Nina Jesih: Narobe obrnjeno – ne tako bela kocka

Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 15 | Kritika razstave

Foto: Matevž Paternoster, fotoarhiv MGML

V Mestni galeriji je predstavljen projekt Narobe obrnjeno – ne tako bela kocka, ki skuša analizirati obstoječe teoretične in kritične umetnostne prakse. Razstavo, ki je postavljena v dveh nadstropjih, sem si ogledala sama, brez vodstva. Tega sem se lotila tako, da sem se postavila pred posamična dela in jih skozi lastna vprašanja skušala analizirati. Ta način mi vedno pomaga priti do boljšega razumevanja predstavljenih umetnin, poleg tega pa se skozi proces opazovanja veliko naučim o samih umetniških delih in avtorju.

Že ob samem naslovu razstave sem morala poglobljeno razmišljati, da sem doumela, kaj pravzaprav reprezentira. Postavitev v prostoru je podobna ostalim razstavam, ki so bile v Mestni galeriji, saj sam prostor določuje, kje se morajo postaviti umetniški artefakti. Trenutno so dodane le pregradne stene v dveh največjih prostorih, mimo katerih obiskovalec kroži kot po labirintu, da si lahko ogleda razstavljena dela. To seveda zmoti pravo »belo kocko«, idealno okolje razstavnega prostora iz časa modernizma, ki mora biti popolnoma nevtralno, z belimi stenami in zato dokaj neosebno. Avtorici sta ta princip dodobra zamajali tudi z nekaj stenami, ki so pobarvane rumeno, nebesno modro in nežno vijolično. Med drugim pa tudi kaotična postavitev nekaterih umetniških del, ne prepušča sproščene kontemplacije. Prav zaradi tega bombardiranja artefaktov, se nisem mogla osredotočiti na celoto, pač pa nujno na vsako delo posebej, za kar sem porabila kar nekaj časa.

Na prvi pogled so dela tematsko zložena po sobah in se lepo povezujejo med sabo. Po drugi strani pa je napisanih podatkov o njih premalo, da bi lahko razbrala, kaj je ključno pri razstavljenih umetninah. Kar nekaj jih je zelo konceptualnih in posledično nerazumljivih brez dodatne izčrpne razlage. Nujno bi morala poslušati vodstvo, saj ne gre pričakovati, da bi lahko samo iz podnapisov dognala pomen.

Zmotilo me je tudi dejstvo, da v galerijskem listu avtorici poudarjata, da »Razstava v Mestni galeriji Ljubljana predstavlja dela iz poznih sedemdesetih in iz osemdesetih let, za protiutež pa so jim postavljena dela iz devetdesetih let in prvega desetletja tega tisočletja.« Te ločitve med sprehodom po galeriji nisem opazila in porodi se vprašanje, ali je dejansko pomembna ali je dovolj, da se kot obiskovalec zavedam, da so tudi v današnjih časih še vedno odprta enaka vprašanja in isti pereči problemi.

Kot že omenjeno, so v nadaljevanju opisana moja lastna razmišljanja in občutja o določenih delih z razstave, ki so se mi porajala ob obisku in ob katerih sem imela največ težav z razumevanjem.

—

STANO FILKO, HAPPSOC

Takoj, ko sem vstopila v prvo nadstropje galerije, mi je v oči padla stena, na katerih so v okvirjih razstavljena dela slovaškega umetnika Stana Filka. Umetnik me spominja na študente nemške visoke umetnostne šole Bauhaus, ki so uporabljali podoben geometrični način risanja, poleg tega pa tudi pri njih prevladuje rdeča barva. Sicer je tematika popolnoma različna; pri Stanu Filku dominirajo teme, ki so povezane z vesoljem, kar me asociira bolj na okrasitev kakšnega znanstvenega inštituta, kot pa dejansko umetniško delo. V katalogu razstave je razloženo, da je »umetnik uporabljal ‘kozmos’ kot poslednji prostor umetnosti in svobode«, kar mi je naknadno bolj približalo njegovo izbiro motiva.

