Sønke Gau in Katharina Schlieben: Marginalizirane umetniške prakse in samoorganizacija
Svet umetnosti | Leto 14 | Premisleki in premise v sodobni umetnosti, umetnostni teoriji in zgodovini
Katharina Schlieben in Sønke Gau: Marginalizirane umetniške prakse in samoorganizacija:
“Zavihajmo rokave! Samoorganizacija v negotovih delovnih razmerah
Ključno vprašanje je, kako spraviti na dan in postaviti na prizorišče kuratorstva nevidno, marginalizirano, nematerialno ali efemerno. To vprašanje je verjetno povezano s problemom reprezentacije: Kdo in kaj se reprezentira v javnih sferah in kako pride nekaj v ospredje? Kako definirati sredstva za reprezentacijo, kako ustvariti in oblikovati metodologije vizualnih prevodov za efemerne prakse in dolgotrajne procese? Verjetno je potreben ovinek: še zlasti je pri vprašanju reprezentacije pomemben razmislek o razmerah v institucionalnem okviru, torej o razmerah, v katerih dandanašnji nastaja na raziskavah utemeljena, participatorna, družbeno relevantna in kontekstualna umetniška produkcija.
V skladu s teorijo o hegemoniji, ki sta jo formulirala Ernesto Laclau in Chantal Mouffe[1], se družbeni režimi in njihove moralne vrednote oblikujejo na ozadju nenehnih navzkrižnih debat boja za uveljavitev prevlade. “Antagonizmi” in “hegemonija”, to sta ključna termina v njunem konceptu radikalne demokracije, ki domneva, da je vsak režim prežet z nerazrešljivimi in konstitutivnimi ambivalencami, ki temu redu onemogočajo, da bi se totaliziral. Hegemonske prakse, ki si prizadevajo uveljaviti svoj red in moralne vrednote in jih postaviti kot družbene institucije, so v konfliktu s kontra-hegemonimi praksami, ki si prizadevajo, da bi spodbile hegemone prakse. Tako ta dominantni red, še celo če se mu posreči, da ga večina dejansko prizna za “naravni red”, ne more biti drugačen kot negotov in je izraz tega, kar so v končni konsekvenci začasna razmerja moči. Chantal Mouffe[2] v tekstu z naslovom On the Political (O političnem) določi koncept političnega, ki izhaja iz v bistvu konstitutivne antagonistične strukture demokracije, kar je drugače od prakse artikulacije politike, ki si prizadeva proizvesti konsenz ali vsaj kompromise. Argumentacija Mouffejeve, ki se oddaljuje od verjetja v univerzalno veljaven, na razumu temelječi dogovor, za kakršnega se zavzemajo univerzalistične teorije kozmopolitstva, spodbija vsakršno obliko utopije o konsenzu. Njena teza je, da je treba priznati temeljno razsežnost strastne privrženosti tej ali oni opciji in sprejeti reprezentacijo sveta, ki je polna konfliktov nasprotujočih si taborov, kot boja, ki ga interesne skupine bijejo za hegemonijo. V skladu s tem prijemom je družbena realnost zarisana diskurzivno in identitete so zmerom rezultat procesov identifikacije. Nezvedljiva heterogenost antagonizmov proizvaja polifonijo, ki je usmerjena zoper hegemonsko artikulacijo in je torej bistvena baza javne sfere v političnem smislu.
