Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 1 | 2000/01 | Arhiv
Začenjamo s tragikomično kratko zgodbico, ki nas takoj postavi v srž problematike, o kateri nam je nocoj govoriti in, upam, pod konec še razpravljati. Prejšnji teden je neka študentka poročala, da se je usedla v kavarno Art na Nazorjevi ulici v središču Ljubljane, razgrnila po mizi svoje papirje in se pripravila k predelovanju literature, delanju zapiskov za izpit, naročila čaj, potem pa je bila čez deset minut izgnana iz prostora, češ da ta ni namenjen razgrinjanju papirjev po mizah, ampak pitju čaja, kave in kramljanju.
Seveda nam ni težko ugotoviti, da zastavek, ki ga črpamo iz te kratke, precej strašljive pa tudi dovolj komične prigodbice, govori o našem mestu, o temeljni lokalni problematiki, a je seveda ravno tako tudi globalen, celo globalističen. Preden se podamo k ožji tematizaciji prostora, tržišča, subkultur, dominantnih kultur, Metelkove mesta, Ljubljane predmestja, …preden začnemo nizati napotke, ki zanje srčno upamo, da nam bodo vsem v pomoč pri ubadanju s to zapleteno snovjo, je treba omeniti, da nam pri terminu subkultura – zvezdi stalnici v nocojšnjem govorjenju – niti najmanj ne gre za igro na prvo žogo, ne gre za revitalizacijo pomena, kot ga daje subkulturi klasična akademska sociologija, z druge strani pa tudi ne gre za danes trendovsko mnenje, po katerem naj bi se bivša in sedanja subkultura oz. njeni ostanki obnašali striktno v skladu z nekakšnimi novimi navodili, kot jih zahteva domnevno novi čas, da bi se zadeve peljale naprej v skladu s zeitgeistom, torej v tej prisili nekoliko drugače, prenovljeno ali celo zamrznjeno, glede na to, kako so se nekdaj.
Iz samih teh treh predpostavk, ki naj ne bi udarjale v prazno, je seveda dovolj jasno, da nas čaka precej težko podjetje, pri katerem lahko reči bolj ali manj samo nakažemo in se v nadaljnji razpravi skupaj – če že ne drugega – vsaj uspešno izognemo igram, kakršnih je bilo v zadnjem času več ko dovolj, največ z oblikovanjem dvoma, ali gre dejansko za kakšno revitalizacijo: Kaj se je torej v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih na sceni dogajalo podobnega kot danes, kaj drugačnega, kakšni so razločki, kje nasledki. še bolj pa gre nocoj za to, da se ozremo k izbrani nevralgični točki in skušamo znotraj nje nahajati trenutno bojevitost oz. videti, kako se obnaša prostor, ki s tem, ko ogroža občo specifiko, smisel za razliko, sproža že pravi pravcati buldožerski diskurz.
Govoriti nam je torej o Metelkovi, in sicer o tistih njenih posebnostih, ki poleg vprašanja subkulture stavijo pod vprašaj celoten smisel govorjenja o kulturi, umetniških praktikah, in to že iz prej omenjenih razlogov. Zaradi njih je tudi samo predavanje improvizirano, prejkone tudi v izogib temu, da bi skušalo z vnaprejšnjim vzorcem podati ostro sliko, po kateri poznamo z ene strani dominantno kulturo, odvisno samo od (kulturno) političnih dejavnikov, z druge strani pa podjetje, ki ga opredeljujejo samonikli vzponi/padci, stare navade iz domnevno nekdanjih časov in ki je poleg (kulturno) političnega pritiska odvisno tudi od pogojev, ki v njegovi mikroklimi veljajo že od začetkov izpred 12 let …in dobro znane zasedbe oz. osvoboditve prostora pred sedmimi leti in pol. Najnovejša eskalacija na Metelkovi traja že dobro leto dni in ne gre se slepiti, da je tudi to tvegano obdobje – tvegano zlasti zato, ker prostor postaja “in”, sega tudi na področje radovednosti in popularne kulture – bistven razlog tudi za tole predavanje.
Nanizali smo tri časovna obdobja, ki pa nas za zdaj ne bodo zanimala kaj preveč. Bolj se bomo osredotočili na golo prostorsko problematiko, na tako rekoč čisto urbano sociologijo, in podali nekaj realnih vizij in strategij, kako Metelkova mesto reprezentira samega sebe in kaj lahko ponudi navzven. Ponudi lahko prostorsko in organizacijsko zelo raznolike reči, in tega nam ni težko razbirati celo skozi najnegativnejšo medijsko podobo, skozi sam kulturni boj, ki se bije tam, navsezadnje tudi skozi kulturne rasizme, ki vejejo iz ustaljenih praks, kadar se te osredotočijo na Metelkovo. Gre predvsem za drobno sosesko, lokalno prakso in za tisto ignoranco, ki priteka iz sfer, ki se organizirajo na precej institucionalnejše načine, kakor to počne sama Metelkova.
Kakšna je ta hip interna organizacijska struktura oz. kakšna je videti podoba Metelkove od znotraj, recimo temu – brez distance? Gre za dokajšen specificum, ki se, v grobem, deli na dve kulturno neenaki polovici – kot bi rekli v šoli – na severno in južno, pa še znotraj teh dveh samih gre za tako drastična vrtinčenja planov in kontraplanov, javnoupravnih mašil, da lahko govorimo celo o dvojni kulturni nekoherenci. Oba dela sta namreč ujeta v skupen zunanji, urbani paradoks (sta žrtvi tako “uradne” kakor “neuradne” začasne rešitve), obenem pa specifika vsakega od njiju sproža še toliko posebnih nevralgičnih mehanizmov, da lahko podvomimo, ali ju lahko reši zgolj in samo boljša notranja organiziranost. Kolikor je anarhičnost severnega, subkulturnega dela simptomatična, toliko je hiter lastniški zakup severnega dela preuranjen, storjen po hitri administrativni pameti. Natančneje: Vsi oblastni očitki subkulturi, da zaseda prostor (sever), ki je zanjo prevelik, so nični, ko uvidimo, da si država lasti prostor (jug), ki ga nima zasesti ne s kom ne s čim. Nekje med subkulturo in državo čemi mestna uprava, ki od subkulture terja boljšo notranjo organiziranost, a svoje ideje – k sreči – ne more speljati do kapitalskega konca, ker ji je državna posest v slab zgled. Od tod tolikšno sklicevanje na besno sosesko, na hrupne dogodke kot edino oprijemljivo točko “reda”.
