Imerzija – potencialen učinek fizične ali umetno ustvarjene resničnosti
Kritika razstave Artificial Paradise? Immersion in Raum und Zeit
Künstlerhaus, Halle für Kunst & Medien
23. 9.–29. 11. 2018
Artificial Paradise? Immersion in Raum und Zeit, Künstlerhaus, Halle für Kunst & Medien, Graz, 2018; foto: Markus Krottendorfer
V graški instituciji Künstlerhaus, Halle für Kunst & Medien, je bila med 23. 9. in 29. 11. 2018 na ogled razstava Artificial Paradise? Immersion in Raum und Zeit, v slovenskem prevodu Umetni raj? Imerzija v prostoru in času. Na večmedijski razstavi je bilo predstavljeno enaindvajset del dvanajstih mednarodnih avtorjev, ki so v precejšnji meri pogojena s tehnološkim napredkom, saj le ta omogoča nove umetniške pristope.
Imerzija je strokovni izraz na področju mikroskopiranja, ki označuje potopitev preparata v tekočino z namenom izboljšave povečave. Angleško besedo immersion lahko prevedemo imerzija, poglobitev, potopitev, pogreznitev in definira obdajajoči občutek udeleženca, ki se čuti deloma ali popolnoma vključen, zatopljen, absorbiran v dejanje, dogajanje ali situacijo, četudi je morda le opazovalec. Termin se je uveljavil v sferi različnih strok, v zadnjih desetletjih tudi v umetnosti. Imerzija je lahko postranski učinek zgodbe, umetniške slike … predvsem pa je efektivna v domeni virtualne resničnosti, saj le-ta spodbudi številna čutila v participantu.
Addie Wagenkneckt z delom Asymmetric Love opominja na množičnost in prisotnost digitalne infrastrukture. S prepletom nadzornih kamer v obliko, ki spominja na baročni lestenec, opozarja na videonadzor, ki bi naj omogočal varnost ali pa vsaj podajal občutek varnosti, hkrati pa predstavlja potencialno grožnjo vdora v zasebnost. Visi v prvem razstavnem prostoru ob vhodu in tako povečuje možnost, da opazovalec spregleda Wagenknectovo delo, s tem pa je sporočilnost umetniškega dela še toliko bolj izrazitejša. Avtorjevo drugo razstavljeno delo z naslovom XXXX.XXX sestoji iz petih med seboj poveznih in utripajočih plošč s tiskanim vezjem, ki opozarjajo na nenehni digitalni tok podatkov in zavedni ter nezavedni vpliv tehnologije. Dela Manuela Rossnerja, Jakoba Kudska Steensena in tandema Banz & Bowinkel so instalacije virtualne oziroma navidezne resničnosti, v katerih lahko obiskovalec aktivno sodeluje zgolj s pomočjo VR-očal. Rossnerjeva instalacija je zasnovana kot virtualni prostor Künstlerhausa, v katerega so postavljene avtorjeve instalacije, tako umetnik preigrava vprašanje fizičnega in virtualnega muzeja, arhitekture in prostora. Virtualni obisk otoka Bora Bora lahko obiskovalec podoživi s pomočjo Steensenove virtualne instalacije, medtem ko v navedezni resničnosti Palo Alto umetnika nakažeta paradoks virtualne realnosti, ki ni iluzija, temveč paralelna, umetno ustvarjena in obstoječa resničnost. Banz & Bowinkel spodbudita ta razmislek z urnim nihalom, ki niha med besedama »true« in »false«. Harun Farocki s štirimi video instalacijami prikaže, kako lahko navidezna resničnost in imerzija sicer pozitivno vplivata na zdravljenje posttravmatske stresne motnje, vendar prikaže tudi uporabo stimulacij, torej virtualnih resničnost, v namene vojske. Nekoliko bolj statično je imerzivne pristope interpretiral Frauke Dannert. Z delom cut-out je namreč posegel in zamejil prostor razstavišča ter tako ustvaril modro-belo prehodno okolje. Obiskovalec se z vstopom v ta del prostora tudi fizično vključi, do kakšne mere pa pri tem steče imerzija, pa je seveda odvisno od udeleženca. Delo Ivane Bašić prikazuje človeško telo, predrugačeno s pomočjo tehnologije in časa, ki lahko v obiskovalcih sproži t.i. uncanny valley fenomen, med drugim pa so razstavljali še Olga Fedorova z lentikularnimi tiski, Gerriet K. Sharma z ambisonično zvočno skulpturo, Paul Chan z digitalnim animiranim videom in Marc Lee z mobilno aplikacijo.
Razstava Umetni raj? Imerzija v prostoru in času lahko na prvi pogled deluje vsebinsko razdrobljena, saj obsega tako heterogene pristope do poglobitve, vendar se vsa dela ob podrobnejšem pregledu na idejo potopitve prepričljivo navežejo. Fizično, digitalno ali virtualno ustvarjeni svetovi, okolja ali zgolj umetniška dela lahko v obiskovalcu bodisi vzbudijo občutek udeleženosti bodisi podajajo kritiko na imerzivna okolja. Razstavo lahko torej razumemo kot učinkovito ozaveščanje o procesih pri potopitvi v druga okolja. Rdeča nit sicer je imerzija, vendar razstava obiskovalcu nenamerno ponuja tudi nabor nekaterih novejših umetniških praks na virtualnem področju in s tem raziskovanje ter oblikovanje novega prostora za umetniško izražanje.
Kristina Ferk
Besedilo je nastalo na seminarju Umetnostna kritika.