Oliver Marchart, napajajoč se iz teorije Laclaua in Mouffejeve, v besedilu “‘There is a crack in everything’ … Public Art als Politische Praxis”[3] (“‘V vsem je vsaj kakšna razpoka … Javna umetnost kot politična praksa”) trdi, da je govoriti o “javnosti”, ali o “javnem prostoru”, zavajajoče, kajti javnost ni dana a priori, ampak jo je treba sproducirati in jo je treba producirati zmerom znova, in to skozi konfliktne razprave: “Kjer je konflikt ali, bolj natančno, antagonizem, tam je javnost, in ko antagonizem izgine, izgine javnost z njim. V tem pomenu mediji niso preprosto javne sfere, ampak je bolje reči, da je javna sfera sama medij. Javna sfera bi torej bila ‘vez ločitve’, ki povezuje kot konflikt. Javna sfera nastane šele v trenutku, ko se pokaže konflikt, ko različne pozicije trčijo in s tem pridejo v stik”.[4] o govorimo o umetnosti, je ta lahko javna samo v političnem pomenu, ko se postavi na stališče, torej “ko zavzame prostor v javnosti, se pravi, v mediju antagonizma”.[5] To se zgodi z “zaznamovanjem kontra-pozicije kot komponente v širšem poskusu, ustvariti kontra-hegemonijo”.[6]
V kontekstu teorije hegemonije Laclaua in Mouffejeve ter Marchartovih tolmačenj javne umetnosti kot politične prakse je smiselno, da določanju vrednosti umetnosti, ki zdaj prevladuje in kakršno si privoščijo v večini financiranja in na velikem delu umetnostnega trga, nasprotujemo z modeli samoorganiziranja, ki omogočajo drugačno umetniško prakso. Te umetniške prakse se pogosto poskušajo vplesti v drugačno obliko produkcije vednosti in publikacij. V veliko primerih so del heterogenih mrež, ki začasno kombinirajo svoja polifona stališča, da bi zase sproducirale večje pod-javnosti.
Toda te umetniške prakse porajajo izzive, ki so zelo drugačni od produciranja umetniških del v smislu prodajnega proizvoda, kakršnega favorizirajo trg in številne institucije financiranja. Trud, ki je potreben za njihovo realizacijo, in ki vključuje raziskovanje, produkcijo, distribucijo in recepcijo, tako odpira tudi temeljna vprašanja o možnostih kuratorske prakse. V nadaljevanju bova osvetlila ta izhodišča, do katerih sva prišla z nekaterimi od prijemov, ki sva jih uporabila v seriji najinih kuratorskih projektov Work to do! Self-organisation in Precarious Working Conditions[7], ki so potekali v Shedhalle v Zürichu v letih 2007−2009. Pri tem bova razmišljala tudi o paradoksih situacije v zvezi s financiranjem, ki sva jo že nekoč prej opisala kot “ujetost med dvema stoloma”.[8]
Zbiranje formatov
S serijo projektov Work to do! Self-Organisation in Precarious Working Conditions smo raziskovali dinamiko, emancipatorna gibanja in potenciale samokreptive moči, kakor tudi paradokse in probleme konceptov samoorganiziranja v času, ko se delovne razmere v naši družbi dramatično spreminjajo. V tej seriji je komunikacija med konteksti in različnimi logikami vednosti postala izziv v smislu, kaj lahko pomeni samoorganizacija onkraj umetnostnega sistema in kaj dejansko pomeni učenje od drugih in samoizobraževanje. Procesi komunikacije v povezavi s samoorganizacijo so temeljnega pomena tako za notranjo organizacijo med vpletenimi subjekti kakor za njihovo predstavljanje navzven, in tudi za generiranje javnosti in pod-javnosti. Serija projektov Work to do! je vzela te razmisleke kot eno svojih izhodišč, o katerem je razmišljala in ga povezala s komunikacijskimi nujnostmi, možnostmi kolektivne produkcije vednosti, z interaktivno komunikacijo in mediacijo v saoorganiziranih kontekstih.