Naša stara teza izpred let je – in danes jo gre, z željo, da sproži kakšen odziv, ponoviti -, da je sam t. i. alternativen oz., raje, subkulturen prostor Metelkova-sever s svojo razbito in notranje razslojeno organiziranostjo brez krovne hierarhične ponudbe najboljša možna rešitev ta hip, izziv za prav posebno realno utopijo. Govorimo seveda o trenutnem stanju, ta hip nas ne zanima, kaj se je organizacijskega dogajalo prej, in tudi strašljive vizije, ki jih bomo podali kasneje, bi si verjetno mogle privoščiti drugačen način organiziranosti. Za zdaj je to nemogoče: Na sami severni Metelkovi namreč trkata obse tako neodvisna kakor alternativna kultura – z neodvisno kulturo imamo v mislih vse samostojne avtorske projekte, ki so že v mlinu rednih dotacij in so za dotacije mesta, države, vedno bolj pa tudi sponzorjev, bolj ali manj neproblematični, del “njihove” (kapitalske) igre. Z druge strani se v zadnjih mesecih spet krepi subkulturna shema, ki pollegalno ali v določenih segmentih še vedno ilegalno živi svoje življenje na zasedenem oz. osvobojenem ozemlju. Njena pravila niso jasna, njena vloga tudi ne. Njeno neujemanje s trendi je globoko, toda populacija, ki v njej vidi globok smisel, se širi.
Nadaljnja teza je, da kar nekaj izmed tistih površin, ki jih zasedata dominantna kultura države in mesta, povzročajo precej strukturnih težav obema sosedama, neodvisni kulturi in subkulturi. Prav spričo nerabnosti, spričo množice prostorov, ki so bili z dekreti, s podpisi, z raznimi namerami in namigi iniciirani za kulturno dejavnost v znanih sferah, pa ne zaživijo, lahko sklepamo, da javna uprava teh prostorov sploh ne potrebuje – potrebuje jih začasno, kot lupino, hitinjačo, zaščito pred neodvisno kulturo in subkulturo. Država in mesto teh prostorov niti ne znata upravljati, ker so na specifični lokaciji, ki zahteva drugačne prijeme upravljanja; druga možnost pa je seveda, da sta si država in mesto na neki vmesni točki premislila in ju ti “pridobljeni, a nezasedeni” prostori sploh ne zanimajo, ker jih imata sama dovolj kje drugje. Zaprta v svoje birokratske sheme sta se kljub silnim načrtom o novih akademijah, dvoranah, galeriji, knjižnici, uradu za varstvo naravne in kulturne dediščine, …premislila, in ju lastnina – razen kot barikada pred neodvisno kulturo in subkulturo – na tej lokaciji sploh ne zanima več.
Subkulturna pozicija je v takšnem načinu psevdolastninjenja v bližnji soseski – to se, kajpak, v bistvu prav nič ne razlikuje od splošnega sistema lastninjenja v tranziciji – seveda avtomatično dvorezna, je nenehna dvojna igra, kajti mnogi od njenih zasedeno-osvobojenih prostorov so se po eni strani oplemenitili z velikim številom volunterskih ur, sporadično pa prejemajo za svoje obratovanje tudi dotacije. Zdaj za program, zdaj za materialna sredstva – nikdar, seveda, uravnoteženo, načrtno. Ignoranca mestne in državne uprave je z ene strani pretirana, žaljiva, ko se diči z redkimi obnovljenimi stavbami in za delovanje v njih pobira najemnino, z druge strani pa je v tej ignoranci prepoznati neki podel načrt, saj se obnovljeni stavbni minimum po inerciji podvaja z mestno/državno željo: Tukaj imate pisarne. Kar je obnovljeno, so prostori, primerni za pisarniško dejavnost, za upravo. To niso ateljeji, klubi, dvorane, knjižnice, obedovalnice, skladišča in takšno. To so izključno prostori, ki navzlic morebitni vsebinski razliki ustrezajo mestni/državni predstavi o tem, kako formalno – “ko subkultura odraste” – upravljati s kulturo. Za samo socializacijo, za proces subkulturnega življenja je to dejanje lahko usodno. Metelkova-sever niha v razmerju med najemninami in samoorganizacijo, med kapitalom in samoupravljanjem, med upravo in aktivacijo. A kot po srečnem naključju niti eden izmed upravnih segmentov nima ambicij, da bi upravljal z metelkovsko subkulturo – ta namreč sproti dokazuje, da subkultura ni stvar razvojnih oz. generacijskih faz. Metelkova kratko malo ni (samo) mladinski center. V tej dvojni podobi namišljene uprave in samoorganiziranega aktivizma se najprej zmedejo mediji, saj kot taki ne zmorejo obravnavati niti problematike nezasedenih prostorov (pet let prazna zgradba urada za varstvo naravne in kulturne dediščine) niti ne uvidijo vsebin, programa, ker ta nastaja mimo znanih kulturno-upravnih vzvodov in zunaj kurikula umetnostnih praktik. To je znana subkulturna past; še nevarnejše pa je golo dejstvo, da se v nezasedeni zgradbi zbira “narkoklošarska paraskupnost”, ki obenem s problematično centralizirano postavitvijo bližnje ambulante za zdravljenje z metadonom neposredno vpliva na javno mnenje o vsebinah, programu in torej peha še tako aktivno subkulturo v novo ignoranco.
