Po skrbnem zbiranju računov iz različnih trgovin je avtorica bar kode vnesla v celotni projekt kot ključni vizualni element vseh razstavljenih del na razstavi. Bar kode so eden od elementov, ki primarno asocirajo na kodifikacije, ki se konstantno dogajajo posamezniku in v sistemih, v katere je vpleten, ujet. Prostor Galerije Alkatraz tako predstavlja vhod v črno beli zakodirani svet Alenkinega dojemanja kompleksnih odnosov znotraj polj umetnosti, družbe ter odnosov, ki se vzpostavljajo v njihovem nerazdružljivem trku. Razmnoževanje odtisov in dokumentiranje razpokajočih aktualnih stanj sodobnosti in mesta ženskih uporabnic v potrošniški družbi predstavljajo ključno problematiko vsakdanjega ”dobrega” dneva. Osnove grafičnega ustvarjanja, kot so razmnoževanje in hitra reprodukcija, tako predstavljajo poskus odslikave delovanja samega sistema masovne produkcije, hitrega širjenja potrošništva in (samo)reprodukcije tržne ekonomije ter neoliberalizma.

Naključje ali ne, razstava Dober dan postavljena na simboličen datum upora slovenskega naroda proti takratnemu okupatorju, namiguje na borbo umetnice – posameznika proti svetovnemu balastu hipermnožičnega utapljanja v brezkončni konzumerizem, ki predstavlja sodobnega okupatorja. Metabolizem aktualnega družbenega telesa in njegovih procesov tako predstavljajo poskus Alenke Sottler h grajenu pozicije kritičnosti znotraj posamezne umetniške prakse. Vprašanje, ki se zastavlja, je, če je sploh možno doseči točko, v kateri bi se ustvarila avtoričina težnja, da umetnine postanejo simbolno sredstvo, ki nam lahko odpre pot do odgovora na sodobne diskrepance? Ali je možno, da razstavljena dela znotraj dane postavitve v galeriji ustvarijo svojo kritično plast in s tem razprejo emancipatorno dejanje umetnosti?

Razstava vsekakor daje vpogled v avtoričine premisleke o eksistencialni krizi sodobnega potrošniškega bitja in umetniške identite v okvirjih ekspanzije finančne krize in razslojevanja slehernih sistemov. Hkrati daje v razmislek, ali je možno ilustrirati masovno produkcijo, njene posledice in učinke, simbolno življenje, realnost izven realnosti, izrabljeno misel o ujetosti. Ali ta predstavlja apologijo o tem, da v trenutnem sodobnem kontekstu razvoja dojemanja vizualnih sporočil sredstvo kritike postaja ujeto v to, ki hoče kritizirati? Se mar ne zgodi, da alternacija obstoječemu sistemu sama postane orodje sistema? Edino mesto, kamor se lahko zatečemo v Galeriji Alkatraz, je mesto, v katerem smo že.

Lenka Đorojević