Drugo srečanje Laboratorija

11.30 – 12.00 Coffee break

12.00 – 13.30 Predstavitve raziskovalnih nalog

13.30 – 14.00 Razdelitev novih raziskovalnih nalog (Metelkova)

14.00 – 14.30 Ogled ateljejev: Walter Steinacher

14.30 – 16.00 Lunch break

16.00 – 16.45 Ogled ateljejev: Marko Kovačič

16.45 – 17.30 predstavitev Galerije Alkatraz in Metelkove: Jadranka Ljubičić

17.30 – 18.00 Coffe break

18.00 – 18.45 Ogled ateljejev: Boštjan Drinovec

18.45 – 19.30 Ogled ateljejev: Neven Korda

19. december 2007

Naše prvo srečanje po uvodnem, priletim skoraj direktno z letališča, zamudim, kar vsekakor ni kul, na eni strani mize Saša, ki se je, priznam, kar malce bojim, najbrž prav zato, ker imam visoko spoštovanje do nje in ker je izkušena in resna oseba, kar bi si jaz želela tudi biti, na drugi strani Petja, ki večkrat združi znanje o umetnosti s humorjem in sprošča naša srečanja, ki se mi zdi da jim točno to manjka.

Kakorkoli, raziskovalne naloge; obsegajo ves špeh SCCA-ja od leta 1997 (kar ni malo – predavanja in intervjuji – moja naloga o mojbog) Začela sem na avionu in seveda nisem dokončala, vsaj ne pravočasno, kar je do tega srečanja. S sabo sem imela namreč samo dve knjigi (saj drugače bi imela pretežko prtljago, hehehe), in pa premalo časa…….

Sicer smo na srečanju predelali samo dve oz. če se ne motim tri naloge, ker nam je potem zmanjkalo časa. Kosilo in nato ogled ateljejev. Vedno mi je všeč obiskati umetnikov atelje, to je tako kot gledati nekogaršnje stanovanje skozi okno (kaj imajo v dnevni, hhhmmm zelene stene, kul in ta slika, super je, omara…paše?!%&/….). Ateljeji so polni idej in predmetov, umetniških del, ki ti vzbudijo različna občutja in razmišljanja. Potem hočeš vedet še o umetniku in zadaj so včasih hude zgodbe in ideje. Da ne omenjam samo ateljeja Marka A. Kovačiča, ker nisem vedela kam naj gledam. Pa Tito povsod, Metelkova ima nekaj s Titom in socializmom, to sem ugotovila takrat in kasneje ko sem prebrala vso publikacijo še bolj (pred in po socialistična umetnost, in Tito je vsekakor pustil pri nas velik pečat). Še Walter Steinacher – prvi umetnik, ki smo ga obiskali, iz Nemčije, tukaj v enoletnem rezidenčnem programu, se je lotil slikanja te naše ikone. Že s prvim stavkom, ko smo prišli k njemu nam je dal vedeti, da kustose skorajda prezira in da je na prvem mestu umetnik in potem dolgo nič in nato kustos. No vsak po svoje, saj mu dam prav, če tako misli, vsekakor pa me je zmotilo dejstvo, da o svojem delu ni znal nič povedati, zakaj se je lotil slikanja Tita in sploh zakaj njegova glava na ženskem aktu itd??? No po tem, ko smo tečajniki končno zmagali v igri 5 v vrsto (kar je bil pogoj, da mu lahko postavimo vprašanje) se je le omehčal (kustosi in celo bodoči kustosi le nismo od muh). Kasneje nas je Jadranka v topli galeriji s svojo prijaznostjo in pripravljenostjo da nam pove celotno zgodovino Metelkove pomirila in sprostila, pomirjujoča je bila tudi razstava v Alkatrazu saj je bilo vse že nekje, nekoč prikazano – zanimivo.

Na koncu zaključek; vesela sem, da sodelujem v laboratoriju in da sem morala prebrat vse to gradivo, ker mi je veliko prispevalo k mojemu vedenju o umetnosti in zgodovini evropske umetnosti, različnih pogledih …., čeprav neketera besedila težko razumem. Včasih se mi zdi, da berem doktorsko dizertacijo Jane S. Rošker ali pa karkoli od Rastka Močnika ;-). Ampak razumljeno in nerazumljeno se bo obrestovalo, če ne drugega bom dojela čez 10 let ko bom še starejša in modrejša (upam).

Petra Milič