Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 1 | 2000/01 | Arhiv
Naša nocojšnja tema je Translation, kar pomeni “prevod”, in rad bi samo poskusil zbuditi občutek, zakaj je prevod danes pomemben.
Mislim, osebno se dejansko identificiram na več ravneh, saj sem odrastel s štirimi jeziki, kar je najbolj enostavna, preprosta, racionalna razlaga tega, kaj lahko pomeni prevod. Odrastel sem z italijanščino, s francoščino, z angleščino in nemščino, se selil iz države v državo in tudi delal v popolnoma različnih socialnih in drugih kontekstih. Nikoli nisem izbral, nikoli nisem hotel zaprte skupine, skupnosti, samih umetnikov oz. nikoli nisem želel (čeprav sem bil pri tem uspešen in četudi mnogi verjamejo, da je idealno biti del nečesa) biti prepoznaven. Mislil sem, da je pomembno biti prevajalec, prenašati pomen na različne ravni med temi ekskluzivnimi skupnostmi. Ti klubi še obstajajo in v Ljubljani je močna klubska miselnost očitna. Mislim, da je umetniška skupnost s svojo getoizacijo, s svojim zapiranjem, selektivnim načelom izbire stopnje kakovosti in še s čim neke vrste klub. Uniformnost, sektaštvo 80-ih let, ki ste ga preživeli tudi v Sloveniji, spominja na težak, rahlo zastarel stroj. Getoizirani vidik izkrivlja vse zunanje in zelo pogoste so vnaprejšnje sodbe. Saj veste, uporabniki mekov sovražijo uporabnike pcjev in tako nastanejo klubi. če pa lahko izbiramo, svoje skupnosti v glavnem izberemo in izberemo svoja geta, izberemo svoje družine, izberemo svoje ljubezni; četudi nas prvinsko privlači incest, incest pa je zaprt sistem in se v temelju zoperstavlja družbenemu uspehu, zakaj edini družbeni uspeh, ki ga poznamo danes, je tekmovalnost vsakega, naj si bo tehničnega ali pa družbenega sistema, ki je na prostosti in se je sposoben sporazumevati z drugim. Vprašanje je, kako se sporazumevati in za kaj. Ampak že v osnovi je tekmovalnost uspeh in zanimivo je, da je družbeni uspeh danes, še posebej v zadnjih desetih letih, enak ekonomskemu uspehu. No, seveda je vse relativno in vtkano v kontekst, tradicionalne vrednote so nekoliko, če ne precej, na udaru. Vizualni jezik je razvrednoten. Tako kot so ikone in vsebine vizualnega jezika ikone, morda je televizijski ekran prav tako ikona, recimo raje … zastave, spomeniki, simboli so izgubili svoje vrednosti in te vrednosti so nedoumljive tako, kot so nedoumljive etične institucije, etične institucije, ki naj bi na določeni točki opredeljevale vizualne vrednosti. Te so zaradi vizualne poplave dezorientirane in le stežka sledimo evoluciji in hitremu prilagajanju. Hitrost prilagajanja nenehno spreminjajočim se vrednotam se povečuje, to je gibljiv, nenehno se spreminjajoč sistem, in zato imajo današnje generacije težave s svojimi vizijami in vsebinami ter z vrednotami in vizualnimi oblikami. Recimo, da ikone degradirajo v prometne znake. V tradicionalnem ikonostazu – v ikoni, so ikono častili kot prevod v svetost ali v duhovni svet, bila je navodilo, kako vstopiti v duhovni svet. Danes pa je postala nevidna in z uvedbo elektrike, ki je nevidna, je elektrika kot bog ustvarila preplah, in preplah je povzročil problem pozicioniranja integritete oz. vsebine, saj je ni mogoče doumeti. Popolna transparentnost s pomočjo medijev, popolna transparentnost vsevednosti, biti kot bog s pomočjo elektrike, popolna transparentnost, popolna vednost, popolna vidna prikazen Hermesa, Hermesa, ki vidi vse, je povzročila izgubo skrivnosti. Izguba