Popotovanje v finančno prestolnico Švice, kjer ves denar ne zmore ustvariti zares zanimive scene sodobne umetnosti

SVET UMETNOSTI, šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
2011/2013
Leto 14

Študijska ekskurzija
Ljubljana v Zürichu: 18.–21. april 2012

---

V aprilu 2012 smo se odpravili na drugo ekskurzijo v okviru programa Svet umetnosti, tokratni cilj je bil Zürich. V torek zvečer smo pričeli potovanje z vlakom, jasno, ni šlo brez zamud in željni kave smo prispeli v sredo, če se prav spomnim, okoli desete ure dopoldne. Prvi postanek je bil pension FürDich, ki nas je s svojo zanimivo opremo, prijaznim osebjem in lokacijo takoj navdušil. Kljub temu, da si nas je devet delilo eno kopalnico. Ker so nas že zgodaj popoldne čakali ogledi, smo takoj preizkusili koliko časa potrebujemo, da se vsi stuširamo in se sveži (a ne preveč naspani) odpravili spoznavat pomembne ustanove/prostore za sodobno umetnost. Odhod je bil načrtovan v soboto zvečer, tako da smo poskušali v teh slabih štirih dneh čas kar najbolje izkoristiti, vključno z organiziranim programom seveda in mislim, da nam je do neke mere uspelo. Poročila oziroma vtisi naših obiskov so kronološko zbrani v nadaljevanju besedila.

---

SREDA, 18. 4. 2012

”Ime Relax prikrije, da sva stalno pod stresom”
RELAX studio
Hermetschloostrasse 70, CH – 8048 Zürich
www.relax-studios.ch

Prvi od obiskov nas je vodil v industrijski predel mesta, kjer smo vstopili v eno od velikih, sivih stavb. Kasneje smo izvedeli, da je bilo celotno poslopje prej v rabi kot tovarna igrač, v devetdesetih pa je delovalo kot skvot s tehno zabavami (dolgi hodniki in prostrani prostori, katerih ostanke se kljub trenutnem izgledu sluti, so morali biti idealni!). Trenutno je celoten kompleks namenjen za delavne prostore najrazličnejšim posameznikom in skupinam, ki prihajajo iz različnih strok. V stavbi dela približno 250 ljudi, vendar ne gre za kulturni geto, nam je kasneje pojasnil naš gostitelj.
Obiskali smo Relax studio, kjer nas je sprejel Daniel Hauser, umetnik, ki skupaj z Marie-Antoniette Chiarenza ustvarja v precej velikem prostoru, ki ga imata v tej bivši tovarni. Skupaj ustvarjata že od leta 1983, ko sta se spoznala pri zanimivem prvem skupnem projektu – poskusu legalizacije skvota v Parizu. Tam sta za pričela svojo skupno pot kot umetniški tandem, nato se je format delovanja rahlo spreminjal, vendar Relax v bistvu že od Pariza sestavljata Hauser in Chiarenza z občasnimi sodelavci. Nekaj časa sta ustvarjala v Bielu, v Zürichu pa sta od leta 2000. Ustvarjata v najrazličnejših medijih in se precej se ukvarjata z vprašanjem umetnosti v javnem prostoru ter v svojem delu prevprašujeta vrednote, kaj te vključujejo, izključujejo… Trenutno ustvarjata projekt Visible-Invisible, kjer med drugim ugotavljata tudi, kako so npr. ženske umetnice vidne šele od šestdesetih let prejšnjega stoletja naprej. Poleg projektov nam je Hauser poskušal tudi na kratko razložiti delovanje švicarskega sistema, kako se organizirajo, težave, s katerimi se srečuje kot umetnik, pa tudi kot prebivalec. Praktično vse se organizira v neka združenja, saj je le na ta način možno najemati prostore, zbrati denar … Vse se je slišalo precej komplicirano in bizarno (čeprav ne dvomim, da je struktura na papirju izredno urejena in disciplinirana, saj smo vendar v Švici), vendar bi se bilo mogoče zanimivo malce bolj poglobiti in raziskati sam sistem, za boljše razumevanje.

Za zaključek srečanja nam je umetnik pokazal video, ki je rezultat projekta za festival Money for nothing, na katerega sta bila Hauser in Chiarenza povabljena leta 2009. Video, ki smo si ga ogledali, je bil posnet v Varšavi in je bil sestavljen iz delov tri dni trajajočega performansa Hit the ground. Ukvarja se s temo takrat naraščajoče finančne krize ter problematizira pojem bank, bančništva, ekonomije. Pri projektu je sodelovalo vsega skupaj 14 ljudi, ki so se na performans pripravljali z diskusijami, nato pa so improvizirali. In moram priznati – izkazali so se kot odlični igralci! Njihov poskus zbiranja donacij v pomoč bankam, ni bil s strani le teh prav nič cenjen, prej nasprotno.
Zanimiv prostor, umetnik, skratka dober začetek našega spoznavanja Švice. Ravno prav kritičen, verjetno tudi zato, ker ni izvorno lokalen. Prav žal mi je, da nismo pogledali več primerov njegovega/njunega dela, katerega je pa nedvomno vredno prebrskati!

Nina Skumavc

—

Hauser & Wirth
Hubertus Exhibitions building, Albisriederstrasse 199A
CH – 8047 Zürich
www.hauserwirth.com

Zasebno galerijo v Zürichu s po dvema podružnicama v New Yorku in Londonu nam je predstavila projektna koordinatorica in kustosinja Karin Seinsoth. Galerija, ki so jo leta 1992 ustanovili zbiralka Ursula Hauser, njena hči Manuela Wirth in njen mož Iwan Wirth, začasno gostuje v nekdanji stavbi Siemensa – Hubertus Exhibitions, jeseni pa se ponovno selijo v prenovljene prostore kompleksa pivovarne Löwenbräu.

Gre za verigo prodajnih galerij, ki je ob našem obisku zastopala 45 svetovnih umetnikov ter upravljala imetje šestih umetnikov. Poleg tega, da skrbijo za prodajo umetniških del, prirejajo razstave v vseh galerijah, skrbijo za umetnike, ki jih zastopajo, nekatere ekskluzivno, z njimi sodelujejo tudi pri produkciji in prezentaciji.

Strateške odločitve (politiko galerije, širitve dejavnosti, izbor umetnikov) sprejema izvršilni odbor, ki ga sestavljajo lastniki in direktorji galerij. Za umetnike in zapuščine skrbi šest projektnih koordinatorjev. Ti pripravijo preko štirideset razstav letno. Dva do trikrat letno preuredijo postavitev zasebne zbirke lastnikov, ki je po dogovoru tudi na ogled na ločeni lokaciji. Za umetnike, dela in razstave skrbi okrog sedemdeset zaposlenih v različnih oddelkih: prodajni, tehnični, transportni, računovodsko-finančni, informacijsko-tehnološki, založniški oddelek in oddelek za stike z javnostmi, zlasti pomemben pa je registracijski oddelek, kjer fotografirajo in podrobno popišejo vsa dela in njihovo stanje ob prihodu in ko zapustijo podjetje.