Prepoznamo torej dvoje – državno/mestno in medijsko ignoranco, interno rečeno, pa je njun nasledek “razkol na sceni”. Preveč marginalen je, da bi ga s svojim aparatom zgrabil sociološki nauk, nobena teorija socialnega dela ga ne objame, saj gre za terensko specifiko, ki se razlikuje od “scene” do “scene”, na Metelkovi je kratko malo drugačna kot drugod. Zgled: V klubu se pojavi prostovoljna delavka iz centra za pomoč ljudem v stiski in “klubski upravi” očita, da v resnici ni prav nič subkulturna, ker se ogiblje narkomanske subkulture. Teoretsko vzeto se lahko sklicuje na marginalno kaskaderstvo, v praksi pa ne more vedeti, kaj njena izjava pomeni za “upravljanje” s prostorom. Kaj mučna zadeva pomeni za aktivistično prakso, za socializacijo, ta hip ni treba deducirati, ukleščeni med takšne očitke in medijsko podobo pa lahko hitro prepoznamo metelkovsko realnost. šele ko takšno podobo za trenutek zamrznemo in jo postavimo na plano, v širšo javnost, se nam razkrije njena državotvorna razsežnost: “Subjekt za pomoč v stiski” povzema uradno mnenje o tem, kaj in kakšno naj bi bilo subkulturno obnašanje. To naj bi glede na okoliščine nudilo zatočišče, ne pa produciralo svoje notranje logike. Naj se sliši še tako paradoksno, a postavljanje meja je šele pogoj za preseganje utečenih vzorcev, za specifično subkulturo, ki se “šele ima” sčistiti, narediti. Vse drugo je “od zgoraj” vsiljena zamisel, je “državljanska” vojna. Manj znani, slabo opazni družbeni problemi so najteže rešljivi, a za subkulturo metelkovskega tipa tudi najpomembnejši. Z njimi se sooči sociologija, ko pride na teren, in če je budna, postane živa, dejanska sociologija. Takšni problemi, takšne težave so specifične za prostore, ki po svoji “kritični masi” že presegajo sistemska, “od zunaj” znana družbena razmerja in lahko zategadelj prav spričo težav dejavnost kulturno-socialno-politično-umetniškega tipa opravljajo vsak dan. Od tod subkulturi odpade vse nagnjenje h kitenju z lovorikami, saj se šele v takšnih okoliščinah ustvari vsak dan nova zgodovina, vsak dan nov občutek o nenehnem začetku in značilna pomisel, da se nekaj let grajene posebnosti lahko sesujejo dobesedno čez noč.
Iskanje vzrokov za takšno stanje bi, po mojem, lahko iskali v sami fluktuaciji, ko pa bi šli preblizu k razlagi, da je temu tako zgolj in samo spričo nihanj v sedeminpolletnem življenju osvobojene Metelkove, mislim, da bi zgubili samo nit za razlago tega, kaj Metelkova sploh je. Kljub temu da je nihanje in valovanje v aktivaciji “krivo” za premaknjeno socialno sliko, je obenem tudi ključ do specifike samega Avtonomnega kulturnega centra Metelkova oz. krajše – brez teh težav bi Metelkova ne bila to, kar je. Kaj pa pravzaprav je? Po nekaterih tezah naj sploh ne bi bila toliko pomembna za samo urbano življenje v Ljubljani, kaj šele širše v Sloveniji, ker je nekako zgoščena, tako “varno” spravljena na neki poseben prostor, da se v svoji samozadostni vehemenci niti ne zmore lotevati preveč problemov, ki so znani zunaj njenih obzidij, kaj šele da bi se bila – v tej zaverovanosti vase in v svoje programe – sposobna soočiti s širšo problematiko, kot jo je zaslediti na Slovenskem in v globalnih sferah. To, kar sem povedal prav zdaj, je seveda nov paradoks majhnega sveta, ki obenem zahteva kritično maso, še toliko več ljudi, in ponavlja staro dihotomijo – živi v “objektivni neodločenosti” med a) slabo koordinacijo, b) krovno organiziranostjo in c) zametki kolektivistične, kooperacijske, …združbe. Kakor imamo na Metelkovi tri vnanje sheme (državno; mestno; ilegalno), tako imamo tudi tri notranje pobude (kaotično; hierarhično; anarhistično). Če kaj, potem Metelkova ni, ne more in ne sme postati organizacijski trust, v katerem bi krovna organizacija ljudi delila, vzemimo, na referente za kulturo, kustosinje umetnosti, organizatorje koncertov in trdo jedro, v katerem bi posebna skupina skrbela za reševanje sveta in ubadanje z njegovimi problemi.
Vse metelkovske skupine, vsi splošni, tematski in usmerjeni klubi, drugi prostori, so, z ene strani, obsojeni na delovanje znotraj samih sebe, veseli so, kadar prihaja do bolj ali manj intuitivnega kroženja, kadar so vsi prostori odprti, tako da lahko zaznamo vibriranje populacije, ki pride na Metelkovo “kar tako”, kot “navadno občinstvo” in se ne obremenjuje s specifiko posamičnih prostorov znotraj nje, z druge strani pa je žalostno dejstvo, da so vsi prostori, bodisi zaprti vase bodisi odprti navzven, za različne obiske, raznolike programe, bolj ali manj obsojeni na informatorje od zunaj o tem, kaj se pravzaprav dogaja bistvenega v zunanjem svetu. Kljub krepitvi politične zavesti, oblikovanju neke “najnovejše levice” (zlasti skoz aktivnosti Urada za intervencije in Mirovnega inštituta), lahko v prenekaterem prostoru na Metelkovi zapazimo apolitično apatijo.