skrivnosti je tudi popolna transparentnost v smislu izgube svetega, in popolna transparentnost svetega ter izguba skrivnosti sta povzročili cinizem, ki je poslednji intelektualni dosežek zahoda. V cinizmu lahko vsevprek kritiziramo, saj vemo vse, ne vemo pa več, kako kaj početi. Zato, ker vem, da je vse brez zveze, in ker sem popoln kritik in vse vem, zakaj neki bi sploh kaj počel, saj vidim, da je vse samo sranje. Cinizem je čudovit dosežek, je smrt aktivizma. V mreži, na internetu, ni več tirnic, vse je neoprijemljivo. Ni zgodovine, ni patine, ni digitalnega prahu, digitalnega prahu, ki bi stvarem omogočal obdržati vrednost v času; brezčasna je, digitalna stvar je brezčasna. Zavrnitev ni dovolj. Tudi ta kritika aktivizma ustvarja zmedo, saj ljudje ne vedo, kam naj investirajo, in tako ne vemo, kaj je vrednost, zato raje ne delamo nič. Počakal bom na boljšo priložnost in se potem nekako odločil, ali pa …, kako že rečemo …, nočem se podati v ljubezen, vanjo nekako padem, in če padem vanjo, je to neke vrste vrednost, saj zanjo nisem odgovoren, ta vrednost me je tako zadela, da že mora biti prava. No, v preteklosti smo s tem imeli kar veliko težav. S skupino Van Gogh TV smo bili malce napredni glede vrednotenja kontekstov, družbe, umetniške skupnosti ali česarkoli že, in smo začeli z Live TV. Takrat so nas kritizirali, da “je to zgolj slaba videoumetnost”, in potem smo naredili Piazza virtuale, ki je bila razmislek o mreži, ljudje pa so rekli, da je bilo preveč dolgočasno; umetnost naj bi bila vendar zabavna in, prav hecno, zabava je kultura, povezana z razvedrilom, v kulturi ni več dela. V nemščini obstaja razlika med U in E glasbo, na primer, in avtorskimi pravicami: če delaš zabavno glasbo, U glasbo, prejmeš manj denarja kot v resni glasbi. U in E, razlika v resnosti, je tudi … v nemščini beseda Unterhaltung (zabava) pomeni ‘podintegriteta’, in lahko bi si izmislili besedo Überhaltung, kar bi pomenilo nekako ‘nadintegriteta’. Ampak to deljenje, tudi na ravni prevoda; kdo danes odloča, kaj je resno in kaj ni resno, kdo odloča o tej vrednosti v časovni vrzeli med trenutkom, ko stvari nastajajo, in trenutkom, ko jih nihče več ne opazi; in medtem ko časovna vrzel še traja, si ti v bistvu že mrtev; zato smo se poimenovali Van Gogh TV, ker je Van Gogh mrtev, za življenja pa je bila njegova umetnost ničvredna. Prevod ustvarja vrednote v času in tako žive, obstoječe vrednote včasih zamudimo. Informacij v kulturi ne dojemamo kot delo, zato pa imamo to zabavno “za-, pod-, -nad- bavno” družbo, ne dojemamo je kot delo in živimo v nenavadni kulturi ali nenavadnem družbenem kontekstu, kjer delo ne sodi v kulturo in tako postane infozabava, ki je izredno lahka, ki je zgolj zrak, ali pa postane zares priljubljeno, ampak potem ni zadosti resno ali pa je enostavno prestaro; kdo neki sploh še posluša to pesem, če pa imamo vendar boljšo pop glasbo.
Druga velika napaka te družbe je, da ne loči med informacijo in znanjem. Veliko ljudi gleda televizijo. Mislijo, da s tem, ko nekaj vidijo na televiziji ali najdejo na internetu, raste tudi njihovo znanje. Ampak informacija je podobna receptu, nekaj vidiš, ni pa nujno, da to tudi dojameš. Informacija in znanje sta kot tisti jajci (eno surovo in eno kuhano): vidite ju, obe sta videti enaki in to bi lahko bila razlika med informacijo in znanjem. V naši medijski družbi in z našo čudovito izobrazbo, v našem zahodnem svetu ju ne znamo razlikovati.