Projektni koordinatorji so zadolženi za kontaktiranje z umetniki, s katerimi se redno srečujejo, jih podpirajo pri delu, z njimi načrtujejo projekte in jim pomagajo pri izvedbi, skrbijo za materiale, umetnikov arhiv in dokumentiranje del, za razstave, intervjuje. Zadolženi so tudi za individualno predstavitev del zbiralcem in kupcem.

Ga. Karin Seinsoth nam je predstavila trenutno razstavo: Isa Genzken: Hallelujah.

Nemška umetnica razstavlja nova dela (skulpture in kolaže), posebej narejena za ta prostor, le dve sta bili že predstavljeni v Berlinu. Dela so kakofonija barv, materialov in form, navdihnili pa so jo nebotičniki v New Yorku. Mnoge skulpture so izdelane iz številnih industrijskih izdelkov, ki jih umetnica skombinira v nebotičnikom podobne skulpture, ki vabijo pogled v višino. Raznobarvne dizajnerske plastične stole ali zgolj lesene zaboje sestavi v razgibano stavbo, ki jo v višini pogleda naseli z lončnicami in figurami sodobnega potrošništva – Disneyevimi junaki, plastičnimi vojački, Swarovski figuricami ali kakimi drugimi podobami. Različne izbrane fotografije sestavi, pokrije s steklom in njihovo zgodbo spoznavamo hodeč po teh talnih skulpturah. Med kolaži prepoznamo tudi fotografije iz njene zasebne preteklosti, reprodukcije slik starih mojstrov, avtoportrete, časopisne izrezke, voščilnice, ki jih umetnica deloma pobarva.

Denis Volk

—

Migros Museum für Gegenwartskunst
Hubertus Exhibitions building, Albisriederstrasse 199A
CH – 8047 Zürich
www.migrosmuseum.ch

Kustosinja Judith Welter nam je predstavila Migros muzej, katerega zasnova sega v leto 1957, ko je vodstvo največje trgovske verige v Švici sprejelo odločitev, da del prihodkov podjetja nameni kulturi, kar so tudi predvideli v statutu podjetja. Namensko so začeli z oblikovanjem umetniške zbirke. V začetnih desetletjih je vodstvo podjetja kupovalo najprej dela lokalnih in nacionalnih umetnikov, v 70-ih pa so se odločili za profesionalen pristop in kupovali minimalistična dela ter dela nemških in švicarskih umetnikov. Zadnji dve desetletji so usmerjeni k sodobni umetnosti. Leta 1996 so ustanovili Migros muzej na območju nekdanje pivovarne Löwenbräu, ki zaradi prenove, tako kot Hauser & Wirth, začasno gostuje v nekdanji stavbi Siemensa – Hubertus Exhibitions. Selitev v prenovljene prostore kompleksa pivovarne Löwenbräu bo jeseni. Muzejska zbirka obsega okoli 500 del.

Muzej Migros prireja razstave sodobne umetnosti. Mnoga razstavljena dela tudi odkupijo za zbirko in na ta način povezujejo zbirateljsko in razstavno dejavnost. Muzej ni usmerjen na že uveljavljena dela. Aktivno sodeluje z umetniki pri umetniški produkciji in razstavljanju teh del. Na ta način z razstavami aktivno kreirajo sodobno umetnostno zgodovino, skrbijo pa tudi za vključevanje umetniških del iz zbirke v okolje in za podpiranje sodobne umetniške produkcije.

Deli muzejske zbirke so do zaključka prenove matičnih muzejskih prostorov izmenjaje na ogled v Vaduzu, Kasslu, Kremsu, Bolzanu in Genevi.

Razstavni projekt Tour d’Horizon – Works from the collection of the migros museum für gegenwartskunst predstavlja vpogled v različne dekade zgodovine zbirke in spremembe tematskih interesov, ki so vodili nakupno politiko. Prvi del predstavlja profesionalizacijo zbirke (1978–1981). Drugi del predstavlja čas formiranja muzeja v 90-ih letih. Tretji del se ukvarja z vprašanjem (re)prezentacije starejših del iz zbirke.

Na dan našega obiska smo se udeležili otvoritve zadnjega dela iz ciklusa razstav, ki nam ga je predstavila kustosinja Judith Welter. Četrti, zadnji del je predstavitev dela Moneybox umetnika Giannija Mottija, iz leta 2009. Gre za del serije akcij in del, v katerih umetnik raziskuje naravo in funkcijo današnjih finančnih trgov. V tem delu je 20.000 enodolarskih bankovcev pripetih s sponkami na žice in visi z žic na stropu galerije tik nad dosegom obiskovalcev. Delo nima trajne oblike, po razstavi bankovce vrnejo banki. Na ta način umetnik prikaže odnos med denarjem/finančnim sistemom (bankovci) in umetnostjo. Glede na devizne tečaje se vrednost tega dela spreminja, s samo umestitvijo v zbirko pa delo pridobi na vrednosti.

Denis Volk

—

Dva eksperimentalna filma
Les Complices
Anwandstrasse 9, CH – 8004 Zürich
www.lescomplices.ch

Za poslednji obilazak prvog dana naše posete Cirihu, predviđen je Les Complices, prostor namenjen izložbama, diskusijama, performansu i drugim kulturnim dešavanjima. Prostor je osnovan 2002. godine, u cilj kritičkog ispitivanja kulturnih, socijalnih i političkih pojava, kao prisustvo rasizma u zapadnoj kulturi, kulturne politike, heteronormativnost, kapitalizam. Raspon medija i manifestacija kreće se od izložbi tradicionalnih medija, preko pozorišta, do eksperimentalnog filma, radionica i čitajućih grupa.

Iznenađenje u Les Complices bila je več priređena vegetarijanska supa od pečuraka, porodična atmosfera, zanimljivi sagovornici, kao i za naše pojmove nesvakidašnji običaj da se večera na dobrovoljnoj bazi plaća, što nije u skladu sa ‘našim’ balkansko-ekonomskim obrascem gostoprimstva i domaćinske srdačnosti. Nakon obeda, usledilo je gledanje dva eksperimentalna filma, od kojih je drugi zapravo ostao ne odgledan, pod izgovorom iscrpljenisti zbog celonoćnog putovanja vozom do Ciriha. Naime, u skučenoj prostoriji jednog dela galerije, predstavljen je eksperimentalni film autora Ryan Trecartin pod nazivom Tommy-Chat just Emailed me u trajanju od oko 7 minuta. Ovaj film intenzivne vizuelizacije, brzih smenjivanja kadrova i drečavih boja, bavi se heteroseksualnom i homoseksualnom normativnošću, u kontekstu neprekidne telefonske ili online komunikacije aktera filma. Krajnje histeričan i manijakalan odnos prema elektronskoj komunikacijij, ove ljude čini izolovanim i nestabilnim socijalnim bićima. Nakon šoka i iznenađenja usled halucinantnosti filma, ponuđeno je da odgledamo još jedan film istog autora koji se zove I-Be Area u trajanju od 108 minuta. Prihvatili smo ponudu, ali samo ostali pažljivi samo dvadesetak minuta kada je projekcija na svu sreću prekinuta.

