Kritika razstave Printaj!
15. 3. 2012−25. 3. 2012
MGLC, Pod turnom 3, Ljubljana
Pripravila: Saša Nabergoj
Asistenta: Simona Žvanut, Miha Kelemina
Ali gre za enega izmed možnih kuratorskih pristopov, akcijo ali reakcijo na neoliberalističen princip obravnavanja umetnosti v sodobni družbi? Izpostavlja problem ali odgovor? Izraža premislek ali upor? Ta vprašanja se zastavljajo ob razstavi Printaj!, ki so jo odprli v četrtek, 15. 3. 2012 v pritličju Mednarodnega grafičnega likovnega centra. Nastala je na podlagi projekta Editions – Ready to print 13 (16 X A4) = A0 x 13, ki se je rodil kot skupinsko delo študentov švicarskega podiplomskega kuratorskega programa (Post-graduate programme curating Zürich). Razstavo je pripravila Saša Nabergoj, vodja Sveta umetnosti, šole za kustose in kritike sodobne umetnosti na SCCA, in sicer tako, da je izmed trinajstih umetniških izdaj, ki tvorijo izhodišče švicarskega projekta, izbrala tiste, ki so se primerno vključile v prostor MGLC-ja. Problemsko zastavljena razstava odpira temo o demokratičnem modelu distribucije umetnosti, izgubi nedotakljive pozicije avtorja in avre umetniškega dela ter postavlja vprašanje, kakšna je (lahko) vloga kustosa v sodobnem umetnostnem polju. Slednje vedno znova sili v ospredje diskurza sodobne kuratorske prakse in zahteva vsestranski premislek, zato je tudi mentorica švicarskega programa Dorothee Richter začela otvoritev razstave s predavanjem Umetniki in kustosi kot avtorji – tekmeci, sodelavci ali člani iste ekipe?
V svojem eseju, ki ga je (žal) prebrala, se je ukvarjala z vprašanji umetniškega in kuratorskega avtorstva ter jih skušala postaviti v širši zgodovinski okvir. Izpostavila je tri različne pozicije kustosa in premene njegove vloge v sodobni umetnosti. Dve praksi sta se nanašali na 70-ta leta prejšnjega stoletja. Prva je bil primer Haralda Szeemanna na Documenti 5, druga pa povsem drugačen pristop skupine Fluxus (primer klavirskih performansev). V tretjem delu je avtorica predstavila novejši projekt Curating Degree Zero Archive, pri katerem je sodelovala tudi sama. Združitev potovalnega arhiva, razstave in spletnih virov kustosov, umetnikov, teoretikov ter drugih akterjev s polja sodobne umetnosti, je pokazala nove horizonte kuratorske prakse. Čeprav je predavanje vsebovalo zanimive poudarke, bi lahko Richter omilila strogo frontalen način izvedbe in v »demokratičnem« duhu, ki naj bi bilo bistvo švicarskega projekta, uporabila bolj sproščen pristop. Predavanje bi pritegnilo večjo pozornost in morda aktivneje vključilo zainteresirano publiko.
Švicarska mentorica je na koncu naredila še uvod v predstavitev projekta, zaradi katerega je sploh nastala razstava Printaj!. Ready to print so udeleženci švicarskega kuratorskega programa zasnovali tako, da so k sodelovanju povabili trinajst umetnikov (Beni Bischof, Brigit Brenner, Dani Gal, Guerilla Girls, Clare Kenny, Daniel Knorr, Lucie Kolb, Monochrom, Felipe Mujica, Fabio Marco Pirovino, Ana Roldán, Shirana Shahbazi, Riikka Tauriainen) različnih provenienc in jih prosili, da izdelajo plakate v PDF obliki. Plakati formata A0 so sestavljeni iz šestnajstih delov formata A4, vsebujejo »navodila za uporabo« in so prosto dostopni na spletu. Vsak, ki je seznanjen s projektom, lahko dela najde na spletni strani revije On-Curating.org in si natisne svoj izvod, naredi izbor ter si nato privošči svobodno obravnavo natisnjenih izdaj. Vsak lahko postane kustos, oblikovalec, kritik in celo aktivist. Hkrati švicarski kustosi pozivajo, da jim uporabniki pošljejo fotodokumentacijo postavitve obravnavanih plakatov. S tem si želijo odgovoriti na vprašanja: v kakšnih prostorih se dela pojavljajo (privatni, javni prostor), na kakšen način so predstavljena in v kakšne namene so uporabljena? Spletne edicije so predstavili kot alternativo modelu spletnega nakupovanja, hkrati pa so jih domiselno povezali s spletno revijo o kuratorskih praksah On-curating.org. Tako bodo razširili krog bralcev in zanimanje za projekt, ki se lahko s pomočjo tiskalnika in nekaj lepilnega traku izvede, preobraža in preverja povsod po svetu.