Imamo torej Metelkovo kot celoto, ki je ni, imamo pa tudi Metelkovo kot celoto, ki jo tvorijo pestre specifike prostorov s sila različnimi koncepti, obenem pa je zaznati še oteževalno okolnost – relativno slabo informiranost samih nosilcev, nosilk programov na Metelkovi o tem, kaj se dogaja bodisi v bližnjih, sosednih prostorih ali pa zunaj in kje preži nevarnost, kje preži realna nevarnost, zakaj dostikrat se pripeti, da sam vdor represivnega organa ali gradbene inšpekcije, recimo, še ne pomeni resne grožnje in nevarnost pride čez pol leta, morda dve leti ali celo pet, itn. Rutinsko obratovanje zunanjega aparata versus sproščena neobveščenost navznoter – to je nevarno razmerje, ki ga ne more zboljšati niti golo sodelovanje niti pogajanja obeh strank. Bistveni koraki morajo biti storjeni pri vsaki izmed strank posebej. Težava je v tem, da se metelkovski subjekt ne strukturira kot stranka, ne v političnem ne v ekonomskem pogledu, če sploh lahko govorimo o kaki razliki med političnim in ekonomskim pogledom.
Na tej točki predavanja se zatorej zdi nujno, poudariti proces restrukturacije – subkulturo, ta često pokopavani predmet obrobne zgodovine kaže s tem in takšnim delovanjem opredeliti kot zunajstrankarski, zunajparlamentarni kontinuum, ki – obenem – ni na prodaj, pa še nevaren je, nevaren za kulturni kod, ki se vzdržuje predvsem s stilizacijo. Za stil pa že od Dona Cherryja naprej vemo, da je “smrt za vsakršno kreacijo” oz., materialistično rečeno, produkcijo.
Sama delitev metelkovskih prostorov je plod najrazličnejših strujanj, ki so se začela že pred prej omenjenimi dvanajstimi leti, ko je začela delovati enota Celica. Ta je skoz Mrežo za Metelkovo ter pozneje s samo osvojitvijo in delitvijo prostorov ustvarila nekaj, od česar se je precejšnja manjšina ohranila, zvečine pa so vsi ti prostori predrugačeni in so tudi v sedmih letih po osvojitvi doživeli zelo burne spremembe. Ne da bi se spuščal v človeški dejavnik teh sprememb – morda tudi zato, ker je ta prepomemben -, se skušam omejiti na samo zasedenost teh prostorov, kot jo lahko opažamo danes. Tukaj so prostori, ki se s svojim konceptom bližajo strukturaciji s fokusiranjem v eno samo dejavnost, torej nečemu takemu, kot se je po Zahodu zlasti v 80. letih reklo – če že gre za squat, potem pač poslušamo izključno pank in hardkor. Imamo pa, z druge strani, prostore, ki skušajo graditi konceptualizacijo prikaza kulturnih praks, ne da bi se omejevali z njihovimi estetskimi kriteriji. V izogib vedno enakim smrtim subkulture sem na dnu letaka za nocojšnje predavanje tudi dal zapisati provokacijo, iz katere je zaznati, da se prostori, ki imajo svoj koncept razgrajen tako na široko, da bi jim lahko očital celo, da so eklektični (posegajo na preveč različnih področij ali pa da celo ne vedo, kaj bi počeli), v izogib očitkom sem torej zapisal tezo, po kateri je estetsko problematiko seveda nemogoče ločiti od etične, politične, pravne, ekonomske … še več, mislim, da če kaj je specifična subkulturna dejavnost, ne glede na ožji prostorsko-programski koncept, potem je to širok koncept s fokusom. Takšnega koncepta ni mogoče zbirokratizirati, takšen koncept ne uspava in ne tvori odvečnih hierarhičnih razmerij.
Ne gre nam za definicijo subkulture, pač pa kvečjemu za očišče, iz katerega se nam razpre marsikaj, še bistveneje pa je, da s takšne pozicije nenadoma pridobimo dovolj močno (kulturno)politično intuicijo, kaj se lahko temu ali onemu prostoru pripeti, kadar ravna drugače, oz. kako nadaljevati in koncept razpreti do stopnje, ko je v bistvu že neulovljiv, neukrotljiv, zmuzljiv (s pomembnim davkom: tudi slabše opazen!). Če temu dodamo še neogibno – kikse, do katerih pride s tako občutljivim konceptom -, potem smo v svetu nenehnih redukcij, referenčnih točk, ki jih kaže korigirati sproti in pomikati sem ter tja. S takšne pozicije, s takšne untergruntarske pozicije šele uvidimo, da je v široki, občutljivi kulturni spekter vpisana neka temeljna napaka, katere razreševanje kratko malo ne more in ne sme biti zapakirano v uradno kulturno politiko. Obrnjeno – če kaj definira subkulturo, potem jo definira prav zmožnost za razreševanje temeljne kulturne napake – subkultura namreč zmore in zna preseči hierarhičen in tekmovalniški sistem. Tudi zato kajpak ostaja brez dovoljšnih sredstev, celo tedaj, kadar ponuja “vrhunske”, “strokovno” “neoporečne” programe.