Na ravni prevoda imajo ljudje težave tudi z dojemanjem, kaj je resnično. Dosti otrok sem srečal, ki so, ko se jim je zgodilo nekaj res odbitega, rekli “O, fak, to je bilo pa tako kot v filmu”. Pred 15 ali 20 leti pa smo bili “mi” izvorno gradivo za resnične filme. Koliko ljudi se je torej že dotaknilo prave krave? Videli so kravo na televiziji, videli so jo, nikoli pa se je niso dotaknili in tako spet naletimo na težavo s prevodom. Ko gledamo TV oddajo, ne vemo, ali je posneta, ali gre v živo, ali je virtualna … včasih se zalotimo, da ne znamo ravnati s predstavo o spremenljivi resničnosti. Še ena pomembna zadeva se je zgodila v zadnjih 20 letih, po dinozavrskih monokulturah televizije, povezane z državno močjo, kar ste v Sloveniji imeli še pred desetimi leti, pred desetimi leti ste še imeli medijski monopol?! Zdaj je drugače, imamo zasebne postaje, imamo internet, informacije so nas popolnoma dotolkle in preplavile, kar lahko ponazorimo s klasičnim meduzinim sindromom, ko ljudje ob pogledu na Meduzin gorgonski obraz okamnijo. In zakaj okamnijo? če govorijo štirje ljudje naenkrat, zablokiraš. Ne moreš več slediti. Ko si soočen s sistematičnim prekomernim informiranjem, okamniš, preobilje informacij izzove to metaforično okamnelost pred Meduzo. Okamnitev pa ima klasični eponim za poraz. Imenuje se ogledalo. Tisti, ki poznate grško mitologijo, veste, da je ogledalo, ščit iz ogledala, edino sredstvo, s katerim lahko gledate Meduzo, ne da bi okamneli. Ampak pogled na Meduzo s pomočjo ogledala pod kotom pomeni, da morate zavzeti stališče. V tej družbi oz. v razmerah, ko lebdimo in ne moremo več zavzemati stališč, ogledalo ponuja oporo, je sredstvo, s katerim lahko premagamo problem saturacije informacij. No, problem prevoda je tudi klasičen problem šizofrenije zasebnega in, z druge strani, javnega. Ko doma gledam dnevnik in pijem pivo, je moj komentar pred televizorjem popolnoma drugačen, kot v javni neposrednosti, ko me pred televizijsko kamero sprašujejo, kaj mislim o slovenskem predsedniku. če gledam slovenskega predsednika na TV doma, delujem na drugi ravni, kot pred javno kamero, ki me sprašuje, kaj mislim o slovenskem predsedniku. Včasih je situacija res minus/plus, popolnoma protislovna, zato je naše stališče glede kolektivne vrednosti prevoda spet precej šizofreno. In spet smo, v smislu meduzinega sindroma, okamneli.
Prevajanje jezikov, klasičen prevod na tehnični ravni deluje kot most. Že po tradiciji razumemo prevod na ta način. Ampak potem moramo upoštevati še, da smo v zadnjih letih razvili nove medije, za katere smo mislili, da so nekako realistični, verjeli smo, na primer, da je fotografija realizem, neke vrste upodobljena realnost. Ko se je pojavil film, smo mislili isto, pri videu smo mislili isto, …ampak medij ustvari filter. To pomeni, da tehnični medij, ki ga uporabite, zadeve prevede drugače. Vzemimo, na primer, da ste bili na super koncertu in posneli fin video, posneli ste fin video super koncerta. Ne vem, če si bil pred dnevi na koncertu Nicka Cavea, ki se ti je zdel odličen, mogoče zato, ker dobro zgleda, in si ga posnel, potem pa video pokazal svojemu najboljšemu prijatelju. Ko sta ga gledala, se ti je taisti video zazdel totalno dolgočasen in zavedel si se, da je medij dejansko filter. Ugotovil si, da je tehnični medij sfiltriral elemente, ki so bili tam, ko si gledal koncert v živo. Temu pravim “filter mistike medija”. No, okej, seveda z novimi mediji sploh ne moremo govoriti o resničnem, o resničnosti ali o virtualni resničnosti, vse to je brez zveze. Nobenih različnih resničnosti ni, saj smo vse sami ustvarili oz. jih je ustvarila narava, torej je v osnovi resnično vse. Mislim, da je resnično vse in da ne more biti govor o različnih resničnostih; muha, recimo, živi 1 dan, pes 12 let, jaz mogoče 60, časovno smo popolnoma neusklajeni, različni, ampak navzlic časovni neusklajenosti smo v osnovi vsi resnični.