Če o produkciji vednosti in praksi posredovanja/komuniciranja ne mislimo kot o dveh kategorično ločenih zadevah, potem se nam postavi vprašanje o razmerju med njima – hkrati z vprašanji, kako se producira vednost, kdo komunicira s kom in zakaj, in kdo govori za koga. Odkrivali smo, kako bi se ti dve področji lahko prekrili in se osredotočili na to vmesno kot na produktivno možnost. Perspektiva in logika Work to do! je bila poskus, spraviti akterje in zainteresirane stranke s posameznih področij vednosti v dialog, ki bi znanje strokovnjakov, zainteresiranih laikov in praktikov povezal v kolektivno produkcijo vednosti, ki bi jo bilo mogoče deliti in si jo izmenjevati. Za tri dele projekta smo predlagali tri različne formate dialoga: srečanja z začetnimi iniciativami, serijo dialoških pogovorov in sestanke po skajpu.
Spomladi 2007 sva imela v Zürichu vrsto srečanj s samo-organiziranimi skupinami, da sva se seznanila s tamkajšnjimi iniciativami. Hotela sva spoznati ljudi in prostore za temi iniciativami in izvedeti čim več o njihovih motivacijah, delovnih razmerah, strukturni organizaciji, ekonomski bazi in o njihovih vizijah. Spekter je segal od iniciativ, ki že imajo za sabo določeno tradicijo, do takih, ki šele nastajajo in so v procesu preizkušanja novih oblik organizacije in artikulacije.
Sodelujoče pri projektu in obiskovalce iz Shedhalle sva povabila na “srečanja z začetnimi iniciativami”. Te interaktivne obiske smo razumeli kot nekakšno javno raziskavo, z neposredno izmenjavo mnenj in s pogovori; cilj je bil predvsem ugotoviti, kaj so prava vprašanja, in razpravljati o njih, kar je potem odločilno vplivalo na koncept in smer debate vse serije projektov. Te diskusije s protagonisti različnih skupin in sodelujočimi pri projektu sva dokumentirala in vključila v razstavo. S tem ko sva pustila za seboj institucijo Shedhalle – in s tem lastni kontekst – in šla na lokacije, kjer so delovale iniciative, so vsi sodelujoči dobili priložnost, da spoznajo te strukture. Za naju je bilo pomembno, da obiskovalci iz Shedhalle niso izključeni iz raziskave, in sva poskušala zavestno ustvariti okvir, v katerem bi vprašanja lahko oblikovali skupaj, enakopravno ali tako, da bi ta izhajala drugo iz drugega. Obenem so predlogi ali kritike iz iniciativ v zvezi s serijo projektov ali konceptov individualnih projektov postali sestavni deli nadaljnjega razvoja.
Razen tega, da smo zbirali formate, se je sedem umetniških projektov serije razvijalo v smislu “mentalne vejice namesto pike”.[9] Dva od teh projektov bova bolj podrobno opisala:
1.
A) Building Material Centre / Izgradnja materialnega centra – A compilation of Zürich resources, sighted and secured by for a downtown Satellite of the Shedhalle / Kompilacija züriških virov, ki sta jih priskrbela in ohranila Folke Kobberling in Martin Kaltwasse za spodnji Satelit Shedhalleja, Shedhalle, pomlad 2007.
B) Werdplatzpalais, Werdpaltz/Zürich, jesen−zima 2007.
C) Filiale Micafil, Altstetten, od poletja 2008.