Ko se razpre drug pogled na kulturo, se v skladu z napotkom, da gre “art”, “estetiko” brati, početi, zganjati samo z enačajem glede na marsikaj drugega, kar se obenem z njo še dogaja v konkretnem prostoru, razpre tudi drug pogled na institucijo, na celotno upravno sistematiko lokalne in državne skupnosti. Tako se je, če priznam, meni osebno zgodilo, da je vse tisto, česar nas je učila sociologija kulture, sfrlelo iz šole in zaživelo na Metelkovi kot enkratna potrditev, da je teorija zdržala. Samo delo v instituciji (imam to srečo, da sem blizu državnemu javnemu zavodu) se po takšni potrditvi teorije, ko sama svojo žalobno družboslovje potrdi še do drugega skrajnega konca, zazdi dolgočasno, smešno, jalovo. Kopica težav, nadrobnosti, razmerij med ljudmi, odnosov do predmetov, do majhnega prostora, do prostorov, ki so naokoli in do najširšega prostora…vse to postane do te mere jasno, podoba pa tako barvita, da kratko malo ni več točke, na kateri bi si človek “institucionalno” porekel – tam bi si pa res želel delati. Če bi ta hip dobil – kaj pa vem? – ponudbo za glasbenega organizatorja v Cankarjevem domu, bi jo najbrž zavrnil v trenutku…Z omenjene “subkulturne” razgledne točke se zelo dobro vidi, kaj je kulturen problem, obenem se pa tudi zelo slabo ve, za kaj je človek pravzaprav kvalificiran, ko deluje, živi in opazuje skoz specifiko svojega občutljivega prostora. Takšno delo, življenje, opazovanje – naj se zdaj vrnem k tragikomični anekdoti z začetka – ponuja prav preseganje razlik. Tak poseben prostor je, kot večkrat poudarja kolega Bratko Bibič, seveda prostor, ki je že po samih dejavnostih, ne samo po svojih filozofskih praksah ŕ la estetika=etika=politika=ekonomija=pravo=kultura itn., ali pa opazovalno-raziskovalno, tako specifičen, da se mu naposled še sama dejavnost spreplete v nekaj takšnega, kar je treba nenehno nadzorovati; spreplete se v nekaj takšnega, kar je svojčas poznal tudi prostor, v katerem sedimo zdaj, a mu je v dejavnosti zmanjkalo tistega nesrečnega, včasih tako težko opaznega detajla, ki stvar lahko gradi leta in leta, pokoplje pa se čez eno samo noč. Kulturna dejavnost kratko malo mora poleg ožjih umetnostnih pretenzij in programa nujno vključevati, vzemimo, tudi gostinstvo, kulinariko, urejen izviren interier, paziti mora na svetlobo, zvok in podobne zadeve, če se le hoče približati ugodni razgledni točki in negovati prostor za dobro počutje v splošno javno korist. V instituciji, kjer eden od segmentov manjka, je obisk t. i. prireditve torej precej dolgočasen, zazdi se nam, da ni detajliranega koda, s katerim prireditev potem sploh prepoznamo kot “kulturno”. Preprost zgled: če me v klubu kdo kot odgovornega zaprosi, naj bo godba glasnejša, v kotu pa obiskovalka bere knjigo, jo/ga napotim k obiskovalki bralki; ona je tisti subjekt, ki v danem momentu odloča o glasnosti.
Naj sklenemo dolgo zgodbo o subkulturi: Njena dejavnost, aktivacija se zdi paradigma, ki mora začeti spodrivati kulturo v tistem segmentu, ki po navadi zgolj z besedo ali (nacionalnim) mitom zajema območje, ki ga je v konkretnem prostoru “šele treba obdelati”, dejavnost tistega, čemur se je v časih drugačne mitizacije reklo “najširši družbeni pomen”, “splošen družbeni pomen”. In šele z dejavnostjo, z aktivacijo se kulturni kod potem vrne živi sociologiji, živi antropologiji, podobnim vedam in golemu urbanemu sobivanju. Omogoči nam, da do obisti zaživimo in izživimo tisto, čemur se pravi socializacija v najširšem pomenu; čemur rečemo – v ohlapnem besednjaku – dobro počutje, polno življenje, nenehno zapažanje; ugotavljamo, opazujemo in, navsezadnje, uživamo v tem, kako se ta ali ona programsko-materialna shema prilagaja specifičnemu občinstvu in kako specifično občinstvo v danem momentu zgrabiti, da sprejme vsebine, kakršnih (še) ni vajeno – gre za klubski, subkulturni full time job, za boj proti monokulturni usedlini, mutatis mutandis pa tudi za boj proti politično vsiljenim multikulturnim korekcijam. Zelo preprosto untergruntarsko pravilo: če ne uživam jaz, potem tudi ni užitka za drugega. Samo kadar in dokler je dobro upraviteljem, upraviteljicam prostora, toliko časa je dobro tudi občinstvu – obiskovalkam, obiskovalcem.
Koncept nad tem zvišene kulture je star, lastita si ga državna in mestna politika; uzurpirata si ga in v njem nahajata določene vzvode za nadzorovanje in restrikcijo. V tem so njuna dejanja, seveda, akulturna, zadovoljujejo t. i. ciljno občinstvo, to pa zatem frustrirano in kastrirano zapušča t. i. prireditve, prepušča jih posebnemu letargičnemu stanju, ki ga zelo lepo opišejo premnoge izjave tistih, ki podpirajo abonmajske, denimo simfonične sisteme: “Po napornem tednu grem spat na koncert; udobno se zleknem v sedež in uživam glasbo.” Takšen sistem navsezadnje goji lenobne (orkestrske) korpuse, saj nezainteresirano, premalo zahtevno občinstvo v skrajni konsekvenci vpliva tudi na ponudbo, na izvedbo, na performanso. Kjer ni zadoščeno vsem kulturnim detajlom, kjer ni vztrajnosti, pogona, veselja, radovednosti, tam se postavlja pod vprašaj ves spekter kulture, vsa njena politična narava. Ljudje radi in z veseljem prihajajo v prostor, kadar dejavnost poteka v skladu z njihovimi pričakovanji, kjer ni nevarnosti, presenečenj, šokov in posebnosti, z druge strani pa prostori, ki ponujajo celoten spekter kulture in nenehoma prevprašujejo svoje “poslanstvo”, tvorijo tisto margino, ki je po Jean-Lucu Godardu šele definicija občinstva v njegovem nenehnem začetnem, uvodnem, pričakujočem stanju. Problem margine in pionirskega stanja občinstva je ta, da samo v sebi razpada na dvoje – takoj pride do očitka, da se koncept programske ponudbe kljub širini zapira sam vase, ker je redek, nepredvidljiv, razprt, po drugi strani pa je osnovna stalnica ljudi, “kritična masa”, druščina, ki kot nekak hard-core kolektiv podpira dejavnost, verjetno edini pogoj, da sploh lahko obstaja dejavnost v svoji odprtosti. Kaj vse počne kultura, ranjena spričo svojega manka, ko skuša preprečiti marginalne dejavnosti, na vsakem koraku izkazovati zanje nerazumevanje …!