Imamo pa instinkt in ta instinkt nam zelo pomaga pri razumevanju cele vrste težko razumljivih zadev, imamo nekaj, kar ustreza notranji resnici in je intimen občutek avtentičnosti. S to instinktivno vrednostjo ali izvornim gradivom izgrajujemo vse naše vrednote; arhaičen občutek, ki mu verjamemo in ga poznamo, čeprav preostala družba, vsi drugi menijo, da to ni prav. Pri sebi pa vemo, da je to pristno. Osebno intuitivno čutim, kaj naj bi bila vrednost, pa četudi bi vsi v tej sobi menili drugače. In dejstvo je, da če nekoga ne zavoham, naj bo zadeva še tako racionalna in mi vsi pravijo, da bi moral delati z njim, da je profesionalec, ampak če ga ne zavoham in mi ni všeč, ga sploh ne morem sprejeti, zato ker te osebe res ne zavoham. Ali pa, če je kdo v tem prostoru alergičen, recimo, na moj glas, bo desetkrat bolj kritičen do tega, kar tukaj pripovedujem. Iz dejstva, da ne mara mojega glasu, bo naredil filter ne glede na vsebino moje pripovedi; ne bo je sprejel ali pa jo bo sprejel le delno. Ali pa na drugi ravni: kateremu neznancu bi posodil 5.000 tolarjev? Problem je isti kot pri vonju, instinktivno se odločiš, komu boš dal, tudi če narediš napako in se morda zmotiš, ampak na ravni prevoda obstajajo vozlišča vrednot, kjer se odločiš, da boš določeni osebi posodil 5.000 tolarjev. Katere pa so te vrednote? Odkod prihajajo? Zakaj se o njih ne pogovarjamo več?
Na ravni prevoda in potovanja obstaja tudi tradicija gostov in gostiteljstva. Na splošno sodobna kultura gostiteljstva temelji na načelu selekcije, ko se vprašamo, no …, kaj bom pridobil s to osebo, mi bo prinesla posel, bom spravil to žensko v posteljo, bo spala z mano, bom tako lahko sklenil posel … ? Tradicionalne mreže, networking, tradicionalni networking pa ni bil povezan samo s pridobitnimi vrednotami, ki danes prevladujejo. Danes take prevoze ali gostišča plačujemo z denarjem, enako kot hotele. Tradicionalna kultura gostov je današnja kultura hotelov. Celotna kultura poznanstev, ki so temeljila na osebni obveznosti, je danes nekaj, kjer gostoljubje plačujemo, postala je neosebna, postala je prostor nepremičnosti. Plačam za taksi in se lahko peljem sam, ne peljem se več z avtobusom. Vedno več je arhitekture, povezane s prevozom, prevoz je zelo blizu prevodu, je vzporednica trans-lokalnemu. Prostor mobilnosti nam je v povezavi z mediji prinesel počitnice, televizija nam je prinesla druge kulture, v nas pa sprožila problem identitete. Kako bi opisali slovenskega hipija, ki hodi v Indijo, je študiral v Ameriki in služi na črno v Gradcu? Kaj je torej identiteta? Kakšna pa je identiteta Slovenca, ki služi s prevozi iz Beograda in želi vojno izrabiti za izboljšanje svojega položaja? Kakšno identiteto, kakšno družino imajo ti ljudje v smislu prevoda? Vem, da veliko sprašujem, ker je dejstvo, da smo trans-nacionalni, resnično. Trans-nacionalno pomeni tudi, da slovenske folklore nimate več zato, ker ne marate jugoslovanske. Nekateri med vami imate morda radi Tita, drugi pa ne bi nikoli več peli pesmi o Titu in bi raje …, tudi Laibach jim ni več všeč, radi imajo samo, ne vem, tehno; identiteto torej izoblikuje poslušanje najboljše glasbe doma, zasebno, in javno, ta pa je organski groove. Kakšno identiteto imajo torej ti ljudje? In spet, v bodoče bomo morali bistveno razlikovati med informacijo in znanjem in naša naloga bo razlikovati med izredno uporabnimi vodniki do znanja in infovodniki, od katerih dobivamo samo informacije. Katera informacija neki lahko prevede razliko, zakaj seks s sodelavko včasih privede do boljšega dela, včasih pa ga poslabša? Delo z nekom, s katerim si se dal dol v isti pisarni in ga potem videvaš vsak dan, postane nemogoče.
