Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Analiza umetniškega dela
Uroš Weinberger se v svojih delih osredotoča na posameznika, družbo in tehnološki razvoj in do njih vzpostavlja kritičen odnos. V svojem ustvarjalnem procesu s premislekom gradi večplastnost slikarskega polja. Zaveda se, da bo prav estetska moč slike pritegnila pogled, kar s pridom izkoristi v naslednji fazi, ko gledalca sooči z vsebino. Njegova dela odražajo kritičen odnos do sodobne družbe, ki jo prevevata še ne popolnoma razrešena preteklost 20. stoletja in vizija distopične prihodnosti.
Slike, ki so na pričujoči razstavi nam prikazujejo prav to zlitje časa. Čeprav se sprva zdi, da opazujemo trenutek sedanjosti, po daljšem opazovanju v to lahko podvomimo. Ali se otroci še vedno igrajo na dvoriščih blokovskih naselij tako kot nekoč? Če ta »nekoč« ni poznal neba, posejanega s tehnološkimi »vsiljivci« kakršni so droni, lahko te razumemo tudi kot aluzijo na vojna letala.
Opazujemo
V delu Air One Ground Zero opazujemo nedolžnost otroške igre v urbanem blokovnskem naselju, ki spominja na čase socializma. Dogajanje je postavljeno pod nadzor desetine v zraku lebdečih dronov. Otroci jih ne opazijo, ali se zanje ne zmenijo. Svetloba je izrazito žareča in prežgana, v kombinaciji z uporabljenimi barvami slika spominja na fotografijo, ki je doživela pretirano obdelavo in uporabo efektov v računalniškem programu. V slikovnem polju dominira svetlo žareča zelena barva, do nje v komplementarnem kontrastu pa avtor definira oblike z intenzivno rdeče-oranžno barvo. Prvi plan slike prikazuje otroke med igro v plitkem bazenu, v drugi plan je postavljena travnata površina z visokimi stolpnicami. Nebo je zasičeno z lebdečimi droni čez oba prostorska plana. Nekateri so pomaknjeni v ospredje proti nam in se zdijo že nevarno blizu. Barve v ozadju postajajo hladnejše. Svetloba nima usmerjenega vira, je razpršena in vseprisotna ̶ ter daje vtis vročega, sončnega, poletnega dneva.
Ali vidimo to, kar gledamo?
Žarenje na sliki spominja na nuklearno svetlobo in na ogromen digitalen ekran, ki bolšči v obrazloži besedno zvezo ground zero, ki prvotno naslavlja območje nuklearne eksplozije, lahko pa predstavlja tudi začetno točko, izvor neke nenadne, ključne spremembe.
Motiv brezskrbne otroške igre v urbanem naselju vzbuja idiličen občutek, ki pa ga preseka zloveščost vsepristonega nadzora. Ali je to vsakdanjost prihodnosti?
Ob tovrstnem odnosu do upodobljenega, se v gledalcu vzpostavi nelagodje. Odpira se vprašanje, kako z bremenom preteklosti in obljubo prihodnosti doživljamo realnost. Če je v preteklosti tehnološki razvoj stremel k osvobajanju človeka od dela, je situacija sedanjosti in bližnje prihodnosti nekoliko drugačna – nekatere tehnologije se ustvarjajo tudi z namenom družbenega nadzora, ki se ga pogosto ne zavedamo.
Avtorjeva kritičnost opozarja na udomačevanje tovrstnih tehnologij in našo nekritično toleranco do njih.
Anja Seničar
Besedilo je del sklopa analiz umetniških del, ki so nastale pod mentorstvom Barbare Borčić. Avtorice besedil so analizirale dela na razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, Moderna galerija, 31. 1.–31. 3. 2019.