U slučaju da neko želi da odgleda filmove u HD rezoluciji i sazna nešto više o umetniku, evo sajta: www.ubu.com/film/trecartin.html

Amalija Stojsavljević

---

ČETRTEK, 19. 4. 2012

Haus Konstruktiv
im ewz-Unterwerk Selnau; Selnaustrasse 25, 8001 Zürich
www.hauskonstruktiv.ch

V sredo dopoldan se je program začel v muzeju Haus Konstruktiv, kjer nas je sprejela Joy Neri-Preiss, ki je tam zaposlena kot vodja fundraisinga in sponzoriranja. Fundacijo za konstruktivistično in konkretno umetnost (Die Stiftung für konstruktive, konkrete und konceptuelle Kunst), ki finančno podpira Haus Konstruktiv, so leta 1986 ustanovili privatni investitorji. Med leti 1987 in 2001 je imela fundacija lokacijo v Seefeldu na obrobju Züricha (8. okraj) in se je imenovala Haus für konstruktive und konkrete Kunst. Je prva institucija v Švici in ena prvih v Evropi, ki je promovirala konstruktivistično, konceptualno umetnost, umetnost oblikovanja betona in oblikovanje. Današnja lokacija muzeja Haus Konstruktiv ni bila izbrana naključno, kajti pred selitvijo v historično zgradbo nekdanje transformatorske postaje ”ewz-Unterwerk Selnau” (ki je delovala skoraj sto let), so v njej ustvarjali Max Bill, Camille Graeser, Verena Loewensberg in Richard Paul Lohse. Zgradba je eden najlepših primerov industrijske arhitekture v Zürichu. Pet nadstropna stavba, je bila predelana v moderen in svetel muzej ki se razteza na 1200 m². Haus Konstruktiv priredi na leto približno šest razstav, ima pa tudi stalno postavitev.

V času našega obiska sta bili poleg stalne postavitve na ogled še dve začasni razstavi. Prva, ki nam jo je predstavila, je razstava ameriške konceptualne umetnice Helen Mirre. Naslov razstave, ki je postavljena v treh nadstropjih, je “gehend (Field Recordings 1-3)”. Razstava v muzeju Haus Konstruktiv predstavlja njen večleten projekt v katerem raziskuje hojo kot način bivanja in zavedanja lastnega obstoja, s katerim se navezuje na tradicijo land arta. Nastala je kot rezultat sodelovanja z Bonner Kunstverein, KW Institute for Contemporary Art – Kunst-Werke Berlin in Haus Konstrukitvom iz Züricha. Naslov razstave Field Recordings se navezuje na etnološki termin za dokumentarno zvočno snemanje narave. Leta 2010 je umetnica začela izvajati projekt v Berlinu, kjer je razvila sistematično definiran sistem, ki je temeljil tako na časovnih kot tudi estetskih merilih. Po mestu (Bonnu, Berlinu in Zurichu) je hodila trideset dni, vsak dan po sedem ur. Vsako uro se je ustavila in pobrala s tal naključno izbran predmet, ga premazala s mešanico orehovega olja in japonske sumi tinte ter ga odtisnila na platno. Odtisnjeni motivi ne vsebujejo informacij o kraju (kje so bili odtisnjeni), niti o njenih mislih ob repetitivnem fizičnem naporu, temveč umetnica na ta način posreduje izkušnjo pokrajine. Na gledalca transponira idejo o trenutku, ki ga posameznik posveti popolnoma banalnim stvarem, hic et nunc trenutkih popolne povezanosti s svojim telesom. Večja platna iz nadaljevanja projekta v Bonnu spominjajo na zemljevide in razkrivajo, da jih je umetnica dokončala ali v celoti naredila v studiu po končani hoji. Nameščena na bele muzejske zidove, pa učinkujejo kot herbariji. Projekt se je zaključil v alpskem kraju Brnüderland v okolici Züricha, zato tam odtisnjeni motivi, postavljeni eden poleg drugega, spominjajo na oddaljene vrhove gora. Dela Helen Mirre ne idealizirajo narave, ampak so naravnana bolj znanstveno eksperimentalno in kaligrafsko meditativno.

V muzeju Haus Konstruktiv vsako leto priredijo tudi razstavo kakega švicarskega umetnika. Retrospektivna razstava fotografa in oblikovalca Rolfa Schroeterja, z naslovom Contact, nudi vpogled v umetnikovo metodo dela. Schroeter, ki je v Ulmu študiral vizualne komunikacije, je začel svojo umetniško pot z eksperimentalno fotografijo. Med leti 1954 in 1956 je ustvarjal fotograme, po zgledu Man Raya in Moholy-Nagya, ki so del te pregledne razstave. Schroeterjeva navidez eksperimentalna in abstraktna dela iz petdesetih razkrivajo njegovo občutljivost in poetiko. Tako na področju oblikovanja kot fotografije je Schroeter pri svojem delu pokazal zanimanje za igrivo izrabo svetlobe, kar je v šestdesetih privedlo do sodelovanja z umetniško skupino Zero. Zaradi zanimanja za procesualno ustvarjanje v serijah pa je vzpostavil sodelovanje z mnogimi umetniki (npr. Otto Piene, Günter Uecker, Eugen Gomringer in drugi).

Schroeter se je že v zgodnji fazi ustvarjanja poigraval z eksperimentalnim vidikom fotografije kot izraznega medija, prepletenim s poezijo. Vprašanja, kaj fotografija razkriva in na kakšne načine se jo lahko interpretira, je razkrival v seriji Möwen. Ob fotografijah se pojavijo igrive pesmi Eugena Gomringerja, ki jih je pesnik napisal posebej za to serijo fotografij.

Na razstavi, ki ima sicer retrospektivni značaj, dela niso razstavljena kronološko, kajti Schroeter je delal serije v razponu več let. V prvem delu razstave so prikazana dela nastala s sodelovanjem z drugimi avtorji, ekspresivne serije iz osemdesetih in devetdesetih let 20. stoletja. Te foto-instalacije, naslovljene Aletheia, prikazujejo ruševine hiš, zapuščeno posodje in embleme napisane na zidove, ki govorijo o ljudeh in načinu življenja v času nacizma in oblasti Sovjetske zveze v nemškem kraju Wustrow. Schroeter s fotografijami kot ekskurzi v dogodke iz preteklosti, ki se ne smejo ponoviti, ne kritizira politične zgodovine, ampak se želi na ta način dokopati do resnice.