Poleg vrednot moči, politike, upoštevanja kontekstov službe, kariere …, v religiji obstaja tradicija, ki ji pravimo “za bogove”, ko v življenju določen odstotek denarja ne zapraviš za pijačo, ampak investiraš v bogove kar tako, brez misli na dobiček, podobno kot v gosta, na primer. Ta nova investicija znaša 10 odstotkov in je verjetno potrebna zaradi naših grehov. Vsaka delujoča kultura ali družba investira 10 odstotkov v bogove, da jih templju. V starih religijah v Indiji, v Aziji, to še vedno počnejo. Tudi če so zelo revni, darujejo bogovom 10 odstotkov dohodka, ne da bi se spraševali o dobičku, “kaj neki bom imel od tega”, in tako nastaja kultura darovanja. Seveda je prisotna tudi dobičkonosna miselnost, da bom, če nekaj dam, sčasoma nekaj dobil tudi nazaj. No, in kako boste, v smislu investicije, ocenili pomen vaših sosedov, kdo od vas sploh komunicira s sosedi, kdo od vas res ima lokalni interes …ali pa vam pogled seže samo do vaše najljubše glasbe, ki prihaja iz New Yorka? Se čutite odgovorne za druge, za svoje sosede, a vas sosedje sploh kaj brigajo, zakaj ne investirate vanje? V času brez dediščine, vrednot in orientacije se mi zdi zelo smiselno postavljati ta vprašanja. Ta generacija še posebej težko dojame, kaj je sveto. Mitična svetost. Svete dediščine ni več. Ta generacija nima znanja o svetosti, tudi tehnike nima. Mogoče obstaja malo romantike o šamanizmu, ambientu, new ageu, meditaciji in transu itn.
Ampak meditacija je najmanjša enota, posamezna enota nečesa svetega in je notranja vednost, ki jo oseba ima o sebi. če meditirate, ne komunicirate, gre za neke vrste zaprt sistem. če pa po drugi strani vstopite v kolektivni dialog, ne morete več meditirati, ritual postane kolektiven. Mislim, da so kolektivni rituali danes vezani na nogomet, pop koncerte …, in mistični zahod se udejanja le še v spolnosti. Nekaterim ljudem se spolnosti ni treba učiti, imajo tehniko ekstaze, ki je prav preprosta. Danes tradicijo ekstatičnega ali transa ohranjamo v glavnem s spolnostjo; svetost ali ekstaza je zelo preprosta, povezana je s sinhronizacijo telesa in duha v realnem času. Dejansko pa se gibljive vrednote dnevno spreminjajo, tako kot prehodne vrednote včerajšnjega časopisa, ki je najstarejši časopis, kar jih lahko najdete …spet gre za lokaliziran problem, ki vodi k problemu identitete. V nemščini rečete Heimat, v francoščini la patrie, oboje se veže na klasično pojmovanje doma, Heimat kot zemljepisna lokacija pa se veže na korenine, na neko dediščino, neki poklic. Kdo od vas nadaljuje očetov poklic? Verjetno 90 odstotkov ljudi, ki sedijo tu, ni prevzelo družinske hiše, poklica, korenin.