Na licu mesta pa sem nujno morala prebrati opis del, v katerem pa je zapletena terminologija, ki bi lahko povzročala težave obiskovalcem, ki niso iz stroke. Res je, da podnapis ni bil napisan s strani kustosinj, kar bi bilo morebiti celo boljše, saj sami poznata svojo publiko in bi jim lahko z drugačnim besediščem bolj približali opisano. Po večkratnem branju sama še vedno ne vem točno, kaj je vsebina del, podobno mi je tudi naslov serije HAPPSOC še bolj oddaljil vsebino in je ne približal, tako kot jo običajno. Na drugi steni kot podnapis, je nalepljen list, na katerem so narisane silhuete razstavljenih del in njihova poimenovanja. Tudi to žal ne da dovolj dobrega vpogleda v to, kaj dejansko je razstavljeno. Razbere se le, da so nekatera dela manifest v sliki, vendar ni obsežnega opisa, ki bi prikazal umetnikovo idejo (na primer: Manifesto of Nature, 1967, s fotografijami blatnih cest in polj).

Od vseh del najbolj izstopa monotipija Zemljevidi (Ženska), 1967, saj rdeča barva prav žari iz stene. Na stran iz Atlasa sveta (1 : 30 000 000, Praga 1967) je umetnik narisal silhueto gole ženske, ozadje pa je pobarval z rdečo barvo. Ob pregledovanju sem se začela prav po umetnostnozgodovinsko spraševati, ali je Stano Filko naključno izbral ravno ta list, ali ga je pobarval po natančnem premisleku. Na zemljevidu je namreč večinoma morje, v tem delu oceana so le Havaji in Francoska Polinezija. Ali umetnik ni želel prebarvati ostalih držav in jih posledično karikirati oziroma metaforično izbrisati z obličja Zemlje? Postavitev ženske na sliki je zelo interesantna, nimam pa podatka, ali je le slučajna zaradi estetskosti ali ima opredeljen smisel. Zadnjica ženske sega točno čez zastave Danske, Dominikanske republike, Filipinov, Finske, Gambije, Gvajane in Gvineje. Lahko bi diskutirala, da je to naključje, saj so države zapisane po abecednem redu. Morda pa umetnikova risba ni bila naključna in je s postavitvijo zadnjice na točno določeno mesto želel pokazati, kaj si misli o teh, pretežno črnskih, državah; in z izbranim dekletom, kaj si misli o svetu. Glava ženske je sicer na na videz nevtralnem mestu, v časovnih pasovih, lahko pa bi to argumentirala kot filozofiranje o času. Prav tako njeno stopalo stoji na zemljevidu Evrope — jo s tem pohodi?

Malo naprej visi identična stran iz Atlasa, na katero je umetnik naslikal rdeče-modro raketo (Zemljevidi (Raketa), 1967). Ali je umetnik spremenil pogled na svet in se mu ne zdi več tako brezbrižen, temveč v njem vidi napredek? V katalogu, ki spremlja razstavo, sem opazila, da je natisnjena nekoliko drugačna reprodukcija, kar pomeni, da obstaja več različnih verzij enake slike, zato lahko skoraj prepričljivo rečem, da moje ikonografske interpretacije nimajo večje veljave, pač pa so le moji osebni nazori.

Foto: Matevž Paternoster, fotoarhiv MGML

—

ALBERT HETA, AMBASADA REPUBLIKE KOSOVO, CETINJE, SRBIJA IN ČRNA GORA: DELO, KI JE UBILO EN BIENALE IN ENEGA PRINCA, 2004

V tretji sobi sta razstavljeni dve ogromni dokumentarni fotografiji kosovskega umetnika Alberta Hete. Delo prikazuje »ambasado Republike Kosovo« v Cetinjah, na kateri je obešena albanska zastava. Nekaj časa sem potrebovala, da sem razbrala, kaj se smatra kot umetniško delo; same fotografije, zastava, albanski grb nad vhodom (mogoče tudi zato, ker mi veksikologija malo peša), saj je podnapis zelo skop s podatki. Umetnik je na »kosovsko ambasado« izobesil albansko zastavo, ki je bila pozneje odstranjena. Zavedati se je potrebno, da je bila Republika Kosovo razglašena šele leta 2008, kar da celotni ideji ambasade umetniški prizvok in ne le artefaktom, ki so razstavljeni.