Instalacija Die Lichtung je nastala v sodelovanju z Güntherjem Ueckerjem. Schroeterja je vznemirila misel na lipovo drevo, ki, če je posekano ob pravem času, ne izgubi lubja. Bistvo te serije je večen proces med prihajanjem in odhajanjem – življenjem in smrtjo. Retrospektivna razstava je zastavljena dovolj širokopotezno da razkrije mnoga polja umetnikovega zanimanja.

Ob koncu ogleda muzeja smo se ustavili v t. i. Rockefellerjevi jedilnici, ki je del stalne postavitve v Haus Konstruktivu. Jedilnico je zasnoval švicarski umetnik Fritz Glaner, po naročilu Nelsona A. Rockefellerja, za stanovanje v New Yorku. Glaner je poslikana platna pritrdil na strop in stene. V pripravah na to zahtevno delo je Glaner izdelal maketo, da je preizkusil kako bo instalacija učinkovala v prostoru. To maketo imajo skupaj z originalno postavitvijo razstavljeno v muzeju. Leta 1987, ko je bila Rockefellerjeva jedilnica naprodaj kot umetniško delo, jo je kupila ter restavrirala Paul Büchi Foundation in jo leta 2008 podarila Haus Konstrukivu, kot del stalne zbirke.

Nina Sotelšek

—

Umetniki, delavci, kurbe, zvodniki
Poročilo o razstavi Večji od Züricha – Umetnost Aussersihla, okrožja 4
Helmhaus Zürich
Limmatquai 31, 8001 Zürich
www.stadt-zuerich.ch/kultur/de/index/institutionen/helmhaus.html

Galerija Helmhaus se nahaja v starem mestnem jedru, v baročnem posvetnem traktu, prizidanem cerkvi, ki je bila v času reformacije spremenjena v prvo javno knjižnico. Občinska galerija se osredotoča na domačo švicarsko, predvsem lokalno umetnost, vse razstave pa si je mogoče ogledati brezplačno.

Aktualna razstava Večji od Züricha predstavlja umetnost Aussersihla, industrijskega območja, ki je bilo konec 19. stoletja priključeno mestu in je danes imenovano okrožje 4. Glavnino prebivalstva okrožja je vseskozi predstavljal delavski razred – vloga delavcev je pomembna za domače socialdemokratsko gibanje –, ki se je na praznem območju naselil po sredi 19. stoletja. Migranti so pomembno doprinesli k multikulturni skupnosti, okrožje 4, še posebej območje Langstrasse, pa je zato še danes obarvano s sociokulturno raznolikostjo. Slaba stran samovlade je porast zločinov, organizirani kriminal, prostitucija in preprodaja drog.

Po naftni krizi sredi sedemdesetih let je Švica uvedla strožje omejevanje priseljevanja migrantskih delavcev. Po preteku devetmesečne delovne vize so se zdomci tako morali vrniti v matične države, velik del okrožja 4 pa je postal izpraznjen. V prazna stanovanja so se naselile novonastale alternativne samoiniciative, okrožje pa je delno zajela groba gentrifikacija, da bi bilo bolj vključeno v mestno jedro. Prve galerije so prišle šele v devetdesetih letih, okrožje 4 pa je še danes edino okrožje v centru mesta, ki nima lastne javne institucije in javnega muzeja.

Na ogled je postavljenih 222 del umetnikov najrazličnejših izvorov, ki jih povezuje kulturni prostor Aussersihl, kjer umetniki živijo, delajo in ustvarjajo, ali so ustvarjali v preteklosti. Razstava, ki se ozira v preteklost, se hkrati vključuje tudi v sedanjost, v grobem gre namreč za pregled produkcije zadnjih nekaj desetletij. Razstava je delno zastavljena kot provokacija, kot izjava, saj okrožje 4 kljub temu, da je najbolj produktiven del mesta, še vedno nima lastnega prostora za razstavljanje. Poimenovanje Večji od Züricha izhaja iz dejstva, da na majhnem območju okrožja 4 živi in dela večina domačih umetnikov in kulturnih delavcev, tu se rojevajo inovativne ideje in nastajajo prizadevne samoorganizacije. Aussersihl – kot kreativno središče mesta – naj ne bi bila posebnost zgolj znotraj mesta Zürich, temveč celotne države.

Dela so razdeljena v ohlapne sklope (erotična umetnost, arhitektura in urbanizem idr.), sama postavitev pa posnema stare salonske razstave, pri čemer natrpanost ustvarja željen komičen učinek. Zapolnitev prostora pri obiskovalcu vzbudi občutek pomirjenosti in domačnosti. Posamezna razstavljena dela ne dosegajo pričakovane kvalitete, saj je bila ideja razstave predstaviti ne le visoko umetnost, ampak tudi dela, ki drugje niso prepoznana kot umetnost. Med dobrimi so namreč razstavljena mnoga dela šibke izvedbe, kustosov pa to ni ustavilo, da bi jih umestili na razstavo in postavili ob bok delom uveljavljenih umetnikov. Kvaliteta naj bi po mnenju kustosov izhajala iz same kvantitete del. Slaba dela lahko razumemo kot kič, njihovo postavitev pa kot camp, ki se namerno poslužuje kiča, da bi s postavitvijo ustvaril namerni camp. Kustos Michael Hiltbrunner, ni posebej izpostavljal nobenega umetnika, namen razstave je namreč prikazati, da dela kljub različni izrazni moči stojijo za isto sporočilnostjo in idejami okrožja 4, kljub temu – ali pa predvsem zato, ker se v panteonu institucij sestrskih okrožij častijo drugi ideali.

Razstavo so pripravili kustosi Silvio R. Baviera, Michael Hiltbrunner in Guido Mangnaguagno. Po razstavi nas je popeljal Michael Hiltbrunner, ki se udejstvuje kot pisec in esejist, kot kustos je sodeloval z več institucijami, kot performer pa že desetletje nastopa pod umetniškim imenom Michael Hilton.

Miha Kelemina

—

Odlične sestavine, povprečen končni rezultat?
Corner College
Kochstrasse 1, CH – 8004 Zürich
http://corner-college.com

Za zaključek drugega dne smo se odpravili v Corner College, enega od manjših prostorov, ki ni pod okriljem institucij. Sama sem šla tja s precej velikimi pričakovanji, na kar je verjetno vplivala pozitivna reklama organizatorke našega programa, Dimitrine Sevove.

