Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 3 | 2002/03| Arhiv
David Dronet
Multimedijski kulturni center Station Mir
Station Mir je multimedijski laboratorij za raziskovalne, ustvarjalne in izobraževalne dejavnosti, ki jih izvaja kolektiv umetnikov, ki so izšli iz Visoke šole lepih umetnosti v Caenu.
Od leta 1995 Station Mir razvija številne projekte: razstave, intervencije in kolektivno ustvarjalnost. Na temelju teh praks je Postaja Mir razvila močno sodelovanje z domačimi normandijskimi in tujimi partnerji.
Društvo se odlikuje z neupogljivo držo, s samosvojo in vmesno pozicijo med alternativnim prostorom in institucionalnimi strukturami. Podpira umetnike, ki preizkušajo nove tehnologije in jih mešajo s tradicionalnejšimi nosilci, zaradi česar je referenčni akter pri nastajanju novih umetniških praks.
Postaja Mir tesno sodeluje s CloaQ, na isti lokaciji delujočim društvom likovnih umetnikov, s čimer širi polje svoje dejavnosti saj ji to omogoča, da v okviru umetniških rezidenc gosti številne projekte.
Anne Cartel
Vmesnost Postaje Mir
Za delovanje Postaje Mir so značilne izmenjave, mreže, medsebojne povezave, sporazumevanje in intermedia. Enako bi lahko opisali dejavnosti, ki jih od leta 1991 izvaja umetniški kolektiv Trance Femel Co (anagram francoskega Telekoma), katerega pobudnika sta bila David Dronet in Stephan Zanini iz Visoke šole lepih umetnosti. Ni ju zanimal kult lastnega jaza, temveč dialektika komunikacije, interaktivnosti in njunih orodji, ki sta jih kasneje izbrala kot umetniški medij. Kolektiv Trance Femel Co je želel z nenehnim iskanjem in preizkušanjem novih interaktivnih zmožnosti medijev med drugim olajšati dostop do medijev tudi drugim umetnikom in s tem spodbuditi medsebojne izmenjave. Leta 1995 so ustanovili Station Mir (Multimedia-Interactive-Research). Station Mir, tudi brez besedne igre, si prizadeva, da bi bila satelit, oddajnik-sprejemnik multimedijskih raziskav in produkcije. Ta prožni, raztezljivi prostor, ki je s svojo strastjo do raziskovanja postal nepogrešljiv člen umetniške verige, deluje kot vmesnik med obstoječimi prostori sveta umetnosti.
Multimedia – motor Postaje. Ni boljše oznake za intervencije, ki jih v obliki dogodkov organizira kolektiv Postaje Mir. Številne udeležbe na festivalu Les rencontres Vidéo Arts Plastiques (VAP) v Hérouville-St-Clair. Po prvotni pobudi, da bi to prireditev prenašali na lokalni televiziji, je Postaja Mir v sodelovanju s CloaQ, umetniškim kolektivom, usmerjenim v prostorske projekte, leta 1999 predlagala La Tour de Babel (Babilonski stolp). Ta instalacija, sestavljena iz mešanih volumnov, ki jih povezuje štirinadstropno kovinsko ogrodje, orkestrira elektronsko glasbo, video in prenos VAP prek kabla in svetovne mreže in tako simbolizira razmnoževanje na festivalu spočetih umetniških pristopov. Na obrobju stolpa se v obliki bara razvija družabni prostor, ki se navezuje na zasnovo projekta Mir de Bar, ki ga Postaja Mir razvija od leta 1996. Gre za instalacijo, ki jo je mogoče razstaviti in ki ponovno oživi v drugem, bolj organskem projektu In Cube, ki je v sodelovanju s Culture Comunne[1] v mestu Loos-en-Gohelle potoval od Querequevilla v Normandiji do Quebeca. Instalacijo sestavljajo dva krat dva metra veliki kubusi, medsebojno povezani s kovinsko strukturo. Kombinacija se vsakič prilagaja kraju postavitve. Vsak umetnik ali kolektiv se umesti v enega ali več kubusov. Polja razmišljanja in produkcije se križajo, včasih vplivajo drug na drugo ali, nasprotno, igrajo na razdalje – I.