Umetnika Folke Köbberling in Martin Kaltwasser in kustosa smo v Shedhalle zbrali in sortirali odpadne materiale za Building Material Centre, ki smo jih potem uporabili za gradnjo satelita v centru Züricha. Pri tem je bila bistvena vizualizacija materialov pa tudi zgodb in krajev, povezanih z njimi, kar je omogočilo pogled v konkretno situacijo v mestu. Zbrane zavržene in nezaželene materiale z vsega urbanega območja Züricha sta umetnika najprej sortirala in zložila v skladovnice, potem pa razstavila na osemnajstih policah Building Material Centra. Jeseni in pozimi leta 2007 sta iz zbranega materiala na trgu Werdplatz zgradila Werdplatzpalais v obliki paviljona (satelita Shedhalle) – to je bil drugi korak. Oblika in lokacija satelita se je na svojo okolico navezovala s spremljanjem obstoječih pešpoti in z zagotavljanjem prostorov za sedenje. Satelit, namenjen filmskim projekcijam in pogovorom, je na novo oblikoval trg z vseh strani in s tem postal začasno središče, odprto vsem članom javnosti in samoorganiziranim iniciativam, ki nimajo pisarne ali prostora za srečevanje. Satelit je bil sestavljen iz štirih modulov polic iz Building Material Centra, iz katerih je bil oblikovan središčni notranji prostor. Spomladi in poleti 2008 je material spet, že tretjič, prišel v sfero javnega. V skupnostnem centru Loogarten v Altstettnu so prosili umetnika, naj zgradita še eno hišo, za otroke in z njimi. Umetnika sta skupaj z otroki in mladino iz centra v stanovanjskem naselju Micafil v züriškem predmestju Altstetten zgradila podružnico Filiale Micafil, prostor za druženje.
Zbirka materialov za reciklažo pri Building Material Centre v Shedhalle – ki je mesece delovala kot skladišče, prostor produkcije in razstaviščni prostor hkrati – in pozneje kot zgradba v obliki Werdplatzpalais, začasni prostor za srečevanje in diskusije, in potem še kot Filiale Micafil je pokazala, kako materiale, ki so jih meščani Züricha zavrgli in s tem opredelili kot ničvredne, lahko ponovno uporabimo. Projekt je nagovoril različne javnosti in definiral tri prostorske vzorce zbiranja. Prvi korak – in praktično znanje – je bil potreben za drugega in drugi za tretjega.
Za drugi projekt, ki bi ga rada opisala, je bilo med drugim pomembno tudi to, da samoorganizacije ni ilustriral, ampak je odkrival, kako se samoorganizirati.
2.
1 CHF = 1 VOICE (1 švicarski frank = 1 glas) je politična umetniška intervencija (poletje 2007–poletje 2009), katere pobudnica je bila Andreja Kulunčić. Projekt je mogoče razumeti kot stvari ali trenutek zbiranja, v katerem se sestavine javno povežejo, se dopolnijo in ponudijo novo področje za akcijo. Eno od izhodišč je bilo, pritegniti pluralnost in polifonijo heterogenih strank, ki si prizadevajo za emancipacijo, antagonizem in samokritiko pri političnih dejavnostih migrantov. Na kratko: ideja akcije je bila, dati nevidnim, ljudem brez legalnega statusa, javni glas. Namen akcije je bil, izdelati orodje, dostopno nelegaliziranim osebam (Sans-Papiers) v Švici (aktivisti ocenjujejo, da v Švici v prekarnih razmerah živi okoli 300.000 priseljencev brez dokumentov – “uradna” številka je 80.000), s katerim lahko postanejo vidni na političnem in javnem prizorišču. Koncept, kakor tudi akcija, se je razvijal z ljudmi Sans-Papiers in zanje. Ideja kampanje je bila povabilo ljudem Sans-Papiers, naj anonimno donirajo en švicarski frank na račun SPAZ (Center za ljudi brez dokumentov v Zürichu) za obnovo švicarskega parlamenta, ki so ga obnavljali do leta 2009. Parlament na splošno razumemo kot glas javnosti v državi, in ideja je bila, da ljudje Sans-Papiers s tem naslovijo svoje zahteve na švicarsko družbo. Z dejanjem donacije so poslali sporočilo, da hočejo sodelovati pri izpolnjevanju dolžnosti, s tem pa biti tudi deležni pravic v družbi, v kateri živijo in delajo. Izročitev zbranega denarja v parlamentu, najbolj reprezentativni in najbolj