ECM, magistrski študij kuratorstva v okviru Univerze uporabnih umetnosti na Dunaju, je ob svoji desetletnici organiziral mednarodno konferenco z naslovom Uporabno razstavljanje. Konference, ki je potekala 10. in 11. maja 2012 v prostorih univerze, so se udeležili številni mednarodno uveljavljeni strokovnjaki: Suzana Milevska, Peter Weibel, Barbara Steiner, Erwin K. Bauer, Martin Krenn, Marion von Osten, Kristina Leko idr., povabljena pa je bila tudi Saša Nabergoj, vodja Sveta umetnosti, šole za kustose in kritike sodobne umetnosti, ki je eden izmed programov SCCA, Zavoda za sodobno umetnost – Ljubljana.

Sodelujoči so v svojih predavanjih in diskusijah tematizirali zgodovino razstavljanja, ki je zgodovina različnih med seboj prepletajočih se interdisciplinarnih praks v polju vizualne umetnosti, v katerem so oblika in pomen, kulturna produkcija in njena vloga v družbi tesno povezane. Razstave zato ohranjajo zahteve in tradicije uporabnih umetnosti, vendar jih tudi revidirajo in aktualizirajo. Z obzirom na trenutni proces reformulacije pojma "uporaben" je namreč bistvenega pomena, da se temeljito preuči zahteve in potrebe muzejev in razstav. Posebej je potrebno izpostaviti razprave, ki so povezane z demokratizacijo, sodelovanjem, intervencijo, utopijo in proizvajanjem znanja, kar se nanaša predvsem na vprašanja oblikovanja razstav in ravnanja s predmeti. (program konference)

Udeleženci okrogle mize z Amer Abed, Martinom Krennom in Sašo Nabergoj so se glede na to, kateremu predavatelju se želijo pridružiti, razdelili v tri skupine. Na začetku svojega predavanja z naslovom O kuratorskih intervencijah je Saša Nabergoj želela osvetliti kontekst in okoliščine sveta umetnosti v katerem deluje že dvajset let, zato je predstavila programe SCCA, s posebnim poudarkom na Svetu umetnosti in Studiu 6, ki je tudi primer njene kuratorske prakse. Nadaljevala je s predstavitvijo primera, ki je bil nato osnova za debato: Laboratorij kuratorskih praks, v katerega je bil preoblikovan deseti letnik tečaja za kustose. Zamišljen je bil kot (plodno) okolje, v katerem bi sodelovali raznoliki, v okolju sodobne umetnosti že uveljavljeni, posamezniki, zato so bili k sodelovanju povabljeni nekdanji tečajniki in seminaristi Sveta umetnosti. Skupno raziskovanje sedmih izbranih in razmišljanje ob snovanju zaključnega dogodka je bilo nadgrajeno z analizo in refleksijo preteklosti Sveta umetnosti, hkrati pa je laboratorij služil tudi za sprotno preverjanje njihovega delovanja in prevpraševanje idej celotne kuratorske scene pri nas. Eden izmed ciljev laboratorija je bilo namreč tudi iskanje novih oblik dela, načinov sodelovanja in komunikacije med protagonisti v svetu sodobne umetnosti.

Program je bil izjemno kompleksen: med drugim so pripravili dve okrogli mizi, ki sta pripeljali skupaj tako rekoč vse ključne protagoniste kuratorstva v slovenskem prostoru v preteklih štiridesetih letih. Laboratorij se je sklenil dvakrat, z enotedenskim projektom z naslovom LabSUs – Platforma kuratorjev, umetnikov, piscev in teoretikov v Galeriji Škuc junija 2007 in z razstavo LabSUs osebno/osobno v Mestni galeriji v Labinu oktobra istega leta. To sta bila dva različna načina udejanjanja ene kuratorske prakse: v Galeriji Škuc so kustosi z nenehno navzočnostjo in z intenzivnim večplastnim javnim, pol-javnim in internim programom v teden trajajočem zamahu prikazali kuratorski vsakdan; v Labinu so svoj kuratorski kredo izpovedali z izborom umetniških del in individualno kuratorsko izjavo.

Saša Nabergoj je za tečajnike namenoma vzpostavila precej ohlapen okvir, ki je dovoljeval, pričakoval in celo zahteval veliko mero angažiranosti in samoiniciative vseh udeležencev, saj se je od njih pričakovalo, da bodo dinamiko srečanj in organiziranih javnih dogodkov prilagodili intenzivnosti svojih lastnih raziskav na že omenjenih področjih. Laboratorij je bil namreč eksperiment, posledica dolgoletnega raziskovanja vsebinskih in formalnih možnosti kuratorske šole, zato je bil kot tak zamišljen kot prevpraševalec tradicije, utečenih formatov ter iskalec novih modelov. Eksperiment, analiziranje med samim delom, namreč omogoča povsem nepredvidljive, inovativne rezultate, do katerih z delom po bolj utečenih strukturah ni mogoče priti. Seveda pa ravno zaradi tega prinaša tudi toliko večje tveganje.

Iz današnje perspektive je moč najti v celotnem laboratoriju mnogo napak, ki so imele celo skupni imenovalec: premajhno refleksijo forme dogodka, ki je zahteval aktivno sodelovanje udeležencev. Tudi predpostavka, da se bodo umetniki voljni pogovarjati o svojem delu s sedmimi kustosi, se je tekom projekta LabSUs izkazala za povsem utopično. S formatom LabSUs v Škucu so želeli pokazati intenzivnost svojega kuratorskega dela, vendar je ob istočasnem snovanju končane razstave in pripravljanju vsakodnevnega programa, ki se je odvijal v galeriji Škuc, enostavno zmanjkovalo časa – posledica je bila dejansko prevelika produktivnost, dejstvo, da se kustosom kljub poskusom ni uspelo izviti iz zakoreninjenega razmišljanja v smeri – produkcije. Prav tako bi k resnični evaluaciji eksperimenta pripomogla končna publikacija z analizo celotnega procesa, ko so bile misli vseh udeležencev še sveže, vendar je za to zmanjkalo tako denarja kot entuziazma.

Kljub temu (ali prav zato) pa je bil celoten proces eden izmed najbolj zanimivih od vseh let Sveta umetnosti. Izkazalo se je, da je dragocenost laboratorija v tem, da ga razumemo bolj kot platformo za ideje "in progress" in manj kot zaporedje številnih javnih dogodkov v določenem diskurzu.

Ekipa Sveta umetnosti

Napoved dogodka