Sprejela sta nas Stefan Wagner in Irene Grillo, dva od aktivnih in tudi ustanovnih članov tam delujoče ekipe. Corner College je v bistvu neke vrste odprt prostor, ki se je začel oblikovati pod okriljem züriškega t. i. off-spacea Perla Mode leta 2008, od leta 2011 pa delujejo v svojem prostoru na Kochstrasse. Tu prirejajo razna predavanja, delavnice, filmske in bralne večere ter tudi razstave. Prav bralni večeri oziroma Theory Tuesdays kot jim pravijo, so namenjeni branju teoretskih besedil, ki jih posamezniki izbirajo, nato diskutirajo in tako odpirajo govor o teoriji, vendar izven akademskega diskurza. To se mi zdi dobra praksa, saj na ta način res vsakdo lahko poda lastno razumevanje nekega besedila brez pritiska, ki se ga običajno čuti v šoli oziroma pod okriljem institucij. Priznati je treba, da po obdobju šolanja res ni lahko najti neko odprto bralno skupino, kjer ti posamezniki odkrivajo nove dimenzije določenega besedila. Dobila sem občutek, da se člani res entuziastično trudijo z različnimi aktivnostmi vzbuditi pozornost in odziv ljudi z zanimanjem za sodobno umetnost in kulturo. Pri tem mi je najbolj pohvalno, da so odprti za predloge od zunaj. Na svoji spletni strani npr. pozivajo vsakogar, da lahko sodeluje pri programu in aktivnostih s svojimi idejami. Konec koncev v njihov prid govori tudi priznanje za njihovo delo nagrada s strani mesta za inovativni prostor za umetnost. Pohvalijo se lahko tudi s svojo bogato založeno knjigarno, ki jo ima pri njih berlinska alternativna založba Motto.

Med predstavitvami projektov je zame najbolj izstopal Play-Mobile kuratorskega dvojca Brillo/Wagner. Povabljena sta bila, da naredita umetniški projekt v javnem prostoru za Hunziker – Areal v Zürichu, zapuščeno območje, katerega bodo preoblikovali v naselje. Zanimivo, da niso želeli stalno postavljenega objekta, temveč tematizacijo področja preden pričnejo graditi. K sodelovanju sta povabila štiri umetnike, pokazala sta nam prispevek More than living Quynh Dong, v Vietnamu rojene umetnice, živeče v Švici. Očarana nad praznino prostora je umetnica ponoči izvedla performans. Prelevila se je v pevko in pela komercialno uspešne, zahodnjaške pesmi, prevedene v vietnamski jezik (kot smo kasneje videli, v svojo umetniško prakso pogosto vključuje pevski nastop). Ker je ravno na večer dogodka padal dež, je s svojim vokalom, brez glasbene spremljave, res ustvarila posebno atmosfero.

Še ena prijetna praksa ekipe Corner Collegea, katere smo bili deležni tudi mi, je druženje in pogovor ob kuhanju in uživanju v kulinaričnih dobrotah. S tem smo namreč zaključili naše druženje in tudi četrtkov program. Kljub vsem pozitivnim trenutkom in idejam mlade ekipe, pa se nisem mogla povsem navdušiti. K temu je verjetno botrovala njihova slaba angleščina ter nekateri projekti in stališča, ki se jim zdijo izredno drzni ter inovativni, nam pa malo manj. Verjetno gre za nepoznavanje kultur, saj si mi pod terminom kritično in radikalno predstavljamo nekaj povsem drugega kot stereotipno nevtralna Švica.

Nina Skumavc

---

PETEK, 20. 4. 2012

Razstava ob stoletnici švicarskega grafičnega oblikovanja
Museum für Gestaltung Zürich
Ausstellungsstrasse 60, CH – 8005 Zürich
www.museum-gestaltung.ch

V predgovoru razstave lahko preberemo, da je švicarsko oblikovanje eden največjih nacionalnih izvoznih artiklov. In čeprav ni pravil, ki bi natanko določala, kaj točno je švicarsko oblikovanje, je pravzaprav pristop tisti, ki pisano zbirko izdelkov postavlja na skupni imenovalec.

Razstavo je vodil Christian Brändle, direktor züriškega muzeja za oblikovanje (Museum für Gestaltung). Povedal je, da je muzej posvečen predvsem grafičnem in industrijskem oblikovanju, kjer ima vsako leto prednost ena izmed omenjenih panog.

Razstava je postavljena v pritličnem galerijskem prostoru muzeja. Odlična preglednost omogoča, da lahko obiskovalec po razstavi potuje po obdobjih − rdeč trak, ki je postavljen v višjem nivoju, predstavlja podlago za švicarske plakate, po en plakat pa zastopa vsako izmed stotih let oblikovanja vse do danes. Vmes so v nižjem nivoju kot oporne točke za lažje razumevanje postavljeni manjši razdelki, kjer si iz različnih obdobij lahko ogledamo njihove posebnosti, ki obsegajo vse od razvoja in popularnosti helvetice do oblikovanja embalaže za damske hlačne nogavice.

Plakatna zbirka je izjemna in lahko so ponosni nanjo − večina razstavljenih predmetov je iz lastne zbirke oblikovalskega muzeja.

Oblikovanja plakatov so se sprva lotevali predvsem umetniki, ki so želeli nekaj zaslužiti, saj je bilo delo dobro plačano. Ker imajo v Švici štiri uradne jezike, so tudi plakate tiskali v več različicah. Tako so vedno tiskali plakat najprej v barvah, nato pa so v črni dodali še besede v različnih jezikih.

Oblikovalci so vedno hodili z roko v roki z umetnostjo. Odličen primer je leta 1920 oblikovan plakat za kavarno Odeon, v takrat izredno konzervativnem Zürichu, kjer si je Hugo Laubi drznil upodobiti bogataškega Švicarja, ki pije kavo in bere desničarski časopis pod vidnim vplivom konstruktivičnih idej− močno definirana ploskovitost, diagonale, kontrast med črno in rdečo barvo ter kolažiranim časopisom − ustvari oglaševalsko, pa vendar na subtilen način tudi odlično družbeno angažirano delo.

Razdelki predstavljajo poglobljen pogled na različne smeri grafičnega oblikovanja in raziskujejo filmski plakat, začetke oglaševanja, prve animacije, oblikovanje embalaže …

Jelmoli, prva züriška veleblagovnica, je velik pomen pripisovala oblikovanju izložb. Privabiti so želeli človeka, ki sledi modnim smernicam, zato so ilustracije in postavitev v izložbah izredno modernistične in so bile svojčas zelo obiskana mestna atrakcija. Zanimiv je tudi podatek, da je ena izmed prvih švicarskih animacij nastala kot krojaški oglas. Konec 1920. se v švicarskem plakatu prvič pojavi fotografija. Brändle pove, da plakati z začetniško rabo novih tehnologij niso bili vedno najbolj posrečeni, saj novi mediji in tehnologije vedno zahtevajo določen čas za raziskovanje zmožnosti le-teh.

Ogled nas je nato vodil do dela s švicarskimi franki (“We love money!” se je pošalil Brändle), kjer je prikazan razvoj grafične podobe bankovcev, ki so sprva delovale kot obveznice, skozi čas pa se je denar moderniziral. Trenutno že nastaja nova serija bankovcev, manjši del napredka je prikazan v muzeju, drugače pa projekt poteka v popolni tajnosti in ni veliko informacij o tem, kakšen naj bi bil končni izdelek.