Izdaje sicer ne predstavljajo velikih estetskih in vsebinskih presežkov, bolj izvirne so možnosti za njihovo obravnavo. Polovica izdaj so grafične igre geometrijskih elementov in barv (Cococomposition, Komposition, Shifter), vključene so tudi fotografije (npr. Cyclops), posrečena so vizualna sporočila s komično noto (Ganz normales Papier, One man, one woman, one camera, no panty, Monochrom print). Avtorji v svojih navodilih ponujajo več možnih rešitev pri sestavljanju celote, kar dodatno osvobaja uporabnika in mu nudi kreativen pristop v obravnavi del. Na razstavi smo na primer lahko videli steber oblečen v Ganz normales Papier, pomečkani print »foto-očesa« Cyclops pa je nakazal dodatno izrazno možnost. MGLC (kot naša ključna institucija za predstavitev in raziskovanje produkcije sodobne grafične umetnosti) je torej postal le eden izmed možnih prostorov, kamor lahko postavimo obravnavana dela. Izbrane edicije so bile formalno in vsebinsko domiselno razstavljene. Druge pristope k postavitvi in uporabi izdaj smo lahko videli na projekciji, ki se je vrtela na zadnji steni prostora.
Razstava je bila zastavljena problemsko, spodbudila pa je tudi vprašanja, ki so problematična. Na prvi pogled enostavno, simpatično idejo o prostem dostopu umetniškega dela, o katerem sam odločaš, kako ga boš obravnaval, kam in kako ga boš postavil, za seboj skriva, hkrati pa namensko odpira množico vprašanj, na katera ni lahko odgovoriti. Jasno je, da se model upira kapitalistično naravnanemu tržnemu aparatu v svetu umetnosti, ki vedno bolj deluje po logiki tržnega gospodarstva in ne podpira okvirja, v katerem veljajo prijaznejše zakonitosti za razvoj in podporo umetniške produkcije. Vendar, ali lahko umetnost dostopna vsakomur resnično razreši famo o umetniškem delu, postavljeno na piedestal, daleč od publike in prekine predstavo o avtorju kot karizmatični, nedotakljivi osebi in o kustosu kot o edinemu legitimnemu »upravljalcu« umetniškega dela? Kaj se zgodi, ko takšen način distribucije trči ob vprašanje pravičnega plačila avtorjem za svoje profesionalno delo ali ob kompleksno temo avtorskih pravic? Kakšna je kvaliteta tovrstne produkcije in kakšen učinek ima tiskani medij, v katerem je delo izvedeno? V vsakdanjem življenju smo preplavljeni z vizualnimi sporočili, zato se strahu pred tem, da bi bila tiskan plakat in njegova sporočilnost spregledana, ne moremo izogniti. Prav tako ni enostavno vprašanje o rabi in zlorabi posameznih vizualnih izdelkov ter banalizaciji le-teh. Do kam seže meja poseganja v polje umetniške produkcije in predstavitve? Čeprav je želja zaobiti tržni sistem pri distribuciji umetnosti zelo privlačna, demokratično upravljanje z umetniškimi produkti svobodomiselno, lahko predstavlja nove probleme, hkrati pa se oddaljuje kompromisni rešitvi obravnavnega področja, ki je nehote vpeto v novodobne tržne, muzejske in organizacijske procese upravljanja z umetniškimi deli. Švicarski projekt je še vedno v fazi zbiranja odzivov širše publike, uporabnikov in okolij, zato njegovega doprinosa še ne moremo z gotovostjo oceniti. Predstavlja eno izmed možnih umetniških odločitev in kuratorskih praks, ki opozarja na nekatere anomalije umetnostnega sistema. Dobro je, da z raziskovalnim pristopom odpira vprašanja, pričakuje odgovore in premislek. Razstava oziroma sam projekt torej ni nameraval biti akcija proti, je bolj reakcija na.
Maja Antončič