Irwin: Smrt za smrt (Was ist Kunst)
Analiza umetnine z razstave
NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije
11. 5.–16. 8. 2015, Moderna galerija Ljubljana
Kustosinja: Zdenka Badovinac
Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih pod mentorstvom Barbare Borčić. Več »
IRWIN, Smrt za smrt, 52 x 69 cm, 1987 (iz Neue Slowenische Kunst)
Smrt za smrt je slika skupine IRWIN, ki je del še danes trajajočega projekta ali serije slik Was ist Kunst (1984 – ). Slika se v seriji pojavlja/razstavlja neoznačena (nenaslovljena in brez imena umetnika, ki jo je naslikal), kar ji daje mero anonimnosti, s katero se krepi kontinuiteta celotne serije. Kar preostane je le medeninasta ploščica, ki je del same slike in ki sledi modelu označevanja klasičnih (tudi modernih) slik, kjer je naveden avtor (skupina IRWIN) in motiv (skupina Laibach).
Kolikor je serija Was ist Kunst na razstavi (v našem primeru na razstavi NSK od Kapitala do kapitala – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije) predstavljena le z izborom posameznih del – pri čemer je treba opozoriti, da sam izbor verjetno ni nameren ali premišljen, temveč kvečjemu prepuščen možnosti dostopa do raznih zbirateljev in predvsem njihovi privolitvi –, kolikor je torej serija na sami materialni ravni vselej predstavljena kot fragment, se zdi prisotnost ali odsotnost posameznega dela na razstavi precej nepomembna, saj dela tudi v primeru odsotnosti predstavljajo ‘virtualno’ podstat celotne serije. Od tod tudi izbor dela Smrt za smrt za pričujočo analizo, ki na sami razstavi NSK od Kapitala do kapitala sicer ni prisotno.
Irwinov pristop k slikarstvu (kolektivno slikarstvo kot nenehno posnemanje motiva med samimi člani skupine) privede na plan diktat motiva. Umetniki se s ponavljanjem (“Kolektiv ima možnost, da s ponovitvami istega motiva izrazi razliko.” – Neue Slowenische Kunst, 1991, str. 131) postavijo v vlogo kronista (“Slikar je bil vedno kronist. Poklican, da je govoril o stvareh, ki jih je najbolj poznal.” – isto), ki privaja na plan neizgovorjena dejstva družbene (beri ideološke) stvarnosti.
V primeru slike Smrt za smrt gre tako za privzemanje (ponavljanje) Laibachovih motivov[1] kot so (Malevičev) rdeči križ, žaga ter trnov venec, kar se odraža tudi na ravni samega naslova (saj gre za privzemanje naslova Laibachove pesmi Smrt za smrt – glej Nova revija, 1983 (št. 13-14), str. 1463) kot tudi na ravni podpisa (na medeninasti ploščici je poleg imena IRWIN kot motiv vgravirano tudi ime Laibach).
Motiv trnovega venca nagovarja fenomen mučeništva, kot ga lahko prepoznamo v upodobitvah Kristusa, predvsem pa Laibachov fanzin, v katerem se trnova krona pojavlja kot referenca na Franca Fakina, fašistično žrtev v Trbovljah, ki je za tamkajšnje delavce postal simbol boja proti fašizmu (po Borčić, 2013, str. 125). Vanj je postavljen Malevičev rdeči križ, s katerim je nagovorjena ruska avantgarda, oba pa sta postavljena na stran iz knjige nemškega jezika, ki služi kot referenca na močan germanski kulturnopolitični vpliv, s čimer je naposled izpostavljen eklekticizem nacionalne kulture. Tej strani je sopostavljena stran z žago, ki pušča na papirju izžgane sledi in kot taka nagovarja delavski razred oziroma natančneje samo delavsko gibanje, katerega začetek lahko postavimo v Trbovlje (prav tako pogost Laibach/IRWIN motiv), ki pa je v osemdesetih letih le še izginjajoča sled – toda sled, ki jo IRWIN ravno zavoljo izginevanja delavskega gibanja kot tudi zaradi vedno bolj dezorientiranega socialističnega sistema toliko bolj zatrdi.
Pri tem je ključen tudi sam okvir. Ne le, da je tekstura povzeta po Batičevih kipih in da jo lahko beremo tudi kot ponoven citat Laibacha (njegova velikost, robustnost in videz kovine, oglja ali prsti – sicer značilna za vse okvirje slik serije Was ist Kunst – posnema Laibachovo rabo umetnosti nekonvencionalnih materialov: materialov delavcev in še pomembneje materialov trboveljske industrialne grudi), temveč se s svojo velikostjo hkrati že zoperstavlja ideji, da slika v razstavnem prostoru tipa ‘bele kocke’ več ne potrebuje okvirja. Delavski ali industrijski videz okvirjev namreč predstavlja vdor družbenega[2] v abstrakten, bel razstavni prostor oziroma še natančneje razkritje njegove vselejšne prisotnosti v tem prostoru (tj. razkritje ideološke zaznamovanosti na videz nevtralne umetnostne institucije).[3]
IRWIN z delom Smrt za smrt kronira delovanje Laibacha, ponavlja njegove motive, tako da bi skupaj z ostalimi deli serije na plan privedel razlike v motivu: njegove skrite permutacije. Tovrstna dejavnost pa ne zadeva le Laibacha samega, temveč s tem, ko ta posnema različne ideološke aparate (se z njimi, sledeč Žižkovim besedam, nadidentificira) in so njegovi motivi že motivi ideologije, tudi družbo kot tako.
Domen Ograjenšek
Literatura:
Borčić, Barbara, 2013. Celostna umetnina Laibach. Fragmentarni pogled. Ljubljana: Založba */cf.
Laibach Kunst (ur. D. Knez; I. Novak), 1983. Totalitarizem – akcije v imenu ideje. V: Nova revija (Letnik II, št. 13 – 14). Ljubljana.
Neue Slowenische Kunst (ur. Milan Zinaić in NK), 1991. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske.
[1] Tovrsten izbor motiva je sicer prisoten tudi pri nekaterih drugih slikah serije, kjer se pojavljajo motivi sejalca, jelena, kavne skodelice, bobnarčka in metalca.
[2] Tudi danes ‘delavstvo’ le redkokdaj prejme svoje mesto v lokalnih razstavnih prostorih, saj je njihov vstop vezan na razne dokumentaristične strategije/prakse, ki služijo kvečjemu kot voajeristično, če že ne spektakelsko gradivo, ki pa samo ‘delavstvo’ pušča na njihovem ‘delovnem mestu’. Se pravi, afirmira problematično pojmovno implikacijo, ki že na nominalni ravni veže delavstvo na razstavnemu prostoru tuj, zunanji in umazan ‘delovni prostor’, medtem ko njegove lastne delavske plati (tj. vso dinamično delovno silo, ki jo lokalne umetnostne institucije puščajo skrito, nenavedeno in nagovorjeno kvečjemu z abstraktno kategorijo ‘institucionalnega okvirja’) ne nagovarja.
[3] Podobno simbolno vlogo izpolnjujejo tudi lovske trofeje, ki so pogost element serije Was ist Kunst. Te s svojo prisotnostjo med deli izpostavljajo trofejsko naravo same umetnosti oziroma umetniških delih – njihovo vlogo statusnega simbola.