Lebdeče sviloprejke?
Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 17 | Kritika razstave
Vivian Xu: Projekt Sviloprejka, Galerija Kapelica, 2019 (foto: arhiv SCCA-Ljubljana)
Na razstavi Projekt: Sviloprejka v Galeriji Kapelica je bilo predstavljeno raziskovalno delo kitajske umetnice Vivian Xu. Umetnica je poskušala postopoma oblikovati hibridno bio-napravo, kibernetični stroj za sviloprejke. Cilj naprave je bil dvo- ali tridimenzionalni svileni produkt, ki bi ga dosegli s tehnološko koordinacijo in umetnim spodbujanjem zapredanja sviloprejk.
Majhna puhasta gosenica. Velika gosenica. Gosenica, ki izloči tekočino. Kokon. Vešča.
Gojenje sviloprejk je tradicionalna panoga, ki so jo začeli izvajati že v času stare kitajske civilizacije. Za pridelavo svile so morali gojiti na tisoče gosenic in potrpežljivo skrbeti za njihov razvoj. Ena od sodobnejših svilogojk je bila mati kitajske umetnice Vivian Xu. Slednja se spominja, kako so skupaj s sviloprejkami preživljali svoj vsakdan. Imela jih je za domače ljubljenčke in se z njimi igrala. Tako se je imela priložnost pobližje spoznati s temi žuželkami, študirati njihovo sporazumevanje, bioritem in obnašanje v okolju.
Umetničin projekt je še vedno v procesu raziskave, zato so bili na razstavi predstavljeni le deli, ki jih je umetnica že izvedla in dobila nove rezultate. Na lesenem omizju so bili razstavljeni načrti in stroji, s katerimi je umetnica raziskovala sviloprejke. Omizje samo je bilo domiselno oblikovano v elipso, saj je tako spominjalo na obliko zapredka kokona. Obiskovalec je tako lahko vstopil med mize in si ogledal posamezne faze raziskave. Vsaka miza je predstavljala sklop razvoja umetničine ideje.
Vivian Xu je za izhodišče prvega bio-stroja vzela že znano obliko stroja – statve, na katerih so na Kitajskem že leta 3000 pr. n. št. gojili sviloprejke. Nato je razmišljala, kako sploh proizvajajo svilo v takšnem okolju in stroj preoblikovala v bio-stroj. Na statve je položila elektrode in prevodno maso ter nanjo postavila sviloprejke. Stroj je tako bral njihovo premikanje in način, kako so same sebe stimulirale za premikanje po takšni površini. Iz tega je umetnica lahko razbrala, kakšne prostorske zaznave imajo sviloprejke ter kako se orientirajo z dolžino telesa in gibanjem v prostoru. Iz tega se poraja vprašanje, kako bi lahko človek unovčil to gibanje v arhitekturnem smislu, kako bi lahko takšne produkte predstavil v prostoru. Izkazalo se je, da oblika statev ni bila najboljša, saj so se sviloprejke lahko orientirale po robovih in niso imele dovolj stimulacije. Prav tako je bilo potrebno elektrode čistiti in ohranjati z vodo, kar je za sviloprejke smrtno nevarno. Kot produkt bi si umetnica želela nekakšno tekstilijo, ki bi jo nato lahko potencialno sestavili v arhitekturne celote.
Drugo delo izhaja iz arhitekturnega pogleda na kokon. Česa vse se lahko arhitekt nauči od sviloprejke – od načina gradnje kokona, oblike in kompleksnosti gradnje takšne oblike brez kotov. Gosenice je postavila v bio-stroj, ki ga je ročno obračala in jih s tem gravitacijsko zmedla. Ni jih želela nadzirati, ampak spodbuditi njihovo delovanje. Konstantno vrtenje, mehansko obračanje modulov je omogočalo umetnici razumeti, kako v novih pogojih gosenice pletejo in ustvarjajo. Vseeno pa je bilo pri tem stroju še vedno preveč človekovega poseganja v sam proces, zato je umetnica naredila načrt za nov bio-stroj.
Kot zadnji je predstavljen prototip bio-stroja s komoro, v kateri bi sviloprejke lebdele. Ker je izdelan prvi prototip, komora še ne lebdi. Postavljena je na elektromagnetno polje, na katerem se vrti v vse smeri. Takšen stroj bi omogočal opazovanje ustvarjalnega procesa sviloprejk v lebdeči komori, ki jo obrača sila gravitacije in ne človek. Ena od idej naj bi bila tudi, da bi sviloprejke poslali v vesolje, v breztežnostni prostor, kjer bi lahko opazovali njihovo delo v povsem novih pogojih.
Razstava Projekt: Sviloprejka obiskovalcu ponudi srečanje z različni konceptualnimi, umetniškimi in znanstvenimi pristopi ter idejami, ki izhajajo iz delovanja sviloprejk. Čeprav so to majhna bitja, so izjemno iznajdljiva. Prilagoditi se znajo novemu okolju in kompleksno graditi svoje kokone. V pogovoru s sodelavko galerije smo odprli tudi vprašanje o gojenju sviloprejk v Sloveniji. Marsikdo ne ve, da obstajajo slovenski svilogojniki, ki imajo dovolj surovin (murvine veje) in dobre pogoje za razvoj takšne panoge.
Kljub nazornemu prikazu vseh bio-strojev, načrtov in grafik obiskovalca najverjetneje najbolj navdušijo sviloprejke. Na razstavi si je bilo namreč mogoče v živo ogledati in se dotakniti malih puhastih gosenic, ki so pridno raziskovale in pletle na enem delu omizja. Možnost opazovanja in osebne interakcije z glavnim predmetom raziskave lahko pusti na obiskovalca velik vtis. Takšen pristop razstavljanje živih bitij, ki so del raziskovalnega projekta, na razstavah ne srečamo pogosto, zato je bil ta projekt še toliko zanimivejši.
Sviloprejke so umetničin prvi del raziskav insektov, ki jih izvaja v sklopu triologije z naslovom Triologija žuželk. Raziskave bo izvajala še na mravljah in čebelah. Umetnico zanima predvsem vedenje določene skupine žuželk, njihovo delovanje in produktivni potencial. Vse to poskuša združiti s tehnološkimi sistemi, bio-stroji, ki zmotijo njihovo naravno delovanje in jih spravijo v nekakšno novo ustvarjalno okolje. Vivian Xu je z razstavo pokazala velik potencial za nadaljnji razvoj projekta in od nje ne pričakujemo nič drugega kot nove, izvirne pristope pri preučevanju drugih skupin žuželk.
Katja Filovski
Refleksija razstave Projekt: Sviloprejka umetnice Vivian Xu, ki je bila v Galeriji Kapelica na ogled med 17. septembrom in 4. oktobrom 2019, je nastala na seminarju Umetnostna kritika.