Postaja Mir snuje in izdaja avdio zgoščenke in cederome. Od leta 1998 sta izšli dve zbirki: Fractal Music, zvočne in eksperimentalne (hrup, zvočna poezija.) skladbe pod umetniškim vodstvom Joëla Hubauta[2] in No(w)here, v partnerstvu s Culture Commune, ki je virtualna simulacija nahajališča rude 11/19 mesta Loos-en-Gohelle, kjer je povabljeni umetnik posebej za to nahajališče formuliral svoje delo in tako potegnil uporabnika v virtualno in realno potovanje po umetniškem delu[3] – M.I.
Mir X-presse, knjiga umetnika, predstavljena v ovitku za cederom, ponuja spet drugačen prostor, ki temelji na omejitvah formata. Izšlo je devet številk z regionalnimi in drugimi umetniki: Manuel Passard, Gilles Soilly, Eric Mareau, Xavier Lucas, Christophe Tarkos, Frédéric Lecomte, Christian Gratia, Yveline Lécuyer. Umetniki si to izdajo prilagajajo kot novi nosilec svojega početja. IRM (Imagerie par Résonance magnétique – Magnetna Resonanca), revija, ki izhaja na tri mesece, ponuja carte blanche umetnikom, pisateljem, pesnikom in kritikom, ki želijo drugače zastaviti svoje raziskave in prostor revije uporabiti za svobodnejši izraz – M.R.
Dogodkovno in efemerno sta del življenja Postaje Mir in ustrezata neobstojnosti in preigravanju medijev. V tem neprekinjenem mešanju umetnosti in življenja kolektiv Postaje Mir poudarja interaktivnost medijev in gradi dogodke, v katere vključuje gledalce kot sprejemnike ali oddajnike. Leta 1999 jih je Fondation Cartier[4] v Parizu povabila k sodelovanju v okviru ciklusa dogodkov Soirées Nomades (Nomadski večeri): na pobudo Joëla Hubauta so predstavili Fractal Pacsing Musik, projekt, ki je osmim umetnikom, ki so izšli iz zbirke Fractal Music, pridružil osem drugih nekompatibilnih umetnikov in s tem izzval trčenja, množenje in motnje gledišč in slišnosti. Z dogodki umetniki s Postaje rade volje soustvarjajo z zunanjim svetom, z ulico (Les Arts dans la rue v Chatillonu, 1999; Cut Off, Close the Windows, video-tehno koncert v l’Hôtel de la Duchesse Anne v Nantu, 1999), ali pa razvijajo druge oblike bližine z občinstvom, na primer z družabnimi večeri Mir de Bar, kjer se multimedijske instalacije, video in koncert prepletajo s srečanji in z debato ob kozarčku. Takšna izmenjava občasno vključuje študente umetnosti. Leta 2001 je Club Automtique, kolektiv intermedijskih umetnikov (Michel Piet, Gérard Couty …), ki uporablja obliko kulinaričnih dogodkov, v sodelovanju s Postajo Mir v okviru festivala Vidéo Arts Plastiques predlagal delavnico za študente Visoke šole lepih umetnosti v Caenu. Instalalacija je bila postavljena v obliki kulinaričnega tekočega traku, katerega industrijski in serijski značaj se je, s pravo igro degustacije, ki je bila na voljo občinstvu, podvajal v povratni zanki. Transparentnost snovanja jedi in izpostavljenost procesa opravijo svoje. Ta iniciativa se je ponovila leto dni kasneje: s podporo Francoskega kulturnega centra v Džakarti ter v partnerstvu z AFAA (Francosko združenje za promocijo umetnosti) in z regijo Spodnja Normandija. Projekt, katerega temelj je bila še vedno kombinacija multimedijske instalacije in kulinaričnega performansa, je bil tokrat delavnica z indonezijskimi študenti. Ena ključnih besed članov Postaje Mir je izmenjava, tako v nacionalnem kot v mednarodnem pomenu (Culture Commune – nacionalna scena v Loos en Goelle, Le Lieu v Quebecu, Goethe inštitut v Hamburgu, LIP v Jakarti, La friche Belle de Mai v Marseillu .). Volja po ustvarjanju mrež se konkretizira v televizijskiem mediju: Univers City TV – mednarodna televizijska mreža umetnikov, umetnostnih šol in društev, ki omogoča utopijo eksperimentalne televizije, je povezana z ustvarjanjem in pelje k projektom, kakršni so UBIK v Quebecu (1996), FMR TV (1996) in VAP v Hérouville-St-Clair. Na lokalnem nivoju je Postaja Mir postavila na noge projekt LabC, namenjen širjenju na Kablu 9 mesta Hérouville-St-Clair. Cilj tega projekta: majhna lina v svet ustvarjanja, nov prostor za eksperimentiranje, ponujeno in ne vsiljeno branje umetnosti – M.I.R.