Na prvi fotografiji vidimo, kako umetnik obeša zastavo, na drugi pa pod njo stoji vesela družina, ki se fotografira. Ali so to Albanci in mislijo, da se fotografirajo pred svojo ambasado? So to prebivalci Kosova, ki so želeli imeti dokaz, kako ravnajo z njimi? Ali so naključni turisti, ki so dojeli, da je to le sporno umetniško delo? Kljub temu, da so v podnapisu opisane jezne reakcije vandalov logične, sem imela s samo dvema fotografijama premalo podatkov, da bi doumela, kako se je zgodba odvijala. Mogoče pa obstajata samo dve fotografiji? Vendar se mi to zdi nenavadno, saj ne more biti naključje, da je na eni izmed njih nasmejana družina, za katero ne vemo porekla. Umetnik je dosegel, kar je želel – opozarjanje na mednarodno nepoznavanje razlike med samo Albanijo in Kosovom.

Foto: Matevž Paternoster, fotoarhiv MGML

—

JUSUF HADŽIFEJZOVIĆ, LAST(NOST) PRAZNEGA, 2015

Sosednja soba se mi zdi najbolj logično postavljena, saj vsa dela tematsko sovpadajo med sabo. Irwinov diagram Retroprincip (2001), ki na novo skonstruira umetnostni sistem, ter njihov projekt Naslovnice Artforuma iz let 1962—1989 (2005), predstavita subtilno kritiko umetnostne institucije in umetnosti same, ki se ostro nadaljuje v sosednjih delih. Kosovska umetnica Flaka Haliti v delu Moja jajca! (2007—2008) prevprašuje, kaj pomeni prisotnost umetnika na razstavi, delo Last(nost) praznega bosanskega umetnika Jusufa Hadžifejzovića pa povzame vsa predstavljena umetniška dela in poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj umetnost sploh je.

Ob prvem pogledu na Hadžifejzovićevo delo sem takoj dobila asociacijo na avantgardnega umetnika Piera Manzonija, ki je razstavljal vsakodnevne objekte kot umetniške artefakte (med drugim je prodajal tudi zapakirane lastne iztrebke). Jusuf Hadžifejzović je na ogled postavil omaro, polno vsakodnevne prazne embalaže, katero je prodajal po ceni polne. V podnapisu je omenjeno, da je vse izdelke konzumiral sam (razne sladkarije, vino, škatle od tablet, itd.), nikjer pa ni poudarjeno, koliko časa jih je zbiral in shranjeval, zato sem se začela spraševati, če so dejansko vsi predmeti njegovi. Ampak ali je to sploh pomembno, od koga objekt dejansko je, ali šteje samo avtorjev podpis na vsakem predmetu in zaradi tega postane umetniško delo?

Umetnik je na otvoritvi razstave sedel za mizo in prodajal te podpisane izdelke. Poleg je vsak kupec dobil žigosano potrdilo o avtentičnosti, ki dokazuje, da naj bi bil ta vsakdanji izdelek nekaj posebnega. Rečeno mi je bilo tudi, da je bil umetnik zelo zadovoljen z izkupičkom, kar pomeni, da je prodal lepo število embalaže. Ampak ali so obiskovalci artefakte kupovali zato, da bi lepše izpadli v luči vseh prisotnih ali zato, ker so si res želeli imeti doma delo z umetnikovim podpisom? Kaj potem narediš doma s tako stvarjo? Jo postaviš na vidno mesto ali vržeš v smeti, saj ti je pomembna le sama ideja? Ali je umetniku relevantno, kaj kupec naredi s predmetom, ali je njegov namen dosežen s tem, ko samo delo proda?