Dvoje nevarnosti – in ena vam bo posebej povšeči! – preži ta hip na pestro in v sebi ustrezno divergentno zasnovo Metelkove mesta: ena je že prej omenjena nezasedenost prostorov, ki si jih je država vzela v svojo last in jih je očitno neprimerno ali kako drugače razdelila, druga pa je seveda pohlep po prostorih, ki jim grozi možnost nadaljnjega rušenja. Specifika Metelkove je ta hip v tem, da nikomur ne rešuje stanovanjskega problema, pač pa skrbi za zapolnjevanje vseh drugih kulturnih problemov. Ta specifika kaže, kako je pri nas socialna podoba spačena in kako je splošno dojemanje kulture ozko in najožje prav v segmentu, ko država dopušča kulturnost, a precej preozko, groba vsakdanja politika (recimo: gradbeno-investicijski lobi) pa sproti podira oz. kupuje tako zoženo pojmovanje kulture in ga skuša presajati tudi v prostore, ki so že davno presegli ozka pojmovanja. Če k temu pristavimo ugotovljeno dejstvo, da so dejavnosti Metelkove mesta precej bolj znane in cenjene na tujem kakor doma, imamo dokaze na dlani.
Vsi se spominjate velikega artističnega dogodka po imenu Manifesta, katere znaten del – z razstavo in množičnim otvoritvenim rajanjem – se je dogajal tudi v Metelkovi mestu. Poleti 2000 je že sam prihod, je že sama navzočnost ljudi, ki ustrezajo nekemu drugemu kulturnemu opisu, pomenil veliko obogatitev za margino. Medijska podoba se je popravila čez noč, srečala – pa čeprav za nekaj dni – sta se nekompatibilna svetova. Pa vendarle je ostal tudi grenak priokus oz. nov dokaz za to, kako deluje in kaj potrebuje uradna kultura: Moderna galerija, ki je v državnem delu, torej na jugu Metelkove dobila svoje prostore, da tam postavi svoj pogled na artizme iz Vzhodne Evrope, je ta pogled javno predočila samo za časa Manifeste, pozneje je razstavo zaprla in zdaj obstaja samo še kot nekakšen depo. Razumem kajpada, da umetnostni muzej potrebuje za svojo dejavnost tudi depo, očitno pa je še nekaj, namreč da osrednja državna galerija modernega tipa prostorov ne potrebuje tako zelo nujno, kot je bilo to pričakovati oz. kot smo si predstavljali, predvsem pa je status depoja žalitev za druge, precej aktivnejše sosedne prostore v Metelkovi mestu. Depo bi lahko imeli tudi v javnem zaklonišču ali kjer koli zunaj mesta. Ponavlja se torej zgodba, podobna tisti, ko so predstavniki – izključno moški – t. i. narkoklošarske paraskupnosti zavzeli eno izmed stavb, ki si jih je leta 1994 z dekretom prisvojilo ministrstvo za kulturo, a je očitno ne potrebuje tako zelo, saj je še dandanašnji prazna.
Verjetno vam je bilo zaslediti, da se na državno-mestni ravni v povezavi z univerzo in dvema ministrstvoma plete še zgodba, ki grozi Metelkovi mestu z drugega konca, s severozahoda. Nimam namena netiti vojne, toda stanje je precej alarmantno in treba je razbirati njegovo podobo – blizu k nam prodirajo zožene, ignorantske zamisli, takšne, ki le z največjo muko in težavo zapažajo obstoječe metelkovske dejavnosti. Ne vem, koliko ste v zadnjih tednih sledili občilom, ampak novi načrti za tisto, čemur kolega Bibič pravi “akademijski multipleks” – torej gradnja vseh treh umetniških akademij, po nekaterih načrtih pa “zgolj” postavitev novih prostorov akademije za gledališče, radio, film in televizijo, so zelo resna nakana, kako v Ljubljani še zožiti kulturno polje. Ti in takšni načrti so seveda še veliko iritantnejši kakor dolgoletno odlašanje z vselitvami v prostore ali deponiranje umetnin na neprimernem mestu, ker je z njimi povezano šolstvo, mladina, študentke in študentje. Predlagani načrti so polni puhlic o tem, kako bi šlo v primeru gradnje “akademijskega multipleksa” ali ene sama akademije za nekakšen zlati spoj študirajoče in že obstoječe alternativne mladeži – za slednjo bi oskrbeli celo nekakšen mladinski kulturni center, torej institucijo, ki jo je Ljubljana že davno presegla, je ne potrebuje in je – glede na vse doseženo – precej preozka; tak center bi, kakopak, dali v najem najboljšim ponudnikom, lokalne produkcije, ki ustvarja in z vsemi vzponi in padci gradi svoj svet že domala osem let, pa bi sploh ne upoštevali. Nevarnost, ki veje iz takšnih zamisli, je še ena: nasilno sobivanje, namesto vzpostavljanja razlik, čeprav so razlike tiste, ki šele ustvarijo pogoje za sleherno “urbano” podjetje.
Kot ste nekateri opazili, dekanica AGRFT v svojih načrtih, za katere sicer pravi, da ne ve, ali jih bo sploh doživela ali ne, govori o novem produkcijskem centru mladih – kakor da produkcijski center v Metelkovi mestu že ne obstaja. A je drugačen, šolska praksa AGRFT ga ne more videti, prepoznati za svojega, ker, vzemimo, že na gledališkem področju posega k eksperimentu, improvizaciji, pirotehniki…k postopkom, ki niso vredni šolskega pouka. V problematiko morebitne akademije za glasbo na Metelkovi pa bi se seveda raje sploh ne spuščal, ker je rez med neklasičnimi in klasičnimi praksami v glasbi veliko hujši kot na drugih področjih ožje kulture oz. umetnosti; rez, ki obstaja na glasbenem področju, bi zahteval še in še modulov zase, predavanj verjetno kar za vse življenje, iskanj vzrokov, kako da je pri glasbi prišlo do tako drastične ločnice, kot jo nobena druga t. i. artistična praktika ne pozna. študentkam, študentom glasbe v Ljubljani je tako, recimo, pod vsako častjo, da bi igrali muziko na cesti in s tem vadili pa še razveseljevali druge.