demokratični zgradbi v Švici in torej v švicarski družbi, moramo razumeti kot gesto približevanja drugim, kot prizadevanje za stik in začetek dialoga. Finančna pomoč bi morala zagotoviti trajno simbolno in vidno navzočnost v/na zveznem parlamentu in vsak dan znova opozarjati parlamentarce (s ploščo, na kateri piše “Donacija ljudi Sans-Papiers za obnovo parlamenta”) na nujnost politične akcije in na izziv, naj že vendar priznajo, da tudi ti ljudje prispevajo za družbo. Namen akcije je dati ljudem brez dokumentov glas in narediti nevidno vidno. Od poletja 2007 so razne migrantske iniciative projektno kampanjo prevedle v številne jezike, zaokrožila je v švicarskem tisku in po züriškem javnem prostoru, na primer z eBoard klipom na glavni železniški postaji, s spletnim mestom projekta, z obvestili, reklamnimi spoti v kinematografih in s časopisnimi članki. Razen tega so za projekt in o njem naredili video, ki je osvetlil kampanjo z različnih perspektiv. Mnenja ljudi Sans-Papiers, političnih pobudnikov, politikov, umetnikov in kuratorskega tima o njihovem dojemanju in možnostih projekta so prišla do izraza v vrsti intervjujev. Več kot leto dni je pisarna Shedhalle delovala kot nekakšen štab za mreženje, komuniciranje in distribucijo.
Namen projekta je bil, spodbuditi vse vrste dialogov med različnimi stranmi, ki pa niso nujno ločene: ljudje brez legalnega statusa, umetnostni kontekst, aktivisti in parlamentarci. Izziv je bil v tem, da vsak prestavi svojo pozicijo v dialog.
Razmišljanje o produkcijskih pogojih …
Projekti iz serije Work to do! so bili, kar zadeva njihovo vsebino pa tudi izbrane metodologije in izvedbo, eksperimenti iz identificiranja in spodbujanja alternativnih dinamik in ekonomij družbene izmenjave. Prizadevali so si za trajnostni vpliv na javne sfere in še zlasti na njihove deloma neizražene konfliktne marginalne prostore. Koncept tega, kaj konstituira umetniško delo, se je tukaj razvil v pojem prakse, ki vključuje pred- in postprodukcijo, kakor tudi refleksivna mediacijska orodja in potem še njihovo arhiviranje in distribucijo.
Situacijo s črpanjem sredstev in produkcijskimi pogoji pri projektih, kakršna sta bila 1 CHF = 1 VOICE ali Building Material Centre, sva opisala kot “ujetost med dvema stoloma”[10]: medtem kot trg umetnin cveti in nekaj izbranih umetnikov zaradi svojih zvez na trgu vleče velike dobičke, se zdi, da prakse in institucije, ki si prizadevajo podpreti nekatere druge, ostajajo “ujete med dvema stoloma” – pa še ta prostor se čedalje bolj oži. V veliko primerih sva “vmesni prostor” opisovala kot produktiven, in še zmerom ga razumeva v pomenu ne-uvrstljivega, kot prostora, ki dopušča nastajanje drugih prostorov za mišljenje in akcijo. Vendar pa sva na primeru financiranja takih projektov izkusila, kako je poskus kritičnega premisleka neoliberalnega izkoriščevalskega vsrkanja momentov samoorganiziranja na žalost – glede na okvirne pogoje Shedhalle – pripeljal tudi do re-produciranja prekarnih delovnih razmer.
“Mentalna vejica namesto pike”, moto serije projektov, se je za vse vpletene udejanjil v “Work to do!”. Prepričana sva, da je nujno, da razmišljamo o tem, kako se lotevati takega financiranja kulture, ki ne bi bilo usmerjeno niti v določeno delo niti v kategorije, in ki ne bi izključeval nematerialnih, začasnih, interventnih projektnih formatov. Ko sva prosila za finančno podporo za umetniške projekte iz serije projektov Work to do!, se je kaj kmalu pokazalo, da je veliko fundacij popolnoma nepripravljenih na tako umetniško produkcijo ali da bolj malo vedo o tem, kakšne so potrebe finančne podpore. Ozke definicije tega, kaj konstituira umetniško delo, toge kategorije financiranja in ustaljeni ciklusi, kategorično določeni za umetniško produkcijo, določajo in utrjujejo merila izbire za financiranje projektov in s tem posredno tudi možnost za njihovo realizacijo in vidnost v javnosti.
