Katharina Gsöllpointner: Digitalna empatija
Svet umetnosti | Leto 17 | Paralelni sistemi. Vzpostavljanje in uveljavljanje intermedijske umetnosti
Covid-19 kriza je naslovila bolečo temo, da med sestanki v digitalnih sobah doživimo veliko izgubo: trpimo zaradi pomanjkanja bližine drugih teles (“teles drugih”). Ne moremo se dotakniti, vohati, čutiti, se soočiti, stopiti k tisti drugi osebi. Ne moremo se ozreti naokrog. “Vidimo” in “slišimo” le digitalno in pikselirano sliko/glas očitno drugih posameznikov, pri čemer niti ne moremo vedeti, ali je slika “zamrznjenega” videoposnetka res zamrznjena ali je le nadomestna slika druge osebe, ki sploh ni prisotna. Katharina Gsöllpointner trdi, da nas pomanjkanje “gotovosti”, s kom komuniciramo v spletnih sejnih sobah (oseba/njen glas, slika/glas osebe ali mehanska fantazma), naredi še bolj sumničave in previdne v medsebojnih soočanjih. Ker je uporaba našega kinestetičnega čuta ključnega pomena za dojemanje sebe kot družbenega posameznika znotraj prostorsko-časovne matrike, lahko njegovo zanemarjanje v avdiovizualnih sejnih sobah povzroči izgubo empatičnih sposobnosti.
Umetnost je to “praznino” digitalnega drugega poskušala premagati z eksperimentiranjem z različnimi estetskimi intervencijami, tako v okoljih obogatene ali navidezne resničnosti, z videom ali spletnimi performansi. Predavateljica bo predstavila nekaj umetniških del in pokazala, kako se ukvarjajo z značilnostmi kinestetične modalnosti, da bi omogočili bolj “empatično” okolje v digitalnih prostorih.
Katharina Gsöllpointner kot usposobljena teoretičarka komunikacij, medijev in umetnosti usmerja svoje raziskave v estetiko digitalne umetnosti, medijsko estetiko ter inter- in transdisciplinarnost umetnosti in znanosti. Kurirala in sokurirala je številne razstave in prireditve. V sodelovanju z umetniškim direktorjem Petrom Weiblom je organizirala odmevne festivale Ars Electronica med 1991 in 1995 in kurirala razstavi Digital Synesthesia na Dunaju in v Hongkongu leta 2016. Gsöllpointner od leta 2006 poučuje in raziskuje na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju. Pred tem je že delala kot univerzitetna predavateljica teorije medijev in zgodovine medijske umetnosti ter stičišč teorije sistemov, umetnosti in radikalnega konstruktivizma na različnih evropskih univerzah; med drugim je bila gostujoča profesorica na Univerzi v Bremnu. Katharina je zasnovala, organizirala in vodila vrsto meddisciplinarnih, navzkrižnih in transdisciplinarnih raziskovalnih projektov o vidikih medijske estetike, vključno z Aesthetic Know-How. Language – Technology – Mediality (2007–2009) and Digital Synesthesia (2013–2016). Vse od 80. let minulega stoletja je objavljala o zgodovini intermedijske umetnosti, kibernetiki umetnosti in medijski estetiki. V habilitacijski nalogi iz leta 2015 Intermedijska produkcija in multimodalno zaznavanje: o estetiki digitalne umetnosti je oblikovala teorijo digitalne umetnosti kot estetskega modela multimodalnosti zaznavnih procesov. (foto: Ana Loureiro Fernandes)
Spletna stran predavateljice
Predavanje je del cikla Paralelni sistemi. Vzpostavljanje in uveljavljanje intermedijske umetnosti, ki ga pripravljata Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti in Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo in partnerji projekta Svet okoli nas.
Program podpirajo: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Erste sklad in sklad Kultura nova.
Na zgornji fotografiji: Dominik Grünbühel & Charlotta Ruth, Ghost Audience, zajem, 2020.