Reči niti ni treba razlagati na dolgo in široko. Ostanimo zgolj pri osnovni podmeni, da je seveda že skrajni čas, da sama kulturna praksa s socialnim občutjem – in socialno občutje je bolj kulturno, v kulturi osnovnejše od vsake, še tako “artistično dognane” pretenzije – začne zavračati kategorijo “mladih” kot edino zveličavno kategorijo subkultur. Ni si predstavljati, kaj naj bi to “mladi” sploh bilo, kajti klubsko življenje, vsakdanja metelkovska praksa nam dokazuje, da generacijski kriteriji ne zdržijo in da gre za precej raztegljiv pojem, predvsem pa povsem drugačen od problematike mladinskih centrov po Sloveniji. še pri teh bi se dalo razpravljati, ali ni morda kategorija, ki enači mlado in subkulturo, sociološko preživeta, neustrezna, skratka: Kako je mogoče, da veda določa, upošteva neko starostno omejitev, po kateri se nehaš ukvarjati s subkulturno prakso in greš v nekaj drugega, drugam. Postaneš kulturnejši ali kaj? Spet gre za produkt uradnega kulturnega pogleda, ki je, vsaj z definicijo subkulture, ki jo podajamo nocoj, nekolikanj v sporu. Subkultura namreč ni nekaj, kar v eni človeški časovni enoti obstaja, potem pa se kultivira, in osebek neha biti panker, odpre firmo in začne zahajati na klasične koncerte v Cankarjev dom.
Tovrstna starostna delitev kultur je seveda voda na mlin raznim postmodernističnim teorijam, njihovi temeljni vseenosti, ki dopušča domnevno svobodo. Pri tem vsiljenem projektu se velja spomniti na lepo definicijo svobode v naših krajih, ki jo je nekoč podal Slavoj Žižek, rekoč, da ni čudo, da ni pri nas nič dovoljenega, ker tudi ni nič prepovedanega. Tako se skrivi, popači pojmovanje svoboščin in svobode: Populacija si dovoli marsikaj, pa ravno zaradi tega si ne more pravzaprav privoščiti več ničesar. Vse ostane na ravni razsuvanja zabojnikov in študentskih cvičkarij. Pomislite samo, kako malo je pri nas svobode v ustvarjanju godb ali invencije na zabavah …Pahljača subkultur, kakor jo prerada razodeva sociologija s fakultete za družbene vede – tista, ki sploh ne živi (več) nikakršnih subkultur, pač pa to počne iz kabineta -, se idealno lepi na postmodernistične teorije: slednje niso nič drugega kot s silo in prej omenjenimi koncepti zožene kulture megakorporacijskih praks in neokapitalističnih groženj presekani koncepti nevarnega bavbava modernizma, ko je ta, neobremenjen s pezo avantgardnega, komaj začel živeti samega sebe in našel prve momente, da bi lahko začel osvajati širše prostore drugačnosti. Nasilno pretrgan koncept modernizma oz. to hkrati prelahkotno in hkrati pretogo, naravnost obvezujoče pojmovanje kulture je sproduciralo tudi idejo o subkulturi kot mladostniški zablodi in generacijskem sindromu. Podoben zgled za tezo o preživetem nahajamo v razširjenem pojmovanju svobodno improviziranih godb – izrazito zunajzgodovinsko igrane godbe je postmodernistično skrotovičen um nenadoma razglasil za koncept, ki je ustrezal 70. letom …in jih tako enoznačno oropal – povezal jih je z določno epoho, z razcvetom zahodnjaških svoboščin. Pa čeprav so se takšne godbe igrale v vseh razdobjih glasbenega ustvarjanja. Pa čeprav se takšne godbe “geopolitično” ne omejujejo nikdar!
Ni si želeti, da bi se nam v Ljubljani na večjem zemljišču ponovili Železniki. Za kaj gre? Ne vem, koliko ste seznanjeni s snovjo, ampak želja po restrukturaciji subkultur je v Železnikih na Gorenjskem obenem silovita, pa tudi tako zelo zapletena v pravo pravcato krajevno vojno, da ji skoraj ni videti izhoda. Železniki – in ne samo Železniki – so kraj, kjer ljudje pri maši RKC slišijo pridigo o svojih sokrajanih, sokrajankah, ćeš da zaprti kje na samem gojijo satanistične dejavnosti. Železniki so eden izmed tistih paradigmatskih krajev, kjer se takšne izjave – morda, bi rekel, k sreči – izjavljajo vsaj na glas, pa čeprav pri maši, kar je vsekakor bolje kakor prediren molk. In v Železnikih so pred nekaj tedni neznani storilci podrli gozdno kočo Petek, trinajstega, zbirališče drugače mislečih. V nadaljnjem razpredanju o tem, kaj lahko povzroči napačno pojmovanje svobode, se kaže ustaviti še pri “študentskih klubih”. Kakor rečeno, že izraz “mladinski center” se ne zdi ustrezen za večino izmed dejavnosti, zdi se cenzorski in objame tudi veliko manj od že doseženega in tamkaj tekočega. S “študentskim klubom” dobimo poleg cenzure še finančno nesorazmerno tvorbo. Po slovenskem prostoru jih je nebroj, ki imajo dotacije tudi do nekaj deset milijonov na leto, kar je, seveda, neprimerljivo z “mladinskimi centri” ali s kako Metelkovo. Njihova dejavnost študentsko populacijo žene preč od alternative, saj v glavnem ponujajo predvidljive reči, ki z mainstreamom v kulturi uvajajo ljudi za mainstreamovsko življenje, kot jih čaka po diplomi. Kar zadeva delitev sredstev in razna druga porušena razmerja med študentsko populacijo in drugače mislečimi, ne glede na starost, na eni strani ni pretiranega razloga za veselje, res pa je tudi, da vsaj tisti, ki se ukvarjamo z drugačno dejavnostjo, s prostovoljnim ali premalo plačanim delom in cenenimi prireditvami, niti ne vidimo pretiranega razloga za strah, kajti v samo redefinicijo, restrukturacijo subkultur spada že samo dejstvo, da je zbijanje strahu pred dobro kotirajočimi študentskimi centri kulturno dejanje par excellence, da se skozi tovrstno dejavnost lahko razbere nevarnost in se lepše vidi pot, kako to nevarnost premagati. Zgled: že suhoparna ekonomska logika nam pove, da je za delovanje “prostora kulture” nujno povsem uravnoteženo razmerje med programskimi in neprogramskimi, torej materialnimi stroški. Kakor je torej frustrirajoča ugotovitev, kot jo poznam s fakultete, da sem namreč radikalnejši od svojih študentk, študentov, tako mi je kot klubskemu človeku v neskončno veselje, da kapitalizma lačna študentska populacija ne ve, da se ji program v “kulturnem centru” lahko sesuva tudi spričo pretiranega vlaganja v opremo, aparature itn.