Študirate v drugem mestu, vsi se selite nekam drugam. Tradicionalnega zemljepisnega pojmovanja doma ni več, dediščine vrednot tudi ne, in danes občutek doma določa občutek, česar pa ne morete več materializirati, občutka ne morete dojeti, je kratkotrajen, povezano je s prijetnostjo, zaupanjem, varnostjo, z duhovnimi skupnostmi, z glasbo, modo, s prijatelji, mrežami, ki niso vezane na zemljepisne prostore, z zasebnimi, intimnimi vrednotami, ki smo jih sami izbrali – proti družini, dediščini, odgovornosti, proti zakonom, proti narodu, proti domovini. Za kaj ste danes pripravljeni umreti – za dobro pop skupino ali za svojo domovino? Ali pa bi umrli samo za prijatelje? Te imaginarne skupnosti so torej brez korenin, brez lokalnih korenin, imajo multi-lokalno, trans-lokalno identiteto, te leteče, te virtualne, pretresljive identitete; današnje domotožje, dom, je tudi želja, da bi odšli drugam. In to, da potujete v Indijo, v New York, kamorkoli, je današnje domotožje, ki se dejansko prevede v željo, da bi nekam odšli na ravni “mojega doma”, “mojega občutka doma”; ko zapopadete, kam spadate, kje je vaše mesto, kaj je vaša vsebina v družbi prehodnih vrednot, vse to postane virtualno, popolnoma virtualno. Zdaj živimo, bolj in bolj, še posebej skozi medije, v popolni družbi in ta popolna družba je pozabila, da naša zahodna družba temelji na napaki. Celotna znanost, razvoj nove tehnologije itn. temelji na sistemu evolucije skozi napake, ampak napake smo v medijih cenzurirali. Naš medijski svet kaže samo popolnost, z napakami pa dela laboratorij, in laboratorij smrdi, v njem ni sijajnega končnega izdelka, ki bi ga lahko pokazali v 3D animaciji in tako nazorno prikazali, kakšen bo. Naša celotna kultura je v osnovi rasizem, vojna in napaka, napaka pa je nesporazum, slab prevod in je lahko tudi vir. Slab prevod je vir obstoječih vojn, vir nesporazumov, naša družba pa projicira popolne podobe, skuša prodati popolne izdelke in nas skuša prepričati, da v resnici zapoveduje, kako naj se stvarem streže.
Rad bi vam podal primer Turka v Berlinu, ki ga prav tako lahko vidimo v luči problema kontekstov. Ta Turek dela kot gastarbajter v Nemčiji in ima obljubljeno nevesto, obljubljeno nevesto, ki se je ni še nikoli dotaknil, nikoli poljubil, njeni družini pa vsak mesec pošilja denar. Delo je res težko, in ker je Turek, ljudje z njim ravnajo kot z izmečkom, do njega se vedejo rasistično. In potem gre v disko in sreča svetlolaso žensko, čudovito krasno damo, z njo pleše, skupaj se zabavata, pijeta pivo in gresta skupaj domov. Fukata, on pa začuti rahel problem v svojem kontekstu, “Oh, kurba je, prostitutka, ampak prijazna,” pravi in ne ve, kako prevesti dejstvo, da se ta 18-letna ženska, ki je bila dovolj prijazna, da je fukala z njim, in ki ji je všeč, začne pogovarjati z njim in ga vpraša, zakaj neki pošilja ves ta pofukan denar nazaj v Turčijo, zakaj ga ne porabi zase. Zakaj neki ga ne zapravlja, saj bi se vendar moral zabavati, ne pa garati. Moški se zmede v svojem sistemu in, kot v meduzinem sindromu, okamni. Na podoben problem naletimo pri mrežah. V prihodnosti bomo imeli odprte mreže, v katerih zatrjuješ: moram biti toleranten, odprt moram biti za vse, biti moram toleranten do tistih zafukanih Turkov, tistih zafukanih Jugoslovanov, čeprav v osnovi nočem, moram biti odprt, moram biti politično korekten, moram imeti rad vse, vse kontekste moram sprejeti, vse kontekste moram spoštovati. Ali pa rečeš: Okej, na vse to se poserjem, sem eklektik, nisem demokratičen in za koji kurac bi bil demokratičen, zaslužiti hočem, naredil bom zaprt sistem, naredil bom klub, pobiral bom članarino, ljudje bodo morali plačati in v prihodnosti bomo imeli zaprt sistem. Imamo torej dve vrsti mrež, zaprt in odprt sistem, oba se približujeta in sta vzporedna. Vprašanje je tudi, kam bomo v prihodnosti investirali. V odprt ali zaprt sistem. Mislim, da zaprt sistem tudi idealiziramo: “…saj veste, slovensko pivo je najboljše na svetu, kamorkoli grem, povsod izberem slovensko pivo, ki ga pijem doma.” “Lahko jem kitajsko hrano, lahko jem karkoli, ampak moja mama kuha najbolje.” In v svojem zaprtem sistemu nikoli ne bom sprejel česa drugega.
