po Maroku. Proces nastajanja podob v okolju ikonoklastičnega islama, v katerem modeli in sogovorniki sodelujejo tudi s svojimi posegi, se je prelevil v svojevrstno družabno igro, ki Simona vsekakor bolj zanima kot produkcija razgledničnih motivov. Z odločitvijo za takšno performativno gesto se vpisuje v tisto področje umetniškega delovanja, ki temelji na komunikaciji, zastavlja vprašanja in spodbuja k dialogu.
Pri razmisleku o kontekstualizaciji dela Simona Macuha sem se odločila, da k sodelovanju povabim še Boštjana Mašero, filmskega ustvarjalca, ki se ukvarja tudi s fotografijo. V umetnostni kontekst je z njo vstopil prek projekta Kiki Omerzel Odnosi (2001–), v okviru te razstave pa bi se predstavil s fotografijami, ki so nastale na najinem skupnem potovanju po Turčiji poleti 2007. Ob poznavanju njegove filmografije me je pritegnilo, kako gre pri fotografijah bolj kot za preizpraševanje filmsko-dokumentarne zaznave skozi fotografski pogled za strategijo pričevanja o kulturi in krajih, skozi katere avtor prehaja; slednjič se ta strategija izkaže za hojo po območjih lastnih emocij. Z avtorjem sem sodelovala v procesu izbora fotografij in koncipiranja postavitve, ki bi s precizno umestitvijo, pa tudi z izbiro formata, dosegala večplastno berljivost. Tako naj bi estetsko-simbolno izčiščene povečave dopolnjevali dosledni in nepretenciozni posnetki na manjšem formatu, ki bi pričali o kontekstu svojega nastanka, pa tudi o artikuliranem pogledu na družbeno stvarnost. Žal je avtor v času priprav za medijsko najavo razstave, za katero je menil, da je trajala predolgo, odstopil od projekta.
Od prvotno zamišljene sopostavitve dveh različnih umetniških/avtorskih strategij beleženja “sledov kulture” v okvirih galerijskega prostora, ki ju po mojem mnenju pomensko zelo ustrezno osvetljuje izbrani citat Šuvakovića, je torej ostala le ena. Z izpraznitvijo mesta tista, ki je odpadla, strukturno še vedno učinkuje, tako znotraj koncepta mojega izbora kot tudi njegove realizacije znotraj celotne razstave. To je tista “materializacija naključja”, ki moj osebni kuratorski interes za avtorska pričevanja o stanju stvari v stvarnosti postavlja v drugačno perspektivo od predvidene. Kljub vsemu ga izdvaja iz domene individualnega in zapleta v nestabilno in pretočno diskurzivno mrežo znakov, posploševanj in tkanja pomenov. Poetika artikuliranja znamenj druge kulture, ki bo sedaj samostojno prezentirana v javni sferi sveta umetnosti, je pomensko večplastna, a vendarle osebna, emocionalna in kot taka “resnico” o stvarnosti vrača domeni individualnih pogledov. Sicer pa ne gre le za poetiko, marveč tudi za specifičen prostorsko-časovni senzorij, ki določa načine, kako biti skupaj ali narazen, znotraj ali zunaj.
Mojca Puncer