Ženja Leiler: Časopisni članek in kritika

Laboratorij kuratorskih praks | Leto 10 | Delavnica št. 1

10. in 11. november 2006
Projektna soba SCCA, Metelkova 6, Ljubljana

Pisanje za dnevno časopisje in drugo splošno periodiko ima specifične omejitve in zahteve, pa tudi posebne možnosti, ki jih ne bi smeli podcenjevati. Glavne omejitve so, da mora biti besedilo napisano čim prej ob dogodku, kar omeji možnosti daljšega premišljevanja in morebitnega dodatnega študija. Poleg tega so takšni teksti navadno prostorsko omejeni, kar pomeni, da morajo biti napisani zelo zgoščeno in natančno, ne da bi bili zato manj razumljivi. Najpomembnejša omejitev, obenem pa tudi temeljna prednost sta povezani z občinstvom.Gre za tako imenovano široko, neprofesionalno občinstvo, ki polja ne pozna podrobno in navadno tudi ne specifičnih prijemov in razmerij v produkciji sodobne umetnosti; marsikdaj moramo računati celo na odpor in predsodke. Zato morajo biti takšni teksti napisani jasno, zlahka razumljivo in tudi privlačno. Obenem je bistveno, da besedila temeljijo na dobrem poznavanju snovi in njenega konteksta in na jasnih stališčih pisca. Šele potem je mogoče, da je lahko besedilo napisano zgoščeno in jasno, obenem pa je strokovno zanesljivo in relevantno. Tu se kaže tudi veliki potencial besedil. Predvsem imajo zelo številno publiko in prav zato so lahko zelo koristna, ne le za širše razumevanje in vrednotenje posameznega umetnika ali razstave, temveč tudi za boljše poznavanje in razumevanje polja sodobne umetnosti in njegovega položaja v družbi.

Prav zato, ker je treba pri takšnem pisanju akademski jezik in teoretski žargon zamenjati s preprostejšim jezikom, se včasih takšno pisanje razume kot manjvredno. Strokovnjaki ga bodisi podcenjujejo ali celo prezirajo ali pa ga poskušajo “dvigniti” z rabo strokovnega žargona.

Namen delavnice je bil, oblikovati vsaj zasilne odgovore na vprašanja, kakšen je cilj posameznih žanrov v časopisju in drugih množičnih publikacijah (članek, poročilo, recenzija, kritika itn.) in kako naj bodo besedila zastavljena. Skupaj z udeleženci smo opredelili, katere so napake, ki jih srečujemo pri vsakdanjem branju, in katere kvalitete naj bi imeli takšni teksti. V drugem delu se je delavnica ukvarjala z branjem in analizo časopisnih člankov ali kritik, ki so jih napisali udeleženci.

Urnik

10. november (petek)
10.00-13.00

Uvodno predavanje:
– značilnosti slovenskega medijskega prostora
– splošno o pisanju o kulturi v slovenskih medijih
– opredelitev osnovnih žanrov pisanja o kulturi in umetnosti za dnevni časopis

(odmor)

– kako pisati kritiko
– analiza že objavljenih kritik (po izboru udeležencev)

15.00-17.00 (18.00):
– analiza in pogovor o prispevkih, ki so jih udeleženci napisali pred delavnico
– kritika brez pridevnikov / vaja

– udeleženci individualno napišejo članek in/ali oceno razstave Tobiasa Putriha, Prostor dveh, ki je bila na ogled v galeriji Gregor Podnar (3.11.2006 – 10.1.2007)

11. november (sobota)
10.00-13.00

– analiza v petek napisanih ocen razstave Tobiasa Putriha, Prostor dveh
– individualni pogovor

Materiali, ki so jih morali udeleženci pripraviti pred delavico:

Življenjepis
20 do 30 vrstic (cca 1200 do 1800 znakov s presledki) čim bolj nevtralnega poročila oz. predstavitve dogodka (razstava, film, knjiga …) po lastni izbiri (lahko vsebuje tudi izjave).
Oceno istega dogodka, dolgo 30 do 40 vrstic (cca 1800 do 2400 znakov). Pri opremi člankov so si udeleženci pomagali s formo (naslovi, podnaslovi …), ki jo uporablja Delo.
V kateremkoli domačem dnevnem časopisu so izberali dve kritiki iz kateregakoli področja. Izbrani kritiki naj bi predstavljali odnos do dobro in slabo napisane ocene, svoj izbor pa so udeleženci moralči tudi ustno argumentirati.

Udeleženci delavnice so bili: Sandra Belšak, Petra Kapš, Tevž Logar in Jaka Železnikar.