Ista vprašanja, različni odgovori
Kritika razstave
Sestanki na prostem
Družbena ekologija v umetniških akcijah
Skupinska dokumentacijska razstava
10. 11.–7. 12. 2014, Likovni salon v Celju
Umetniki: Lenka Đorojević, Neža Jurman, Matej Stupica, Nika Autor, Miha Ciglar, Tina Valentan, Jana Putrle Srdić, Zoran Srdić Janežič, Nika Arhar, Pia Brezavšček, Katja Čičigoj, Saška Rakef, Jasmina Založnik, Andreja Džakušič, Simon Macuh in Iva Tratnik (SIVA)
Kuratorica: Ida Hiršenfelder
Na skupinski dokumentacijski razstavi Sestanki na prostem je bila prisotna družbena ekologija v umetniških akcijah. Družbeno ekologijo lahko razumemo kot pojem, ki opisuje nove dodane vsebine, drugačne prijeme in novo vzpostavljena razmerja, kar se tiče preživetja, predvsem med ranljivimi skupinami. Umetniki so gotovo med njimi. Zlasti mladi ustvarjalci si poskušajo zagotoviti eksistenco v prekernem delu. Rešitve so iskali v povezovanju, sodelovanju in odprtih kolektivnih procesih.
Razstava Sestanki na prostem je bila zasnovana v skupnem prostoru, kjer so se prepletale vizualne in zvočne avtorske intervencije ter postavitve. Prikazala je sodobne prijeme avtorjev pri iskanju odgovorov, kako se spoprijeti s problematiko preživetja v današnjem času. Sklop petih postavitev je združil medsebojno izrazito različne avtorske prijeme in poetike. Kako bi lahko povezali različne principe v skupno misel, ki povezuje avtorje?
Ob vhodu razstavnega prostora nas je na ekranih prestregel videozapis participatorne akcije in instalacije Boxing Match. V letu 2012 so v galerijo Kresija v Ljubljani avtorji – intermedijska umetnica in grafičarka Lenka Đorojević, kiparka in ilustratorka Neža Jurman in intermedijski umetnik in kipar Matej Stupica – postavili instalacijo Boxing Match. V prostoru galerije, ki so mu umetniki namenili perspektivično pozicijo, so umestili citate iz manifestov različnih umetniških skupin: »Bodi ambiciozen. Bodi skromen. Bodi to, kar moraš biti. Bodi to, kar od tebe želijo …« Več kot sto citatov je izzivalo publiko in jo poskušalo pripraviti k sodelovanju. Obiskovalci so bili ob otvoritvi povabljeni oziroma nagovorjeni na dvoboj z umetniki, v pravi boksarski spopad. Plastične lutke so bile prikazane kot mitološka bitja, kot kentavri s pritrjenimi fotografijami obrazov umetnikov na obrazih. Ob otvoritvi je nastal posnetek pretepa kentavrov, umetnikov in obiskovalcev, ki je služil kot dokumentarno gradivo za nadaljnje postavitve. V drugem delu razstave so bili prikazani prizorišče spopada s črepinjami, zvočni posnetek branja manifestov in videoposnetek otvoritve s spopadom. Naslov instalacije Boxing Match lahko razumemo dvopomensko. Poimenovanje lahko interpretiramo kot odnos sistema nasproti umetniku in publiki. Sistem se trudi z uniformiranjem, vloga umetnika pa je ravno nasprotna.
Video Fiktivne situacije iz leta 2010 je prikaz raziskovanja financiranja kulture in umetnosti. Evropske fundacije in organizacije, ki so bile usmerjene v financiranje projektov, so zahtevale podreditev sodelujočih do te mere, da so zanemarile svoje ideje in nazore. V svojem delovanju so se popolnoma prilagodile zahtevam in razpisom kulturne politike Evropske unije. Intermedijski avdio-plesni performans zvočnega umetnik Mihe Ciglarja, plesalke Tine Valentan in režiserke dokumentarnih filmov Nike Autor je opozoril na dejstvo, da umetniki spreminjajo svoje delovanje, da sploh lahko delujejo.
Predavateljski performans Koreografiranje izračunov Nike Arhar, Pie Brezavšček, Katje Čičigoj, Saške Rakef in Jasmine Založnik je postavil kritičarke in gledališke ustvarjalke v vlogo fizičnih delavk. Oblečene v delavske pajace so prikazale način dela kulturnih ustvarjalk, ki se je odvijal v domačem okolju. Sestanki in službeni pogovori so potekali doma, ob hrani so ustvarjale in med tem preračunavale finančne konstrukcije projektov. Ob raziskovanju lastnih pogojev dela je bila prisotna obilica humorja in absurda ob dejstvu, da jih način ustvarjanja v današnji družbi evidentno izčrpuje. Na razstavi je bil predstavljen videozapis postavitve iz leta 2012.
V kolikšni meri obleka določa človekovo vlogo v družbi? Na to vprašanje je poskušala odgovoriti avtorska skupina SIVA (Andreja Džakušič, Simon Macuh in Iva Tratnik) v videoperformansu in intervencijah v javnem prostoru iz leta 2012, ki so jih poimenovali Obleka … človeka. Priredili so več ločenih dogodkov, na svoji koži so preizkusili goloto in odevanje v živalske kože ter preverili, do kolikšne mere je človek vpet v naprej določene vloge in funkcije. Prikaz diametralno nasprotnih vzorcev obnašanja od pričakovanih je zbujal nelagodje v javnem prostoru. V restavracijo s hitro prehrano je vstopila izbrano opravljena družba, ki bi jo lahko srečali ob obisku operne predstave. V nasprotju z zakonitostmi, ki vladajo v potrošniški družbi, je potekala njihova večerja svečano. Svečano in počasi v nasprotju z utripom, ki ga je gledalec zahteval in pričakoval. Stereotipizacija zunanjih podob ljudi je nedvomna.