R. Prostor eksperimenta, Raziskovanja in izobraževanja. Postaja Mir ima tudi rezidenčni program, ki je namenjen izmenjavam in gostujočim umetnikov. Od leta 1998 je na Postaji bivalo, se izpopolnjevalo in ustvarjalo več kot 30 umetnikov; naštejmo le zadnje: Loic Connanski, Lydie Jean-dit-Pannel, Jean-Paul Labro, Unglee, Philippe Lepeut, Anne-James Chaton, Sammy Engramer, Jacques Donguy … Na Postaji Mir tako najdejo svoj prostor tako videi in filmi kot zvočna poezija in konceptualno pisanje. Gostujočim umetnikom je glede na njihove potrebe na voljo več ateljejev in znanja stalnih članov: zvočni studio, grafični studio, 3D, video, izdelava spletnih strani.
Za svojo umetnost ta orodja uporabljajo tudi stalni umetniki Postaje Mir. David Dronet je na temelju dela Apocalypse Sergea Feraya[5] naredil video Mirages, iz katerega je izvlekel podobe, jih ponovno obdelal in razstavil serijo fotografskih kompozicij, pri čemer se je igral z mejo med umetnostjo in grafičnim oblikovanjem, pa tudi s tanko mejo med tehnologijo in nesrečo oziroma človeško katastrofo[6]. Eric Mareau je naredil video, izhajajoč iz performansa siO4, ki ga je leta 2001 uprizoril kot študent Visoke šole lepih umetnosti v Caenu. Sophie Aumont, Virginie Osmont in Sylvain Tranquart, bolj znani pod imenom Collectif Occasionnel (Priložnostni kolektiv), so pobudniki bežnih akcij in intervencij, ki jih spontano ali premišljeno izvajajo v različnih prostorih ter jih nato zaznamujejo z video deli in z instalacijami. Christophe Bouder in Manuel Passard, ki izhajata iz kolektivov Station Mir in CloaQ, v smislu aktualizacije razvijata projekt Les Colonnes, delo, ki na hibriden način združuje računalniški inženiring, prestavljen na monitorje, ki so pritrjeni na kovinske stebre, in simulacijo resničnega prostora, v katerega so ti stebri postavljeni. Vsebina monitorjev ponuja uporabniku virtualen obisk resničnega prostora, v katerem so postavljene skulpture.
Omenili smo seveda samo nekatere značilne primere resničnega ustvarjalnega vrenja, zaradi katerega je Postaja Mir nepogrešljiv vmesni prostor za vsakega intermedijskega umetnika.
Station Mir uporablja ta orodja tudi kot odgovor na potrebe ustanov kakršne so Center za sodobno umetnost Spodnje Normandije (artoteka[7]), FRAC[8] Spodnje Normandije (grafična zasnova komunikacijskih dokumentov, video montaže …) in tako v veliki meri samofinancira društvo, ki ga subvencionirajo tudi ODACC[9], DRAC in z brezplačnim oddajanjem prostorov tudi mesto Hérouville-St-Clair.
december 2002
Prevod: Meta Štular (Francoski Inštitut Charles Nodier).
[1] Medobčinsko združenje za umetniški in kulturni razvoj več kot tridesetih občin v rudarski kotlini v departmaju Pas-de-Calais (op. prev.).
[2] Že izšlo: Sati-Tati-Kaki, (1996) in Opérette d’artistes (1998).
[3] Že izšlo: Start_up de eL TiGeR CoMiCs GroUP, 2000 in Complainte de Loic Connanski, 2001.
[4] Zasebna kulturna fundacija, katere poslanstvo je od leta 1984 promocija sodobne umetnosti in širjanje z njo povezanih znanj.
[5] Serge Feray, Apocalypse, Cahier de nuit, Station Mir, 2000.
[6] To razmišljanje je sklenil leta 2001 z razstavo v Centru za sodobno umetnost v Hérouville-St-Clair.
[7] Zbirka umetniških del za izposojo (op. prev.).
[8] Le Fonds Régional d’Art Contemporain (FRAC) ali Regionalni fond za sodobno umetnost (op. prev.).
[9] L’Office Départemental d’Action Culturelle de Calvados (ODACC) ali Urad za kulturno dejavnost departmaja Calvados (op. prev.).
