Poročilo s predavanja Petre Kapš

Predavanje o njenih izkušnjah znotraj kompleksnega sodobnega sveta je zastavila fragmentarno. Prvi del je vseboval razmišljanja interdisciplinarne umetnice o pomenu, smislu, relaciji reda – forme. V drugem delu predavanja je Petra Kapš poskušala razsvetliti svoje prakse pisanja, organiziranja, performiranja in kuriranja.

Intro v mističen svet Petre Kapš so zaznamovale sestavljanke, ki predstavljajo gibanje njenega razmišljanja med ”racionalnim logično-analitično zasnovanim mišljenjem in delovanjem ter asociativno poetičnim univerzumom rizomatičnih morebitnosti.”[i]

OR kot omniprisotna trojnost: poiesis, tehne, parrhesia

Lete ali Mnemosina za fu-(turo).

S tema dvema izjavama Petra Kapš zastavlja svoje poetično, asociativno kontempliranje besed tj. poetično arheologijo besed. OR zanjo predstavlja gibalo, morfem, najmanjšo enoto v besedi. Pomen samega OR-a avtopoetično črpa iz korena staro-grškega jezika in indo-evropskih jezikov v katerih besede ”Organo, Organon” vsebujejo večpomenske odvode. Eden izmed pomenov OR-a je in ”OR kot os diskurzivne civilizacije”[i]. Zahodne civilizacije, ki so utemeljene na diskurzu in prepletu koncepta razumljivosti/nerazumljivosti, predstavljajo Petri Kapš neizčrpen izvir njenega raziskovanja. Ne glede na strah pred poetičnim in nerazumljivim, s katerim se sooča v svojih raziskavah, pisanju in bivanju, nam je Petra Kapš poskusila predstaviti svoje razmišljanje o estetski formi, gibu med kaosom in redom kot nujen in konstitutiven člen sodobne umetniške, kuratorske prakse.

-OR- predstavlja njeno dolgoročno raziskovalno delo, ki odmeva v vseh projektih, ki jih je Petra Kapš delala in jih dela. Sama razmišljanja o njihovi  ”eksistenci” pa je bil intro v drugi del predavanja, v katerem je umetnica predstavila izbrane projekte, ki so prepleteni z večpomenskimi odmevi na njeno umetniško, (samo)-kritiško in kuratorsko prakso.

Projekt Labsus, ki je bil izveden junija 2007 v Galeriji Škuc, je predstavljal odprto platformo za kuratorje, umetnike, pisce in teoretike. Projekt je bil del Laboratorija Sveta umetnosti v katerem so sodelujoči raziskovali sestavo in možne načine (so)delovanja v svetu umetnosti in izven njega. Produkt tega sodelovanja je bila razstava Labsus osebno/osobno, za katero je Petra Kapš v sodelovanju z Markom Košnikom naredila video Vaja za konec sveta. Video je temeljil na performansu, v katerem so se na križišču Name vsi sodelujoči zamrznili. S tem je umetniško-kuratorski tandem poskusil zastaviti in reagirati na vprašanja o odnosih med časom, prostorom in avtorsko pozicijo v sistemih kulturne, družbene, ekonomske, politične in civilizacijske realnosti.

Leta 2008 je zasnovala in izvedla projekt ”O”-refleksija umetnosti v sodelovanju s Kiblo iz Maribora. Projekt je temeljil na govoru, izrekanju in prevpraševanju odprtosti samega medija dogodka. Sestavljen je bil iz desetih javnih debat in nizov pogovorov z različnimi udeleženci.

Soočena z nemožnostjo daljšega sodelovanja s posameznim institucijami, je njeno zanimanje za dogodek, besedo in nastavek raziskovalnega dela OR doživel metamorfozo in se  nadaljeval skozi kuratorske večerje, ki jih je organizirala v rezidenčni preiskavi v Estoniji. Rezultat sedmih večerij, ki jih je vodila s sedmimi umetnicami in umetniki, je bila ročno natipkana in zvezena knjižica, kot neke vrste impresarij, mapa Estonije, ki je nastala iz sedmih različnih zgodb. Rezidenčna raziskava in sodelovanje z umetnicami in umetniki, ki jih je spoznala v Estoniji, se je nadaljevalo skozi njeno kuratorsko delovanje in razstavo, ki jo je in situ organizirala na Portugalskem.

Projekt, ki nosi težo njenega konstantnega ukvarjanja s problematiko besed, je projekt, ki ga je javnosti predstavila v umetniškemu prostoru Prehod (Kazamate, Ljubljanski grad) skupaj z Iztokom Marohom leta 2009. V projektu je poskusila ne uporabiti besedo in tekst kot besedo o umetnosti, ampak kot umetnost besede.

Kot ”piska v živo” je v soodelovanju z radio Cono v Galeriji Škuc performirala Tekstualne fragmente. S ponavljanjem zapisovanja ene in iste besede, radio, je poskusila  zastaviti probleme koristnega in nekoristnega v umetnosti, absurda in neskončnega ponavljanja. Kot so guslari skozi proces repeticije izvajanja epskih del, določene estetske forme, razkrivali prostore stopanja v materijo, tako je  Petra Kapš poskusila stopiti v ”poetično korespodenco odločujočih premen med orakularnimi, oralnimi in retoričnimi koncepti, z možnimi implikacijami slednjega v umetniških praksah zahodnega konteksta.”[ii]

Predavanje je zaključila z predstavitvijo svoje misli, ki transcendira v pot. Pot, ki predstavlja način njenega giba skozi delo, misel, besedo, raziskovanje (avto)poetičnega bistva. Pot, ki jo je izvedla na Dravskem polju na Ptuju v okolici dvorca Dornava v sklopu projekta –OR– premene umetnosti, Poetični nastavki korespondence z orakljem. V omenjenem projektu repeticija še vedno predstavlja ključni element, element hoje, ki jo je naredila v ravni krožni liniji in oblikovala skozi medij videa.

Načini, s katerimi Petra Kapš na teoretski ravni diagnosticira in razlaga svoje razmišljanje znotraj polj lingvistike, estetike, filozofije, umetnosti, življenja, so po volji in načinu razlaganja umetnice do neke meje ostali mistificirani. Ampak na ravni umetniške, kuratorske in kritiške prakse sodobne umetnosti predstavljajo prezenco različnih možnosti reagiranja na široki, vseprisotni svet umetnosti.

Lenka Đorojević

[i] Petra Kapš, http://www.worldofart.org//petra-kaps-lete-ali-mnemozina-za-fu-turo-or-kot-omniprisotna-trojnost-poiesis-tehne-parrhesia/, februar 2012.

[ii] Petra Kapš, http://www.worldofart.org//petra-kaps-lete-ali-mnemozina-za-fu-turo-or-kot-omniprisotna-trojnost-poiesis-tehne-parrhesia/, februar 2012.

Napoved dogodka