Totalna analiza

Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Analiza umetniških del

---

I

Pričujoči tekst je refleksija, poskus določitve sodobnega na primeru dveh slikarskih praks.

Slike, razstavljene na razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji v Moderni Galeriji v Ljubljani od 31. januarja do 31. marca 2019, služijo kot material za premislek širših konceptov današnjosti ter preizprašujejo slikarstvo kot medij sodobnosti.

Avtorja, ki ju obravnavam, sta Uroš Weinberger in Katja Felle. Njuni praksi se konceptualno povezujeta in ju smatram za najbolj sodobni med vsemi predstavljenimi praksami na pričujoči razstavi. To pa zlasti zaradi citatnosti tehnološko odprtih gledišč na dandanašnjost in vsebinskosti, ki je prežeta z realizmom našega časa: nelagodje, motnja, nadzor, paranoja, množična nervoza, kaos.

Refleksije se lotevam na drugačen, izzivalen in eksperimentalen način.

II

Vstop v realizem sodobnega časa se dogaja v razpoki. V prekinitvi uniformirane resničnosti, ki nas zavaja s svojo pološčenostjo in hlinjenjem popolnosti. Resničnost, ki jo živimo, je vse prej kot lepa, mirna in jasna. Laži, pretenzije, navideznost – to so orodja množičnih medijev in političnih struktur, v katere smo vpeti. Oblikovanje mnenj se odvija na bojnem polju perspektiv in pristranskosti. Le redki in redkokdaj izgradnji lastne pozicije do sveta in njegovih pojavov namenijo dovoljšno pozornost, da dejansko razumejo in pod lastnimi pogoji interpretirajo svet.
Razpoka.
Vzemimo jo kot priložnost, kot zmožnost vstopa v globine površja. Kot material, ki nam omogoča kontemplacijo ter pelje na pot razumevanja resničnosti.
Realizem, mimezis občutja.
Nelagodje, anksioznost, ki ju čutimo. Nervoza.
Izpadanje iz časa, s katerim naj bi bili sinhronizirani, usklajeni. Nezmožnost artikulacije lastne nepripadnosti, saj je postala tako vsakdanja in skorajda nujna. Ne borimo se več za svoj čas, nismo njegovi uporabniki. Čas uporablja nas, človeštvo; ljudje smo sredstvo, delovna sila.
Razumeti strukture, v katerih se nahajamo in njihovo moč, ki jo izvršujejo nad nami.
Nekako slutimo bistvo razpoke, pogledati vanjo pa terja požrtvovalnost in odločitev. Nič ne bo enako, enkrat, ko zares ugledamo.
Pri postopku razumevanja ne smemo pričakovati jasnosti in transparentnosti. Motrenje razpoke poteka drugače.

III

Preperela barvna slepota. Vid se mi je skvaril v urah pogleda uperjenega v RGB diode ekrana, ki mi ponujajo sekundarno plast resničnosti, ki se poskuša preriniti v ospredje, zapeljuje me. Le redkokdaj se ji lahko izognem, postala je integralni del vsakdana. Slepota je le posledica, odmev, cena, ki jo plačam, da lahko sodelujem v obogateni (augmented) resničnosti, da sem lahko na tekočem z mojim globaliziranim mehurčkom informacij in ljudi. Deluje potujitveno in v meni sproža nenavaden dvojni učinek bližine in oddaljenosti hkrati.

 

Prisotnost.

Zaslišim brnenje v zraku. Telo se mi zakrči. To niso žuželke, to je alegorija (ne)varnosti. Droni, veliko njih. Tehnologija, ki se je iz rabe v vojski preselila v otroške roke. Nelagodje. Piči me dejstvo, da ne vem, kdo me nadzoruje, kdo upravlja z mano, z nami. Čutim srbečico, ko razmišljam o množični ignoranci. Ne razumem, zakaj moja občutja niso kolektivna izkušnja. Preganjavica.

 

Val, ki nas bo pogubil, se nam približuje. Večina ga ne opazi. Druge grožnja paralizira. Je kdo na begu? Želim si, da bi lahko prekinila neizbežno sosledje dogodkov. Obrnila perspektivo.

 …

Uroš Weinberger nas v svoji seriji slik na pričujoči razstavi, opominja na resničnost obstoja razpoke. Njegova dela nam omogočajo, da se zavemo lastne nestabilne pozicije premišljevalcev sveta. Opomni nas, da navideznost, ignoranca, apatija in brezskrbnost prebivajo v vsakdanjiku, a da hkrati nad nami vedno preži neka nevarnost – oko, ki nas gleda; val, ki nas bo pogoltnil.
Smo dovolj pogumni, da bi razumeli njegove slike? Da bi ugledali onstran podobe, da bi sprejeli razpoko, ki nam jo umetnik ponuja, jo vzeli za svojo in temeljito premislili svojo lastno pozicijo razumevanja?

