Kritika razstave
Sistemi in ornamenti
28. 9.−18. 11. 2012, MGLC, Ljubljana
Kustosinja: Nevenka Šivavec
Mednarodni grafični likovni center kot pomembno središče sodobne grafike in iz nje (vedno bolj) razširjenih sodobnih umetniških praks tokrat predstavlja razstavo z izborom del umetnosti Bližnjega vzhoda Sistemi in ornamenti. Naslov sicer izdaja duh, v katerem je razstava postavljena, ima pa poudarke in zožitve, ki niso običajni, ko se poučimo o nekaterih drugih bolj ali manj stereotipnih predstavitvah avtorjev arabskega in iranskega sveta. Predstavitev umetnosti Bližnjega vzhoda je zadnja leta veliko. Zanimanje za tamkajšnje ali vsaj tam rojene umetnike je naraslo tako, kot nekoč veliko zanimanje za umetnike z vojnega Balkana. Na zadnji nemški Documenti smo lahko srečali odmevna imena kot so Walid Raad, Omer Fast, Akram Zaatari id., na spletni strani nedavno zaključene (precej instant) tematske razstave Arab Express v japonskem Mori art museum pa prav tako najdemo pester nabor aktualnih umetnikov (Ibrahim Rashid, Ahmed Basiony, Jananne Al-Ani id.) Vse se torej vrti torej okoli slavnih umetniških imen, obravnava njihovih del v okviru velikih umetnostnih sistemov pa je lahko precej pavšalna in površna. Mediji namreč zahodnemu svetu skoraj v celoti servirajo vprašljivo celostno podobo dogajanja na problematičnih območjih Arabskega polotoka. Zlorabljeno podobo nehote infiltrira sistem umetniških institucij, ki v sodobni praksi teži k prikazovanju aktualno političnega ter nazadnje celo preveč enoznačno ali pokroviteljsko obravnava teme. Naslov japonske razstave jasno pove, da nas predstavitev na hitro pelje skozi umetnost različnih dežel arabskega sveta, od Sirije, Libanona, Izraela, Iraka, Savdske Arabije, Združenih arabskih emiratov do Egipta, vendar v njej ni zaznati resnejšega kuratorskega pristopa, ampak je le goli nabor aktualnih avtorjev z aktualnimi, ampak zato ne nezanemarljivimi deli. Kako površna je obravnava materiala, pove že naslov ene izmed rubrik spletne predstavitve razstave »Arab in a minute«, ki skoraj ne bi mogel biti bolj ironičen. Na takšne zagate opozarja tudi kustosinja razstave Nevenka Šivavec. Že s samim naborom del, pri katerem se je sprva osredotočila na avtorje, ki so se že predstavljali na ljubljanskem grafičnem bienalu ter ga aktualizirala z izborom tistih umetnikov, ki so se ji zdeli zanimivi za razširjeno predstavitev vsebine in sodobnih možnosti uporabe (grafičnega) medija, je podala drugačno obravnavo tako bližnjevzhodnega okolja, kot tudi njegovih umetniških tendenc.
Redka predstavitev arabske in iranske umetnosti v Sloveniji je srednja pot, ki presega stereotipe o bližnjevzhodni in iranski družbi ter kulturi, vendar povsem ne zapostavlja položaja umetnikovega izvornega tradicionalnega okolja in lastne izkušnje v njem. Pomen sistema, kot tudi pomen ornamenta, uporabi, ne izrabi. Pojem sistem v naši kolektivni zavesti mnogokrat pomeni obremenitev s strukturo in delovanjem države in družbe, šolstva ali umetnostnega polja, čeprav je po SSKJ beseda najprej opredeljena kot »skupina po naravnih zakonih povezanih soodvisnih teles, enot, ki tvorijo celoto«. Ornament kot »likovni element, namenjen dekoraciji«, razrahlja ostrino prve asociacije. Obe besedi razstava ponudi na več nivojih, dobesednem, simboličnem, diskurzivnem, tehničnem, zgodovinskem, kritičnem…
Umetniška dela na Sistemih in ornamentih, kot že rečeno, niso izbrana iz nabora slavnih imen umetnikov Bližnjega Vzhoda, ne temeljijo na velikopoteznih medijskih projektih, ampak se povezujejo z zgodovino grafičnega bienala, z grafično dejavnostjo, njeno logiko in razširjajo svoje polje iz ozko usmerjene prakse ali medija na sodobne konceptualne pristope pri obravnavi vsebin. Kot pravi kustosinja, umetnike zaznamuje sodobni univerzalizem na eni in poreklo, ki ga opredeljujejo politične, družbene in kulturne specifike Bližnjega Vzhoda, na drugi stani. In ravno v tem je razstava zanimiva. Ne nosi gole teže političnih konfliktov, vsaj ne neposredno. Ne gre za to, da bi zanikala problematiko ali da bi se celo naivno izmikala perečim vprašanjem obravnavanega območja, ki jih vidi in po svoje interpretira zahodni svet. Izpostavlja umetnike, ki tovrstne politične teme uporabijo skozi naravno, intimno doživljanje in v svojih delih uporabijo subtilen osebni jezik ter kljub političnim konceptualnim izhodiščem naredijo vizualno izčiščen rezultat.