Helvetica, šolski primer švicarskega oblikovanja, je vsem dobro poznana črkovna vrsta in 1957 se je rodila prav v Švici. Lufthansa, Microsoft, Motorola, American Apparel, mnogo uspešnih znamk s popolnoma različnimi storitvami, se je odločilo za uporabo helvetice. Uporablja se povsod in večkrat tudi oblikovalci svetujejo, da kadar nisi prepričan kaj uporabiti, s helvetico skorajda ne moreš zgrešiti. Prepoznavnost je seveda zagotovljena.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so tudi Švicarji pod vplivom punka in novega vala prek grafičnega oblikovanja plakatov in zine-ov izkazovali odpor proti buržoazni družbi. Grafike so silovite, grobe, največkrat izdelane s pomočjo kolažiranja in fotokopirnega stroja.

V zadnjem razstavnem prostoru je bila kot del večje postavljena manjša, interaktivna razstava z naslovom Things to Do!, posvečena mladim perspektivnim oblikovalcem, in je odlično zaokrožila celoten razvoj švicarskega grafičnega oblikovanja.

Maja Alibegović

—

Pobeg iz Züricha v svet Diane Arbus
Fotomuseum Winterthur
Grüzenstrasse 44 + 45, CH – 8400 Winterthur (Zürich)
www.fotomuseum.ch

Naključno prebran letak, ki je najavljal retrospektivno razstavo Diane Arbus v Fotomuzeju Winterthur, je sprožil mrzlično načrtovanje, kako obisk razstave vključiti v naš že tako prepoln urnik. Po predstavitvah bolj ali manj sterilne in politično korektne umetniške scene, ki smo jo imeli priložnost spoznati po različnih institucijah v Zürichu, je omenjena razstava odločno pristala na vrhu seznama ”must see”. Ko se je pokazala priložnost, se nas je zato četverica podala do Fotomuzeja v mestecu Winterthur, od Züricha oddaljenega dobre pol ure vožnje z vlakom.

Programsko shemo Fotomuzeja Winterthur (Fotomuseum Winterthur, FMW), ustanovljega leta 1993, zaznamujejo tri usmeritve: posvečen je fotografiji, ki je pojmovana kot samostojna umetniška zvrst, kot dokument in kot reprezentacija realnosti. Fotomuzej je razstavna galerija namenjena prezentaciji sodobne fotografske produkcije domačih in tujih avtorjev. Istočasno pa deluje kot muzej tradicionalnega tipa, kjer so shranjena dela fotografskih mojstrov 19. in 20. stoletja, s poudarkom na fotografskih delih ustvarjenih od leta 1960 do danes. Zbirka obsega okoli 4000 fotografij zbranih z nakupom, donacijami ali posojili. Od tega je približno 300 del dostopnih tudi na internetu in tako na voljo tudi širši mednarodni javnosti, zainteresirani za raziskovanje. Zbirka vključuje tako dokumentarno kot avtorsko fotografijo. Dela so razstavljena in posebej kurirana, vsakokrat pa jih spremlja publikacija. Vključuje se jih tudi v tematske razstave, ki povezujejo fotografijo z drugimi področji, kot na primer policijska fotografija, industrijska fotografija, modna fotografija, medicinska fotografija ipd.

Od leta 2003 naprej Fotomuzej Winterthur skupaj s Fotografsko fundacijo Švice (Fotostiftung Schweiz, FSS) tvori Center za fotografijo Winterthur (Zentrum für Fotografie in Winterthur). Center zajema dve stavbi, v katerih se poleg razstavnih prostorov in prostorov, kjer hranijo fotozbirko, nahajajo še sobe za delavnice in seminarje, muzejska trgovina, bar in obsežna knjižnica posvečena fotografiji.

V času našega obiska sta se odvijali dve razstavi. Fotografska fundacija Švice je predstavila obsežen opus švicarskega fotografa Jean-Luc-a Cramatta z naslovom Inventar (Inventory), Fotomuzej Winterthur pa retrospektivo kultne ameriške fotografinje Diane Arbus, zaradi katere smo prišli.

Jean-Luc Cramatte (1959–) je v zadnjih 20ih letih ustvaril obsežen fotografski popis inventarjev, ki so deloma rezultat njegove obsesije s fotografiranjem in zbiranjem fotografij ter katalogiziranjem. Njegovo delo je predstavljeno s posameznimi, tematsko zaokroženimi serijami, s katerimi raziskuje najrazličnejše predmete v povezavi z regionalno in lokalno identiteto. Gledalce poskuša opozoriti na tisto, kar pogosto spregledamo. Fotografira propadajoče ali izginjajoče prostore (in z njimi navade): kmetije na podeželju, pošte v Švici, azil v Fribourgu, poliklinike v Lausanni; portretira moške in ženske v tradicionalnih oblačilih alpskih pastirjev ali jodlarjev ali v nakupovalnem centru v Kamerunu; raziskuje realne in namišljene sledi na prizoriščih zločinov ali nevidne meje švicarske pokrajine ipd. Fotografije s kritično humornim, mestoma ironičnim, pogledom tvorijo svojevrstnen popis, etnografijo vsakdanjega življenjenja in njegovih sprememb. V njem odseva raba vsakdanjih, navidezno nepomembnih inventarjev, ki pa vendarle v marsičem sooblikujejo posameznikovo identiteto.

Ameriška fotografinja Diane Arbus (1923–1971), rojena Nemerov, si je s svojo prepoznavno fotografsko prakso, ki jo je zaznamoval specifičen interes za portretirane subjekte in obvladovanje fotografskega medija, prislužila status kultne avtorice in mesto med velikani fotografije. Četudi je k temu deloma pripomogel njen, po smrti pogosto mitologiziran, nekonvencionalni način življenja in dejstvo, da ga je končala s samomorom, je v fotografiji postavila standarde reportažno obarvane portretne fotografije, ki danes veljajo za pravilo.

Na ogled je bilo okoli 200 fotografij, med njimi tiste najbolj znane, kot tudi tiste redkje predstavljene. Raziskovanja željni so tako imeli kaj videti, na voljo pa je bila tudi soba, v kateri so bile na enem mestu zbrane avtoričine (posthumno izdane) monografije, njena korespondenca, intervjuji, predavanja, objave, kritike razstav itd.