Ni mogoče razmišljati o umetniških praksah, ne da bi govorili o njihovih produkcijskih pogojih in o raznih strankah, ki so del tega procesa. Tak fokus zahteva od umetnostnih institucij in od tistih ustanov, ki pripevajo sredstva za umetnost in kulturo, analizo delovnih in produkcijskih pogojev v umetnosti in njihovih metodologij, kakor tudi to, da hkrati samorefleksivno eksperimentirajo s strategijami in orodji, s tem da postavljajo produktivna vprašanja in odkrivajo možnosti za nastajanje in financiranje takih praks. Prej omenjeni projekti so dobili od Shedhalle in drugih fundacij finančno podporo v višini približno 10 odstotkov dejanskih stroškov; 90 odstotkov se je pokrilo s prostovoljnim delom in iz razno raznih prispevkov posameznikov in skupin, ki imajo sami iste probleme in so hoteli izraziti svojo solidarnost. Tega zneska v projektnih proračunih ni. “Več” dela, ki sva ga omenila, je navsezadnje tudi povezanega s financiranjem in predanostjo, to pa je zelo težko ustrezno ovrednotiti.
Domnevava, da si je veliko projektnih pobud in institucij nabralo lastne izkušnje o teh problemih, ki so lahko podobni najinim ali pa drugačni od njih, in misliva, da je nujno, da na novo odpreva tele probleme v zvezi s merili za financiranje:
- Plačilna politika za umetnike.
- Nova definicija produkcijskih postopkov, ki vključuje pred- in postprodukcijo pa tudi orodja mediacije in distribucije.
- Razumevanje različnih vrst projektnih dinamik, ki omogočajo dalj časa trajajoče projekte.
- Podporo kolektivnim delovnim praksam.
- Podporo transdisciplinarnim prijemom.
- Financiranje zgodnjih faz raziskave.
- Ustvarjanje možnosti za transnacionalno sodelovanje in izmenjavo.
- Zavedanje, da so diskurzivni programi integralni del produkcije vednosti in samega projekta.
Prevod: Alvina Žuraj
Videoposnetek predavanja (Videolectures.net)
[1] Ernesto Laclau/Chantal Mouffe, Hegemony and Socialist Strategy. Towards Radical Democratic Politics, New York, 1985.
[2] Chantal Mouffe, On the Political, New York, 2005.
[3] Oliver Marchart, »’There is a crack in everything’ … Public Art als Politische Praxis«, v: Kunst und Öffentlichkeit. Kritische Praxis der Kunst im Stadtraum Zürich (ur. Christoph Schenker, Michael Hiltbrunner), Zürich, 2007, str. 236−244. Gl. še bolj natančne tekst Oliverja Marcharta: ”Art, Space and the Public Sphere(s). Some basic observations on the difficult relations of public art, urbanism and political theory” na http://www.eipcp.net/transversal/0102/marchart/de.
[4] Prav tam, str. 239−240.
[5] Prav tam, str. 241.
[6] Prav tam, str. 243.
[7] Gau/Schlieben, Work to do! Self-Organization in Precarious Working Conditions, Nüremberg, 2009.
[8] Gau/Schlieben: ”Caught Between Two Stools – or on the necessity of considering new approaches to funding culture”, v: prav tam.
[9] Kuratorska metafora Johanne Lassenius in tudi naslov uvodnika v: Newspaper Shedhalle, št. 1, 2004.
[10] Gau/Schlieben, ”Caught Between Two Stools”, navedeno delo, str. 218−236.