V kakšno okolje sploh vstopamo na razstavi, opozori video Kairsko križišče umetnice Susan Hefuna na stopnišču pred prihodom v prostore razstavišča, ki nam pomaga opraviti s prvimi predsodki. Gre za pogled z okna na dogajanje na ulici, posneto takšno kot je, brez prekinitev ali rezov. Smo zunaj, med ljudmi, v toku dneva, zato delo pomeni zanimiv vstop na razstavo brez nepotrebne dramatične drže. Nadaljnja pot po glavnini postavitve je jasna, čista in umirjena, hkrati pa stopnjuje sodobne pristope ter menjuje tradicionalni jezik z univerzalnim in obratno. Da ne gre še za eno razstavo o vojni, spoznamo že takoj na začetku, s konceptualnim delom Hassana Scharifa, očeta sodobne umetnosti v Združenih arabskih emiratih. Risbe z navpičnimi črtami predstavljajo kontinuiteto in obsesivno ponavljanje, spominjajo pa na zahodne konceptualne prakse. Formo širokega pojma ornamenta nato nadaljuje umetnik Walid Siti, ki je povezan z Grafičnim bienalom in Ljubljansko grafično šolo, kjer se je izobraževal v 80-ih letih prejšnjega stoletja. V galeriji je spletel mrežo na žebljih, katera v ideji izhaja iz islamskih tradicij ornamenta. Bistvo strukture družbenih in političnih razmerij v muslimanskem svetu likovno atraktivno prikaže kot načelo razmerja med središčem in obrobjem. Najbolj tradicionalno delo na razstavi so precizno izdelane litografije Rachida Koraϊchija, ki izhaja iz starodavne sufijske družine. Dela zahodni obiskovalec bere kot virtuozno dovršen vizualni izdelek, čeprav gre za sisteme znakov, simbole in mistiko, izhajajočo iz starodavnega sufijskega izročila. Temu primerna je tudi postavitev na lesenih stojalih, ki spominjajo na poglobljeno, kontemplativno delo v samostanskih skriptorijih. Na drugi strani intimno serialnost, vendar v drugačni maniri in vsebini, izražajo prazne slike Mojemu bratu. Palestinski umetnik Taysir Batniji je za predlogo vzel družinske fotografije z bratove poroke, ki se je zgodila par let pred njegovo smrtjo v prvi palestinski vstaji. Podobe iz fotografij je kot risbe vrezal v papir brez barve. Dokler se jim ne približamo, slike izgledajo prazne, torej izražajo intimno dvojnost osebnega in kolektivnega spomina, količina slik pa znova opozarja na mantro premišljevanja in doživljanja osebne izkušnje. V naslednjem prostoru se vrstijo pronicljiva dela iranske umetnice Nazgol Ansarinine. Prvo delo Odsevi/Lomi so kolaži, ki z integracijo teksta in fotografij, izrezanih iz časopisov v geometrijske mreže, že s samo likovno formo sporočajo metaforo za kompleksnost odsevanja resničnosti vsakdana. Kljub temu, da vključenih tekstov ne razumemo, ideja sestavljanja fragmentov časopisnih člankov dobi širše poudarke, na primer vprašanje, kakšne »odseve« nam ponujajo mediji in kakšne »odseve« si sestavimo sami v poplavi medijskih informacij. Umetnica pri svojem delu uporablja svoj sistemom vrednotenja in podatke ilustrira v jasen »kritični ornament«, kot je na primer vizualno-jezikovni eksperiment Serija knjige NV, pri katerem je raziskovala število ponavljajočih besed v ameriškem dokumentu – Poročilu strategije nacionalne varnosti, izsledke pa predstavila kot nekakšen slovar. Nazgol Ansarinina se v vseh delih premišljeno poigrava z občimi vprašanji, ki jih najdemo tudi v mnogih nearabskih okoljih. Podobno je z videom Pot Abdulnasserja Gharema, kjer gre za posnetek performansa na mostu v Tihami, na jugozahodu Savdske Arabije, kjer se je leta 1982 ob hudem neurju zgodila velika tragedija. Prebivalci, ki so se zatekli na betonski most, je odnesla ujma, zato je umetnik v spomin na umrle s sprejem izpisoval arabsko besedo »alsiraat«, ki pomeni pot in pokazal, da so sistemih vrednot gradbeni dosežki lahko postavljeni celo nad versko prepričanje. Od tesnobno romantičnega, z glasbo potenciranega posnetka nato stopimo v sobo, ki je pravo nasprotje prejšnjim. Umetnik Mounir Fatmi z deloma Miksologija in Tehnologija obravnava problematično razmerje med Vzhodom in Zahodom. Gre za transformacijo arabskih stihov v nov dvomljiv jezik, tako tradicionalne okrogle oblike postanejo vinilne plošče na dekorativnih tapetah, posnetek manipulacije gramofona z vinilkami pa zvočna motnja, ki je vse prej kot prijetna. Umetnik pravi: »Prvo srečanje med kulturama je lahko edino nasilno.