Prepoznavni fotografski slog Diane Arbus, ki je najprej fotografirala za modne revije, se je dokončno izkristaliziral nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Njeno delo je temeljilo na globljem (s)poznavanju subjektov, ki so postali objekti njenih fotografij. Z njimi je prebila ure in ure, se pogovarjala, jih poslušala, jim sledila domov ali na mesta, kjer so se največ nahajali, ter jih poskušala fotografirati v trenutku, ko bi odvrgli svojo masko in razgalili svoj pravi jaz. Kljub temu, da je portretirala tudi slavne ljudi, so jo najbolj privlačili atipični posamezniki iz vsakdanjega življenja ter družbeni maginalci. Fotografirala je pare v parku, posameznike v različnih duševnih stanjih, nudiste, duševno motene, telesno prikrajšane, cirkuške performerje, transvestite ipd. Z nekaj izjemami so vsi njeni portretiranci fotografirani v črnobeli tehniki, v formatu 6×6 cm, uokvirjeni v zanje najbolj naravnem okolju, z glavo in očmi obrnjeni direktno v kamero. Mnogi od teh direktnih pogledov ostanejo z gledalcem še dolgo po tem, ko zapusti prizorišče. To zmanjšuje učinek vojerizma in občutka fascinacije z bizarnim, ki so ga Arbusovi očitali nekateri kritiki (npr. Susan Sontag).

Podobno kot je nezamenljivo avtorstvo fotografij nekaterih njenih sodobnikov in prijateljev (npr. Walkerja Evansa in Richarda Avedona), tako so fotografije otroka z igračo ročne granate, dvojčic, židovskega velikana, mehiškega pritlikavca ali moškega, ki je ženska in mnoge druge postale sinonim za Diane Arbus.

Njeno fotografsko govorico so prevzeli mnogi kasnejši fotografi (npr. Nan Goldin, Cindy Sherman), fotografije zatiranih in marginaliziranih pa so sčasoma postale zaželjene, popularne in posledično populistične. Kako so se njene fotografije vtisnile v kolektivni spomin in so še vedno prisotne v splošni urbani kulturi, nas je opomnil grafit dvojčic na zidu, ki nas je presenetil na poti nazaj na udeležbo rednega programa v Zürichu.

Povezave:

• www.fotostiftung.ch
• www.fotobibliothek.ch

Jasna Jernejšek

—

Nepopolno srečanje
Zurich University of the Arts (ZHdK)
Ausstellungsstrasse 60, 8005 Zürich
www.curating.org

V prostorih ZHdK-ja smo imeli srečanje s približno desetimi udeležencimi züriškega kuratorskega podiplomskega programa in njihove mentorice Dorothee Richter.

Kot predjed srečanja nam je bila ponujena predstavitev dveh projektov, nastalih v sodelovanju s širšim umetniškim krogom in študentimi züriške Akademije za umetnost – podiplomskega študija kuratorstva. Kot kustosinja in producentka obeh projektov je podpisana Dorothee Richter. V projekt Ready Trade Trailer je bila vključena izbrana skupina umetnikov in neimenovani študenti podiplomskega študija kuratorstva. Sam koncept projekta je zasnovan na raziskovanju odnosov med umetnostjo in institucijo. Izveden je skozi fizično objektivizacijo institucije v obliki premikajoče stojnice, zasnovanega kot neke vrste majhna institucija. Mobilna stojnica se je premikala od Kassla do Züricha in kritično zastavljal raznovrstna umetniška in kuratorska vprašanja, ideje in izdelke. Tržni proizvodi diskusij, ki so se dogajale v okviru projekta Ready Trade Trailer, pa so bila vprašanja o odnosih med originalom in kopijo, načinih ustvarjanja vrednot v umetnosti in odnosih, rezultatih, ki jih pokaže transformacija kulturnega in socialnega kapitala v ekonomski kapital.

Drugi projekt, ki ga je predstavila Dorothee Richter, je bil Archive of sixty theoretical, architectual and artistic proporsals for temporary communities. V projektu so kustosi in umetniki skupaj poskusili mapirati oz. arhivirati nasprotujoče si točke v grajenju in obstoju sodobnih skupnosti. Skupnost je obravnavana kot diskurz, v katerem se sestavjajo disperzne umetniške, arhitekturalne, teoretične, politične prakse in stališča. Projekt je bil izveden z razpravami in interaktivnimi branji okrog šestdesetih aktualnih knjižnih naslovov. Razstava, ki je spremljala teoretični del projekta, je poskusila decentralizirati in vključiti publiko v sam proces ustvarjanja različnih pristopov k mišljenju, življenju, v sodobnih konceptih skupnosti.

Glavna jed našega srečanja je bilo fragmentirano branje še bolj fragmentiranega povzetka Foucaultove misli in dela. The discourse of language, predavanje, povzeto na skrajni nemetodološki način Johna Lye-a je predstavljalo zdrs v to, kar tudi sam Foucault označuje kot mitsko pogojeno izgradnjo predstav skozi jezik. Dialog, temelječ na oslabljenih interpretacijah, je pustil vtis psevdo-komunikacije. Če parafraziram Foucaulta, arheologija vednosti ne more obstajati na nivoju diletantske arheologije misli in parafraziranega znanja. Zdi se, da je pot v züriškem krožku grajenja vednosti in znanja pot doktrinizacije in hermetičnega debeljenja mita. Namesto utemeljene diskusije o diskurzivnem mišljenju in diskurzu jezika smo bili priče nepopolnemu izvedenskemu mnenju. Namesto subjektivizacije pozicije prihodnjih kustosov in grajenju njihove kritične pozicije do teme, smo prisostvovali govorniškem solu Dorothee Richter.

Istega dne smo se na sedežu šole Dorothee Richter srečali s priznanim švicarskim umetnikom Sanom Kellerjem, ki naj bi nam dal navodila za delavnico naslednjega dne. Razen napihnjenosti sredi prevelike koncentracije začimb v hrani, je poanta delavnice izpuhtela skozi neprepričljivo prepričevanje Sana Kellerja. Skupaj s švicarskimi kolegi naj bi prebedeli noč, naslednji dan pa naj bi se z umetnikom sestali na skupinski meditaciji. Umetnik je hotel prevprašati učinke pritiska, ki izhajajo iz same profesije kuratorstva in ga peklensko splakniti z neznano metodo meditacije. Pri tem naj bi vsi izbrali način, kako bi prebedeli noč. Nisem prepričana, če je umetnik sploh imel zgrajen trden koncept, ker je pri umestni opombi poslušalcev o mestu iniciacije za insomnijo, imel v mislih izključno prostore Instituta. Na vprašanja o specifičnosti skupine ljudi, vzgibov izbire vsebine projekta in o sami meditaciji oz. eventualnem rezultatu slednje, umetnik ni imel niti odgovorov niti približno jasne vizije. Zaradi neprepričljivosti, nespecifičnosti predlagane vsebine performativno – socialne skupine in svojevrstnega eksperimentiranja z budnostjo, smo se odločili za neudeležbo na delavnici. Kljub neuspeli iniciaciji Sana Kellerja, smo noč skupinsko iniciirali v enem od züriških nočnih klubov, kjer smo ob zvokih nemškega hard tehna izigrali insomnijo.

Lenka Đorojević

—

Roberto Nigro: Eksplozija dijalektičkog sistema
Herrmann Germann Contemporary
Stationsstrasse 1, CH – 8003 Zürich
www.herrmanngermann.ch

Predavanje Roberta Nigra pod nazivom Eksplozija dijalektičkog sistema koje je održano 20. aprila u Herrmann Germann Contemporary u Cirihu, iako nije direktno vezano za savremenu kuratorsku praksu, dalo nam je uvide u neke od filozofskih tokova XX veka, kao i u ona filozofska gledišta na kojim počiva savremena misao.