In zdaj o dolgoročnih investicijah, premislimo, zakaj nimamo univerz ali smeri na univerzah, ki bi vse to prevajale, ki bi te teme prevajale tako, da bi jih bolje razumeli. Kje so recepti, ki bi nam pojasnili, kako uporabiti pridobljene informacije, kako jih prenesti v znanje, saj to, da poznaš recept, še ne pomeni, da znaš kuhati, in kdo bo to poučeval? In kako bomo v prihodnosti dojeli dejstvo, da je umetnost v osnovi prevara, saj ustvarjamo resničnost z uporabo mrtvega materiala, in ta kos papirja, ki ni nič, ne morem ga pojesti ali kaj, določene ljudi pa kos papirja, pred katerim stojijo, gane do solz. Kako torej sprejemamo dejstvo, da je umetnost v osnovi umetna, da je kot vudu in iz smrti prikliče življenje, kako to prevesti? Mislim, vudu naj bi s pomočjo mrtve snovi nekoga ubil in obratno, v umetnosti pa počneš isto, vzameš mrtvo snov in jo duhovno oživiš. To občutiš v spalnicah; ko vstopiš v spalnico, se kar nekako bojiš česa dotakniti, ker so stvari urejene po notranjem redu, ti predmeti so prežeti z močjo in čustvi ljudi, ki v njih živijo, tako da v tebi zbudijo spoštovanje. Kako doumemo te kvalitete, kako jih izrazimo in kako učimo te stare, svete jezike, ko pa so zadnjih 130 let filozofi in politična etika dezorientirani in dekadentni? Kaj naj z vso to politiko? če sedimo pred televizijo s pivom v roki, iskreno povemo resnico in povemo, da je kup dreka in da pojma nimajo in da nimajo znanja, da bi nam govorili, kam je treba iti in kako do tja priti. In vsa ta čudovita politika o demokraciji in sploh, saj vsi vemo, da je demokracija v osnovi popolna dekadenca. Vemo, da demokracija postaja popolni Kafka, da je grozljiva, in vendar javno še vedno govorimo, okej, to je pač treba storiti glede človekovih pravic, sprejemljivosti itd. Celo Zeleni, Zeleni niso filozofski vidik, Zeleni so policija. Zakaj jim ne damo ministrstva, mislim, če bi na filozofski ravni imeli policijsko stranko, je ne bi nihče volil. Nihče ne bi sprejel, da ima policija politično filozofijo, to ni mogoče; Zeleni niso filozofija, so institucija kontrole. Nič nimam proti kontroli, zamerim pa jim, da razglašajo filozofijo. Kaj pa pomeni globalizacija družbe? Kako lokalizirati novo stopnjo religije v globalni družbi, kako bi lahko še na drug način definirali religijo? Morda kot križanca med različnimi kulturami, ki so prišle v stik? Kako redefinirati tega križanca, slovenskega hipija, kako dojeti te nove identifikacije, te vizije? In kakšne vizije so nam prinesli tehnokrati? Kakšne so posledice tehnokratske vizije in kaj naj delamo s temi novimi orodji, v kakšnem smislu so ta orodja vrednote in kdaj bomo imeli nekakšen nürenberški medijski proces, kjer bodo ljudje začeli razpravljati, kaj vse so mediji pokončali v vseh teh svetovih, in na kakšen način smo zmagali v svetovni vojni proti socializmu in komunizmu? Zmagali smo s pomočjo medijev, ti pa ne krvavijo, so politično korektni, ne da se jih zagrabiti. Kdo bo te ljudi poklical na zagovor? Zakaj ljudje samo govorijo o krvi na Kosovu, medtem ko teče prava kri, zakaj ljudje ne govorijo o ekonomskem zlomu Rusije leta 1997, o borznem trgu, ki je sesul azijske države, kot sta Indonezija in Tajska, ljudje v Rusiji pa stradajo in umirajo. Te vojne se je udeležil tudi gospod Soros s svojim podjetjem Quantum, a tega doslej še nihče ni raziskal. Ljudje verjamejo samo v pravo kri, mislijo, da moramo, v smislu prevoda, presojati po pravi krvi. Ljudje še vedno verjamejo, da mediji niso pomembni, da niso nasilni, da ne obstajajo. Mediji so orožje, tega orožja pa ne moremo zgrabiti, z njim se ne da narediti nič, vsi pa se z njim okoriščajo. Kaj neki bi se zgodilo, če bi leta 1930 Amerika napovedala vojno Italiji? Skušal sem razložiti čečenijo, Rusijo, ki se bori s čečenijo, pa so vsi rekli “Oh, ti ubogi čečeni”. Ti pofukani čečeni so največja mafija, kar sem jih kdajkoli videl na svetu. In Boris Jelcin je napovedal vojno čečeniji samo zato, da bi lahko aretiral kavkaške ljudi v Moskvi in Rusiji in mafijo kontroliral. če bi v Združenih državah v 30-ih letih Amerika napovedala vojno Italiji, bi ravno tako lahko aretirali vse tamkajšnje Italijane in Al Capone, Lucky Luciano in podobni ne bi nikoli obstajali.