« S tem delom se prekine romantičen ritem notranje kontemplacije, ne pa tudi ponavljanja, serijalnosti in razmišljujoče kritike. Slednjo je zaznati v projekciji V iskanju mesta (Po Seininih zapiskih), ki ni dokumentarni prikaz, kot bi pričakovali na marsikateri tovrstni razstavi, ampak je razmišljujoč film o sodobnem mestu Kairu, njegovih fizičnih in psiholoških značilnostih. Skozi oris mesta nas umetnica Hala Elkoussy pelje s pomočjo izmišljenega lika Seinine, ki pohajkuje po ulicah in opazuje, kakšna razmerja opredeljujejo lokalno prebivalstvo in tujce, glede na to, da se je mesto nekaj stoletij razvijalo pod močnim evropskim vplivom. V okviru zastavljene smeri postavitve film ponuja spet nov razmislek in umiritev. Razstavo zaključi delo Khayameya Moataza Nasrja, ki je naredil tudi labirint na travniku pred MGLC-jem. S precizno sestavljenim, tradicionalnim arabskim ornamentom iz vžigalic, je izrazil dvojnost zvestobe arabski kulturi, kjer so bili stari simboli marsikdaj uporabljeni v svojih propagandah, torej lahko pomenijo tudi izvajanje nadzora in uničevanja. Preprosto, vendar učinkovito delo za zaključek prikaže, kako vnetljiv je bližnjevzhodni svet. V spodnjem prostoru MGLC-ja je razstavljena še knjiga umetnika kolektiva Slavs and Tatars s stranmi iz satiričnega časopisa Molla Nasreddin, popularnega na začetku 20. stoletja, brali so ga od Maroka do Irana, saj je skozi nekakšno karikaturo obravnaval družbeno in politično dogajanje takratnega časa. Preden odidemo iz razstavišča, si lahko postavimo še eno vprašanje: kako se je na Bližnjem vzhodu spremenila moč svobode izražanja v preteklem času do danes?
Sisteme in ornamente dopolnjuje spremljevalna postavitev iz domače zbirke, dela Dušana Piriha Hupa. To so fotografije urbanih okolij Turčije in bližnjega Vzhoda v kseroksih ali brizgalnem tisku. Prestavijo nas v povsem vsakdanja okolja, ki pa so že v sami likovni obravnavi idealizirana. Morda res ne intenzivirajo moč razstave, pomenijo pa dodatno možnost za predstavitev zbirke MGLC-ja.
Razstava je tako za grafični center, kot tudi širše, aktualna, ker ni obremenjena z medijem. Ni obremenjena z velikimi imeni umetnikov ali eksplicitnim, celo jeznim izpostavljanjem političnih problemov ter vprašanj verskih polov. Ne zavzema nikakršne pozicije, bolj poskuša opraviti s stereotipi. Zato je posebna. Ni še ena od razstav z urami in urami intervjujev, dokumentarnih filmov in fotografij. Mirna je, vendar v njenem vzdušju vre bistvo ljudi, umetniške osebnosti, tradicije in želja po svobodi vsakršnega izražanja v družbi. Morda kdo pogreša dramatični klimaks, vrhunsko delo, ki povzema vse poglede v diskurzu umetnosti geografsko, nacionalno in versko zelo kompleksno opredeljenega področja, vendar je sestav različnih pristopov, tudi kritik, dovolj prepričljiv in v možnih okvirih zadosti smiseln, da ne rabi več kot vodila dveh besed iz naslova. Obseg razstave je primeren razstavišču in gledalcu, postavitev daje dovolj prostora za soočanje obiskovalca z deli, ki se večinoma izrazijo kot močne samostojne celote. Hkrati tok razstave vodi njihove možne komunikacije s samim konceptom. Predstavitev umetniških del, ki so kljub sodobnim univerzalnim sporočilom zvesta tradiciji, in tistih, ki so povsem usmerjena v »zahodno« umetniško prakso, vendar govorijo o svojem intimnem ter družbenem nacionalnem okolju, ponuja drugačen, svež pogled v ornament, ki se izriše v sistemih življenja, družbenega delovanja in osebnega dojemanja lastnih okolij na Bližnjem vzhodu.
Maja Antončič
Foto: Jasna Jernejšek