Roberto Nigro je filozof koji se specijalizirao na savremenoj francuskoj i nemačkoj filozofiji, a svoju edukaciju i praksu sticao je na najprestižnijim univerzitetima poput Universities of Bari, Frankfurt, Berlin (FU), Paris X-Nanterre and Paris VIII, Michigan State University. U svom radu bavio se velikim misliocima poput Foucault-a, Althusser-a, Marx-a, Nietzsche-a i Heidegger-a.

Sadržaj predavanja obuhvata tezu o tome da su fundamentalne postavke savremenog znanja potpuno potisnule dijalektiku, toliko, da zapravo više ne znamo šta je to dijalektika. Ova antidijalektička paradigma desila se pre nekih pedeset godina, kada je generacija nakon 1960. godine, osudila dijalektiku kao vrhovnu i preteću iluziju, od koje je težila da se oslobodi vraćanjem, između ostalih, na rad Fridriha Ničea.

Ničeanska renesansa u trenutku nastanka uticala je na krucijalne filozofke i političke pojave, od pitanja strukturalizma, preko formiranja socijalnih i političkih pokreta, nastanka nouvelle vague u kinematografiji, krize starih ideologija itd. Međutim, ono što Nigro primećuje, jeste da se antidijalektička orijentacija naše savremene kulture, nije oslobodila starih iluzija.

Neka od pitanja na koje je pokušano da se odgovori jesu: Šta je dijalektika, a šta antidijalektika? Šta podrazumeva antidijalektička misao? Kako je moguće postojanje jezika van dijalektike, ako se zna da jezik filozofije od samog početka isprepletan sa dijalektikom?

Amalija Stojsavljević

---

SOBOTA, 21. 4. 2012

Ateljeji fundacije BINZ39
BINZ39
Sihlquai 133, CH – 8005 Zürich
www.binz39.ch

Zadnja točka našega programa na obisku v Zürichu je bila Binz39. To ni bil tisti Binz, za katerega smo slišali, da je podoben naši Metelkovi, ampak gre za fundacijo, ki nudi ateljeje mladim umetnikom in v svojem razstavnem prostoru predstavlja njihova dela. Nahaja se v stavbi nekdanjih skladišč ob reki Limmat na naslovu Sihlquai 133. Prostori so veliki in privlačni, belina grobe stene in masivna lesena tla dajo občutek sproščenosti in kreativnosti. Na tem mestu nas je sprejela uspešna mlada švicarska kustosinja Alexandra Blätter. Predstavila nam je poslanstvo in delovanje Binza39 ter tri mlade umetnike, ki trenutno delajo v njihovih prostorih. Fundacijo so ustanovili pred več kot petindvajsetimi leti, da bi ponudili ateljeje mladim umetnikom, ki končajo šolanje in jim zagotovili možnost, da svoja dela tudi kmalu razstavijo. V prostorih Binza39 dve leti nudijo brezplačni atelje vsakemu od šestih izbranih švicarskih umetnikov, enega pa za šest mesecev dodelijo tujemu umetniku, predvsem iz Vzhodne Evrope. Že od leta 1990 so močno povezani z nekaterimi vzhodnoevropskimi državami (Bolgarijo, Slovaško, Češko …). Včasih so umetnikom ponudili tudi mednarodne izmenjave, vendar so te kasneje opustili. Predvsem se v Binzu trudijo izbirati različne zanimive ustvarjalce raznovrstnih področij vizualne umetnosti in jim omogočiti lažji začetek na njihovi umetniški poti.

Bistvo institucije smo spoznali tudi z druge strani, torej z vidika umetnikov, ki tukaj delajo. Ob predstavitvi tovrstnega prostora je bilo spoznavanje umetnikov več kot dobrodošlo, da smo lahko videli, kako se v tem okolju počutijo, kaj delajo in kako. Najprej se nam je predstavil mlad umetnik Roman Gysin, ki se ukvarja predvsem s skulpturo. V njegovem ateljeju smo lahko videli nekaj njegovih del, tudi tista nedokončana. Sicer pa je bolj kot s svojimi deli, prepričal z delovnim prostorom, ki je kazal na to, da se v njem ves čas nekaj dogaja, ustvarja in raziskuje. Kot je povedal umetnik sam, se pri svojem delu navezuje na historična dela sodobne umetnosti, kar je pri njegovih readymade-ih in drugih delih zelo očitno. Izjava, da svoja dela rad pušča nedokončana oziroma jih sproti vedno spreminja, pa prav tako dokazuje, da fant še vedno išče svoj pravi umetniški izraz. Naslednji umetnik, ki smo ga spoznali je bil Konstantinos Manolakis. Svoje projekte nam je pokazal kar na računalniku. Večinoma dela inštalacije, ki se nagibajo k minimalizmu, igri svetlobe in sence ter drugim fizikalnim pristopom. Še najbolj zanimiva je bila umetnica vietnamskega porekla Quynh Dong, ki se ukvarja predvsem s performansom in videom. Njeno ime smo spoznali že ob predstavitvi enega od projektov Corner Collega (More than living). V svoji umetniški praksi uporablja pop pesmi ter druge elemente popularne kulture (blizu so ji na primer TV limonade) in jih združuje z vietnamsko kulturo in jezikom. Pogledali smo nekaj njenih videospotov in videov. Umetnica je delovala zelo samozavestno, odkrito in osredotočeno, zato tudi ni čudno, da njena praksa sega vedno dlje v svetu sodobne umetnosti. Nazadnje smo si ogledali še skupinsko razstavo štipendistov Binza39, kjer so med drugimi sodelovali tudi trije predstavljeni ustvarjalci. Sama razstavna površina je kar obsežna, razteza se čez tri sobe, iz katerih se potem vstopa v ateljeje. Takšna rešitev je zelo posrečena in privlačna. Postavitev razstave je bila dobra, kar pa ne bi mogli reči za vsa dela. Prvi vtis sproščenosti je, če ne prej, minil ob pogledu na seznam razstavljenih del z dodanimi (močno zasoljenimi) cenami. Na primer svetlobna inštalacija o.T umetnice Ane Strika, ki skozi izrezljan papir meče umetelne sence, stane 16.000 švicarskih frankov.

Z obiskom Binza39 se je zaključila naša ekskurzija, na kateri smo ugotovili, da smo v Zürichu našli le malo skupnih točk z našim umetnostnim sistemom in ne glede na to, da smo si ogledali tudi manjše neodvisne institucije, ki vlečejo samosvojo linijo, se nismo mogli znebiti občutka, da se ves čas gibajo na varnem območju, kjer je v idejnem smislu težko najti velike umetniške presežke.

Maja Antončič