Kot zadnja oziroma prva postavitev glede na pozicijo, ki nas je prestregla pred vhodom v Likovni salon Celje, je bil umetniški ulični performans Intelektualne kurbe. Performans je nadaljeval cikel javnih intervencij, začetih znotraj projektov Evropske prestolnice kulture v Mariboru leta 2012. Takrat je tudi mesto Maribor dobilo svojo rdečo četrt. Vsakokratno postavitev performansa sta avtorja, producentka in pesnica Jana Putrle Srdić in kipar, intermedijski umetnik ter lutkar Zoran Srdić Janežič, prilagodila specifični lokaciji. V Mariboru so intelektualne kurbe npr. nudile svoje usluge v starih pohorskih gondolah. V letu 2014 sta avtorja koncepta nadaljevala programsko misel na Trgu francoske revolucije v Ljubljani v okviru festivala Svetlobna gverila in se vsebinsko navezala na prireditve Muzeja in galerij mesta Ljubljane ob obletnici Emone. Takrat so svoje znanje intelektualke ponujale s pomočjo zvodnika, ki je nagovarjal mimoidoče. Mimoidoče je ustavil, jim ponudil usluge intelektualk in poskušal z njimi skleniti posel. Straniščna šepetanja so se odvijala v umetniških objektih – straniščih, ki so jih izdelali kiparji, in so poskušala povzeti kulturo skupnih stranišč v rimski kulturi.
Na Sestankih na prostem pa sta avtorja vzpostavila intimni prostor za pogovore kar pred vhodom v galerijski prostor. S prosojno tačico so bili ogrnjeni retro svetilka oranžne barve iz zgodnjih šestdesetih let, udoben in vidno obrabljen naslonjač, stol za obiskovalca ali obiskovalko, ki bosta zakupila čas za kratko, a intenzivno intimno intelektualno razmerje. Tokratne intelektualne usluge pa sta ob otvoritvi razstave nudili kuratorica, piska in predavateljica Petja Grafenauer ter likovna umetnica in antropologinja Slađana Mitrović. Pridružili sta se množici intelektualk, umetnic in humanistk, ki so krojile vznemirljive pogovore na preteklih srečanjih, in jih obogatili s svojim znanjem, verbalnimi veščinami in duhovitostjo.
Družbeno kritični in mestoma humoren performans je želel opozoriti na problem podcenjenega dela mladih intelektualk. Kolikšno je ustrezno plačilo za intelektualne usluge? Moralno sporno? Nedvomno. »Si šel?« »Da, sem.« »No, kako je bilo?« »Ej, super!« »A si poročni prstan snel?« »Ne, nisem. Ni je motilo. Ona je profesionalka.« Intelektualne kurbe so se predajale oralnemu užitku. Pogovor je tekel o filozofiji, literaturi, umetnosti in tudi vsakdanjih stvareh. Morda se nam je ob konceptu Intelektualne kurbe lahko zastavilo tudi nekaj pomislekov. Ali lahko in na kakšen način ovrednotimo intelektualno delo? Kako zastavimo vrednost misli in ideji? Ali s tem, ko postavimo ceno, dejansko intelektualno delo razvrednotimo in banaliziramo? Razmislek o tem naj ostane odprt.
Obiskovalca razstave je lahko preplet vizualnih in zvočnih dražljajev nagovoril, da sprejema vsebino razstave kot povezano celoto. Meje med posameznimi avtorji so tako postale zabrisane, saj so le-ti uporabili sorodne prijeme in likovne izraze ter so s svojimi deli iskali odgovore na ista vprašanja. Po drugi strani pa je bila razstava zasnovana z ločitvijo postavitve posameznih avtorskih skupin. Kuratorka je postavila in opremila vsak zaključen del z opisom izvirne javne akcije ali performansa, ki je obiskovalca vodil skozi misel avtorja. Teksti so bili dobrodošli in nujni za poglobljeno razumevanje, še bolj celovit uvid pa je ponujalo vodstvo po razstavi.
Razstava nam je zagotovo nudila ilustrativen vpogled v ustvarjalnost sorodnih umetnikov. Ob sorodnih vsebinah, ki so jih ustvarjalci obravnavali pri svojem delu, pa ni bilo povsem jasno, ali jih je avtorica želela združiti zaradi skupnih lastnosti ali je želela ob sinergiji vzpostaviti neko novo kvaliteto. Če je bil cilj avtorice avtorje razmejiti, ji je to le deloma uspelo. Sprehod po razstavi ni nudil nedvoumnih usmeritev, kako pristopiti k ogledu. Znaten napor je terjal razumevanje, kje se delo enega avtorja konča in drugega prične, saj je njihovo delovanje podobno, prav tako prikaz. Razstava Sestanki na prostem je zato potrebovala in zahtevala pozornega in zvedavega obiskovalca, ki ga obilica likovnih in zvočnih informacij ni odvrnila, temveč povabila.
Mojca Sfiligoj
Fotografije z odprtja razstave: Nik Jarh
