Marčevska srečanja Laboratorija Sveta umetnosti
Svet umetnosti | Laboratorij kuratorskih praks | Leto 10
| Prvi pomladni mesec se je zasmejal s koncem februarja in takoj smo se zbrali na prvem od treh rednih srečanj v projektni sobi, ki tudi skozi zaprta okna sliši vrtanja in ostalo veselje z gradbišča novih garaž. Na drugem srečanju nas je Dušan Dovč, sodelavec Sveta umetnosti, prijel za roke in nas peljal malo naprej od iniciacijskega predavanja o stikih z javnostmi ter financiranjem projekta. V obeh primerih je bilo zabičano, da je, kljub vsemu filozofiranju glavni temelj dober akcijski načrt, ki se pripravi na osnovi odločitve kdo, kaj in kdaj. Tu gre predvsem za razdelitev vlog med skupinami ter osebami v skupinah.V tem času smo izpeljali dogovore z gosti okroglih miz in jim poslali vabila. Datumi so v glavnem potrjeni za 9. in 17. maj. Odločili smo se, da ju izpeljemo v projektni sobi na Metelkovi 6.
Koncept okroglih miz V naših glavah se je dokončno izoblikoval koncept dveh okroglih miz. Prva je zasnovana kot zgodovinskegi pregled kuratorskih praks v zadnjih tridesetih letih na primeru pozicij Tomaža Brejca, Barbare Borčič, Aleksandra Bassina in Zdenke Badovinac. Za njih menimo, da so v določenih obdobjih predstavljali ključne osebe v oblikovanju kuratorskih prostorov in praks. Drugo okroglo mizo pa nastavljamo kot soočenje petih oseb, ki so s svojo dejavnostjo pomemben dejavnik v sodobnosti. To so Nevenka Šivavec, Jurij Krpan, Marina Gržinič, Tadej Pogačar in Gregor Podnar. Po prvih iluzijah, da je delo povabljenih gostov mogoče natančneje analizirati kar iz dokumentacijskega gradiva, smo se večinoma odločili za osebna srečanja in pogovore. Ta način je zagotovo bolj živa oblika preučevanja, ki pa zahteva upoštevanje vpliva karizme osebe pri srečanju v živo. Razmišljanja o dogodkih v ŠKUC-u in Labinu Vzporedno z razmišljanji o okroglih mizah še vedno pletemo vprašanja glede konceptov dogodkov v ŠKUCu in Labinu. Z rahlo paniko, ker si še nismo razjasnili, kaj hočemo narediti, povzročiti, izpeljati ali zaključiti, soočamo med sabo različne lastne interese. Interese kot zanimanja in interese kot stremljenja. Odločimo se, da je zadnji čas, da od abstraktnih idej izluščimo tisto, ki je najbolj uporabna ter jo izpeljemo. Odpirajo se variante od konglomerata razstave, kjer si vsak izbere svojega umetnika po svojih osebnih vzgibih, preko možnosti izkoristiti galerijski prostor kot bivalno okolje, ki bi ga kot kuratorji naselili s sabo in dejavnostjo, ki so že del naše aktivnosti. Ena od možnosti je tudi razstava z majhnim številom avtorjev ali le enim in v skrajni točki tudi uporaba galerije kot javnosti zaprtega prostora. Skozi debate se je kot glavna tema, ki nas vse zanima, izkristaliziralo vprašanje o razmerju med intuitivnim in racionalno-teoretskim pristopom pri kuratorskih praksah. Izpostavili smo na sodobnih razstavah zelo prisoten problem odrivanja čustveno-čutnega aspekta v umetnosti, ki se dogaja v prid konceptualizaciji. Kuratorske prakse se izogibajo tudi podajanju osebne pozicije pri koncipiranju projektov in s tem se kurator lahko tudi skrije za teoretski diskurz, ki v lastni hermetičnosti upraviči svoj obstoj. Večkrat se je pokazala tudi želja o premisleku glede prijateljskih vezi (vsaj) med kuratorji in umetniki. Slovenski prostor je toliko majhen, da so prijateljske vezi skoraj vedno prepletene s poklicno dejavnostjo. Kje in kako vzpostaviti distanco, kako oceniti, kaj je ostrina kritične misli in kje naj odstopi mesto širšemu družbenemu delovanju. Etični uvid se ne nanaša na nevtralnost teoretskega diskurza, temveč na posledice, ki jih neko kuratorsko in umetniško dejanje povzroči v prostoru in času. Nekaj možnosti, ki smo ji nasnuli do sedaj:
Razmišljanja o dogodkih v Labinu:
|
    |