IV

Navodilo za branje, propozicija: sliko se gleda, posluša (zvočni posnetek) in bere hkrati.

V lastni fragmentiranosti ne najdem časa, da bi razumela vse podobe, ki me obdajajo.
Sem le bežna misel, ki je neizsledljiva.
Izgubljena povezava med tistim, kar je bilo prej in med tem, kaj bo potem.
Plasti različnih vsebin, katerih vir je skrit nekje v mojem vizualnem spominu.
Včasih me pusti na cedilu.
Ko poskušam razumeti, pa ne razumem.

Tudi čas se je zaustavil od vsega hitenja.
Iztiril je iz tira mojega dojemanja.
Vse mi je tako znano, a hkrati ne morem skonstruirati celote, resničnosti.
Konstantna evforija in šok,
ki pride s tišino in mirovanjem.

Momentalno – zajetje trenutka,
ki mi omogoča, da se prenasičenost odpočije.
Vem, da ta trenutek mine.
Ko vrže ven varovalko, ne obtičimo več pasivno v temi.
Včasih je bilo drugače.

Troubleshooting – optimizacija brez prestanka, napredek, nova, drugačna podoba.
Raztreti želim plasti iluzornosti in pogledati v bistvo trenutka.
V bistvu – v bistvo časa. Propozicije časa.
Poskuša me pretentati s svojo barvitostjo, ampak mu ne pustim.
Poskuša me zapeljati, se razdajati.
Ime je le ime.
Vidim preko podobe trenutka, v njegovo trajanje.
V njegovo milino.
Čas obstaja, ko mu ne pustimo.
Čas obstaja, ko ga ne ženemo naprej.
Čas obstaja, ko ga opazimo
ali pa ko se zdi, da časa sploh ni.

Kako bi bilo, če se ne bi odzvali na izpad varovalke, obsedeli v temi in jo užili.
Zmanjšali frekvenčnost naših odzivov, ne glede na frekvenčnost, pogostost impulzov, ki nas prisilijo k odzivanju.
Občutiti vso to polnost, se od nje oddaljiti,
jo še vedno razumeti.

Odločitev: takoj se spustiti v troubleshooting.
To kill! To kill! The unresponsiveness.
Ubiti! Ubiti svojo lastno neodzivnost, končati proces.
Se odločiti, da se bo takoj nekaj spremenilo, zaradi tega ker časa pač – nimamo časa občutiti.

In drugo?

Počakati. Počakati, da se čas sam izteče, da odziv iz njega izide, ko se to pač zgodi. Ko se proces odvije, kakor se je moral odviti.

V

Vzpostavitev dialoga.
Dopustiti, da se med gledalcem in sliko zgodi komunikacija. Mnogokrat umetnost gledamo, vidimo jo le redko. Šele, ko se gledalec zave, da je bistvo motrenja slikarstva ravno doživetje, slika postane živa. Šele s tem, ko nas slika začne spraševati in ko jo mi sprašujemo, se lahko odpre možnost uvida v njeno bistvo. Kaj nam hoče povedati brez besed, ki jih ne premore?

Kritika površinskosti površine.
Likovno-teoretski diskurz daje vse preveč pomena vizualnim značilnostim slikarstva, ne dotakne pa se njegovega bistva. Zakaj brati, če bi lahko motrili?

Senzorično branje.
Zmožnost doživetja slike, subjektivna interpretacija. Slika, četudi je tehnično bogata in dovršena, ne pomeni nič, če se nas ne dotakne na senzorični ravni. Šele z doživljajem se nam odkriva pomen.

Slika je kot zip-file, vidimo le njeno površino ̶ dokler v sebi ne razvijemo orodij, ki nam omogočijo, da jo “odzipamo” in odkrijemo, kaj se skriva v njeni notranjosti.

Poziv k senzibilizaciji.
Motrenje umetnosti, ne glede na njen medij, zahteva senzibilnost, čas in fokus. Zreti v oči eni od možnih verzij resničnosti, njenemu delčku, ji pustiti, da nas privede do svojega bistva.

Načinov interpretacij je nešteto, priča ste bili moji.
Pozivam vas, da svojo lastno razkrijete v sebi.

Tisa Neža Herlec

---

Besedilo je del sklopa analiz umetniških del, ki so nastale pod mentorstvom Barbare Borčić. Avtorice besedil so analizirale dela na razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, Moderna galerija, 31. 1.–31. 3. 2019.