V Kranju sem pred tedni na samem svetem mestu, na Tednu slovenske drame, opozoril na posebnost. Naprošen sem bil, da govorim na zapovedano temo, “ali po politični in poetični drami spet prihaja čas za socialno dramo”. Zadevo sem pograbil pri korenu in – na robu javnega škandala in sproživši vso potrebno medijsko ignoranco – spregovoril o tem, da seveda do socialne drame lahko pride v marsikaterem trenutku, denimo, v primeru, da zaradi gradnje “akademijskega multipleksa” pade kateri koli del Metelkove. še več, v tem primeru imamo hkrati “dogodek v mestu Gogi” in še prvovrstno socialno dramo. šolski produkcijski centri za teater in drugo zrinejo težko opazne, občutljive akterje in akterke na cesto, obenem pa se precejšnjemu delu mestne populacije odvzame še edino pribežališče. Materializiral bi se kulturni nesporazum, na delu bi ujeli znotrajkulturne rasizme, pa še definicija šole bi se v hipu zožila še bolj kot že je. Skratka, že če se – na konto tega, da študirajoči, vzemimo, na AGRFT pridejo do svojega produkcijskega prostora – zruši samo en segment Metelkove, pade ena sama stavba, potem se nam skoz rušilni šolmaštrsko-gradbinski pohod nadvse plastično razkrije še vsa razlika med kulturo in subkulturo. Eni vidijo, drugi ne.
Bom kar ponovil, saj vidim, da se gibljem proti koncu in vas niti ne zabavam več kaj dosti (kolikor je nocojšnja tema – čeprav subsumira tudi zabavo – sploh lahko količkaj zabavna!): Subkultura je tista, ki vidi in sliši in čuti per definitionem, kulturo pa nahajamo tam, kjer je treba za to, da se sploh kaj vidi in sliši in čuti, vključiti dodatne ali umetne paradigmatske sklope. Nič nenavadnega, da kulturo potem – spričo takšnih in drugačnih umetnih paradigem – enačijo z umetnostjo. Paradigmatski sklopi so torej po navadi razsuti po posamičnih umetnostih – umetnostna praktika je kulturi prejkone izgovor za suho standardizacijo, za samopotrjevanje v državnem, nacionalnem itd. merilu. Samo kultura lahko izreče stavek, da umetnosti zadošča njena estetska funkcija. Subkultura – in to je njen drugi razloček od kulture – nima nikakršne potrebe po izpostavljanju estetskega kriterija, ker se globoko zaveda, da sta kreacija oz. – materialistično rečeno – produkcija “umetnosti” prav tako estetična kakor etična, politična, ekonomska, pravna itn. itd.
Z vsem nujnim dvomom kaže zatorej razglasiti neko temeljno nerazumevanje: Kako je mogoče, da se del kulturniške srenje (verjetno pod krinko postmodernistične farse) loteva organizacije ali produkcije artističnih projektov z golo mislijo, da gre lahko pri tem za nadomestek političnega aktivizma? Obup nad preteklimi desetletji, v katerih domnevno ni bila speljana politična revolucija, ne more upravičiti še tako pogumnega revolucioniranja umetniških praktik. Takšna odločitev namreč spominja na terapevtsko funkcijo umetnosti, ko ta zapusti polje zdravilstva, klinike. Če se za finale spustim na drsno področje razlik med subkulturami 80-ih, 90-ih in kasnejših let, kaže ugotoviti, da njihova organizacijska sfera z leti vedno bolj verjame svetu artizmov in artističnih praks kot svetu, v katerem je možno reči spreminjati do tiste stopnje, ki dajejo višek zadovoljstva. Temu kratko malo ni tako: Kakor virtualen prostor ni zadosten eksistenčen pogoj za ustvarjanje, pač pa moramo imeti za to tudi telesen prostor, tako tudi sama umetnost ni dovolj za revolucioniranje sveta. Prepričan sem celo, da nam dogajanja na svetu – z veseljem pa ugotavljam, da tudi na Metelkovi – v zadnjih mesecih dokazujejo obrnjeno: Stopnja revolucionarne strasti je tako močna, da bi bilo naravnost zablodno, zapirati se bodisi izključno v teoretsko polje ali pa samo v umetnost. Kot so bile umetnostne praktike, njih delitev, delegirane s strani dominantne kulture, tako bi tudi takšna ekskluzivistična dejavnost pomenila podpiranje mračnih sil, ki si prizadevajo razbiti življenjsko enotnost etike, estetike, politike, prava in ekonomije, enotnost, s kakršno subkultura v svoji do-it-yourself praksi ni imela nikdar večjih težav.