Foto: Matevž Paternoster, fotoarhiv MGML

—

ANDREAS FOGARASI, POJDI DOMOV, VASARELY, 2011

V drugem nadstropju, skrit za steno, čaka video madžarskega umetnika Andreasa Fogarasija. Podnapis kar dobro razjasni to umetniško delo in protestno akcijo, zaradi katere je enourni video sploh nastal. Ker me je zgodba zanimala, sem začela gledati simpatične intervjuje, ki poglobljeno pojasnijo situacijo. Video je na žalost predolg, da bi si ga lahko ogledala v celoti. Ob bok lahko postavim prav tako razstavljen video Vlaste Delimar Moj začasni dom (2014), kjer ni potrebno videti vsega, da ozavestim, o čem se gre (verjetno k temu pripomorejo tudi razstavljene fotografije dogodka).

—

ILONA NÉMETH, *KONČNA OPOMBA in NEPRIPRAVLJENOST, 2011

Video je čedalje bolj popularna umetniška zvrst, saj z razvojem tehnologije dobiva vedno bolj dovršeno obliko in med drugim tudi dostopnost. Večni problem pa se pokaže, ko je potrebno video razstaviti v galeriji; če je posnet kot (ne-narativna) umetniška forma, ga je veliko lažje predstaviti, kot pa video, ki ima zgodbo, ki si jo je potrebno ogledati od začetka do konca. In ravno to je težava tako pri Fogarasiju, kot pri slovaški umetnici Iloni Németh. Oba njena videa sta kar dolga in »strokovna«, kar pomeni, da bi si morala res vzeti čas, da bi se vanju poglobila in posledično razbrala, s kakšnimi težavami, ki so na kratko razložene v podnapisu, se je ukvarjala umetnica.

Med drugim pa me pri predstavitvi videov vsakič znova zmoti, da ni nikjer zabeleženo, na kateri sekundi ali minuti je video takrat, ko se stopi v razstavno sobo. Vsi moramo na slepo tipati, ali je na začetku, sredini ali koncu in koliko bo še trajalo, da se odvrti, da ponovno ujamemo začetek in s tem celo zgodbo. O problematiki predstavitve videa v galeriji je pisal že Igor Španjol: »Video projekcije so za povprečnega obiskovalca večji problem. v razstavnih prostorih, v katerih potekajo, je slabo ali pa sploh ni poskrbljeno za sedeže, prezračevanje in zatemnitev … Po navadi so projicirani videi daljši in tečejo z zanko, in ko vstopimo, praviloma zamudimo več ali manj začetnega dela, ki se nam ga, ko enkrat pridemo do konca, ne zdi smiselno gledati kot nekakšen bis. … Skratka, vsak poskus koncentrirane recepcije video projekcije je v galeriji tako rekoč obsojen na propad.«¹

Če povzamem, je razstava Narobe obrnjeno v Mestni galeriji močno konceptualna in definitivno ne za vsakega obiskovalca, ki slučajno z ulice zavije v razstavne prostore. Pred ogledom se je potrebno pozanimati o razstavljenih delih ali imeti vsaj nekaj podlage o prikazanih obdobjih, če ne, pa se vsaj udeležiti vodstva, ki malo bolj odpre oči. K boljšemu razumevanju pa žal ne prispevajo niti podnapisi ob posameznih umetniških delih, saj so polni terminoloških besed in napisani na način, kot da bi moral obiskovalec že od prej poznati ozadje posameznih del.

Foto: Matevž Paternoster, fotoarhiv MGML

Nina Jesih

Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih pod mentorstvom Barbare Borčić. Več »

Narobe obrnjeno – ne tako bela kocka, Mestna galerija, Ljubljana
24. 9.–22. 11. 2015
Kuratorki: Alenka Gregorič in Suzana Milevska

[1] Igor Španjol, Manifesta v dnevni sobi, PlatformaSCCA, št. 2, Ljubljana, december 2000, str. 30.