In v prevodu nam ta primer služi le kot pojasnilo, da klasično pojmovanje prepričanja oz. slepote vsebuje različne vrednote, gre za etično sleparijo, kjer se nenehno motimo glede tega, kaj naj bi bilo sveto, kaj naj bi bilo dragoceno. Evolucija vrednote je gibljiva, vrednote enostavno odtečejo in se, tako kot borzni trg, dnevno spreminjajo. Tudi etične vrednote se premeščajo in spreminjajo, ne moremo jih priviti; mi pa potrebujemo oporno točko, ogledalo, ki ščiti pred Meduzo. Kako se bomo v prihodnje odločali, kaj je pomembno, res smemo uporabiti vsa sredstva in nekaj pomembnega prignati do konca, ali cilj posvečuje sredstva? Kaj pa posledice, zaključna igra, v kateri ste le še oseba, ki poseda naokrog in pravi “Sedel bom in počakal, kaj se bo zgodilo”, medtem ko drugi spravljajo vse v red. A kaj je na dnu te zvijačnosti, kaj ostaja brezčasno, kaj še lahko obdržimo, katero glasbo še lahko poslušamo in slišimo. Na ravni vrednot, kako lahko prevedemo te brezčasne vrednote, kako jih lahko ohranimo. Mislim, jasno, učinek modernosti je, da se lahko razvija le na ravni uničenja. Kako izberemo, kaj bomo v prihodnje uničili, katero zgradbo naj uničimo, katero staro zgradbo naj uničimo, katero koristno ali nekoristno zgradbo naj uničimo in prezidamo v nekaj novega? Katera orodja modernosti nam v prihodnje omogočajo nadaljevanje, odločanje, izbiranje. Velik problem je, da nismo več izučeni za odločanje o tem, kaj je pomembno, saj vsi pravijo samo “No, saj ni tako slabo, ampak videl sem še nekaj boljšega”. Tisti glasbenik? Saj ni slab, ampak bil sem na koncertu, ki je bil številka 1, jaz pa vem, da obstaja še številka A. In potem ste zmedeni kot v meduzinem sindromu, ne veste, kako in kje bi se odločili in katere vrednote so se izgubile na poti skozi filter. Imate modem/transport, imate dva načina transporta: pri prvem grejo stvari skozi filter, pri drugem se v njem izgubijo.
V osnovi sem v vas želel zbuditi občutek za pomembnost polja prevoda in preživel sem toliko simpozijev, na katerih sem spoznal, da so ljudje pozabili povabiti prevajalca. Upam, da sem vas dovolj navdahnil za nadaljnje razmišljanje, da boste v temo investirali več odstotkov, saj prevod ni le tehničen, povezan je z vsebino. A nocoj oz. na splošno smo pozabili še na nekaj: postmodernizem smo ustvarili kot koncept post-modernizma, ampak realnost post-modernizma se je šele začela in mislim, da smo mi tisti, ki bomo morali prevzeti odgovornost za to. Hvala lepa torej.
Video predavanje v obliki avdio-vizualnega performansa je umetnik izvedel v živo za hrbti gledalcev, istočasno pa se je performans projeciral na platno pred njimi.