Pau Cata: Teorija kot praksa: kreativna raziskava lokalnega konteksta CeRCCa-ja

Besedilo je prirejeno po daljši raziskovalni nalogi, ki je bila teoretski okvir moje disertacije pri magisteriju iz kreativne medijske umetnosti, ki sem ga opravljal na London South Bank University (LSBU) med letoma 2008 in 2010. Naloga je bila ogrodje, na katerem je slonel glavni del moje raziskave za disertacijo, in sicer dokumentarni film A Winter Ritual (Zimski obred). A Winter Ritual je v praksi zasnovana kreativna vaja, ki dokumentira vsakdanje procese pri gradnji prostora in ustvarjanju kraja v odnosu do doživetih lokalnih interakcij in naučenih teoretskih pristopov. A Winter Ritual uporablja alternativno vizualno antropologijo in deluje kot eksperimentalna avtoetnografska in mikrosociološka dokumentacija lokalnega konteksta CeRCCa-ja (Center za raziskovanje in ustvarjalnost Casamarles), rezidenčnega programa, ki sem ga razvil v svoji rodni vasi Llorenç del Penedes blizu Barcelone.

Winter Ritual je dokumentarni film, ki uteleša dvojnost med tem, kar razumemo kot “teorijo”, in tem, kar doživljamo kot “praksa”, in predstavlja kritiko te dvojnosti. To kritiko podrobneje razvijam v besedilu, ki sledi.

Ker ena stvar brez druge ni smiselna, vas vabim, da si najprej ogledate A Winter Ritual, preden nadaljujete z branjem. Do njega lahko pridete na spodnji povezavi: http://vimeo.com/album/1493063.

 

”Vsakdanjost” v teoriji

Osrednje akademsko raziskovanje na področju družboslovnih ved in kuratorskih študij se že od konca sedemdesetih let 20. stoletja srečuje z rastočim zanimanjem za reinterpretacijo teorij o “praksah vsakdanjega življenja” kot odgovor na izzive, izhajajoče iz tega, čemur nekateri rečejo procesi globalizacije. Ponatise del avtorjev, kot so Michael de Certeau (1988), Gaston Bachelard (1994), Henri Lefebvre (2005) ali Yi-Fu Tuan (2008), spremlja preobilje študij in estetskih reprezentacij teorije in prakse tega, kako “navadni” ljudje uporabljajo prostor in kraj. V tej “uporabi” nekateri vidijo platformo, na kateri se predhodno neopažena socialna vedénja in kulturne reprezentacije ponavljajo, razvijajo ali izpodbijajo.

Večina tovrstnih študij skuša interpretirati strategije, ki jih uporabljajo posamezniki in kolektivi, s postavko, da “v spremenljivi socialni mreži ‘šibki’ izrabljajo ‘močne’, da si ustvarijo sfero avtonomne dejavnosti in samoodločanja” (de Certeau 1988). Te prepletene, labirintske in relacijske pokrajine postanejo prav v vsakdanjosti popolni okvir, v katerem lahko v teh strategijah in uporabnostih uživamo, jih opisujemo in o njih teoretiziramo. In po teh pokrajinah se brezciljno potepajo novi cunjar, povsod prisotni pohajkovalec, družboslovec in novi kustos na svoji poti skozi mesto, ko iščejo nova običajna dejanja, da bi jih dekonstruirali ali prekomerno analizirali.

Namen tega članka ni poiskati vzroke za dejansko krizo reprezentacije v družboslovju ali posledice možne akademske komodifikacije teorij “vsakdanjega življenja”. Prav tako študija ne skuša izpostaviti včasih arogantne, a kljub temu modre “nepristranskosti” predmeta raziskav družboslovnih znanstvenikov (tj. družbene sfere) niti grajati spregledane nevarnosti kompulzivnega iskanja in proizvajanja teoretskih vsebin. Cilj naloge – ki bi jih bolj ustrezal opis eksperiment – je izpeljati iz raziskave izhajajočo vajo z uporabo metodologije samoanalize za proučevanje moje lastne izkušnje kraja in prostora. Pri tem želim razčleniti pridobljeno teoretsko znanje in preveriti njegovo uporabnost. Samoanalizo sem dosegel tako, da sem ustvarjalno dokumentiral in kritično komentiral vrsto običajnih dejavnosti in krajevnih ritualov v kontekstu vasi Llorenc de Penedes, v kateri sem odrasel. Te dejavnosti in rituali so zaznamovali moj “vsakdan”, ko sem živel v CeRCCa-ju, interdisciplinarnem bivalnem in delovnem prostoru za ustvarjalnost in kulturne raziskave, ki se razvija od januarja 2008 kot del mojega magisterija iz kreativnih medijskih umetnosti na LSBU-ju.

Izhajajoč iz Latourjeve dekonstrukcije družboslovnih doktrin (Latour 2005), bi si drznil reči, da je ta raziskava kot znak, kot majhna pika na vijugasti črti, ki izrisuje meje novega razumevanja družboslovja, pristopa, ki temelji na potencialih intersubjektivnega ustvarjalnega raziskovanja kot načina, da se odmaknemo od generičnih pojmovanj in obsedenosti z objektivnimi okviri.

 

Akademski krogi kot ”pleme”: nepovezanost z realnostjo

“Bil je to čas vere in denar je pritekal darežljivo, da so bili kamni postavljeni na globoke temelje, in ko je zidava rasla, je pritekalo še več denarja iz blagajne kraljev in kraljic in mogočnih plemičev, da bi zagotovili na tem kraju petje himen in poučevanje učenjakov. Podeljevali so zemljišča; plačevali desetino. In ko je minila doba vere in je nastopilo obdobje razuma, sta zlato in srebro še naprej pritekala; ustanavljali so štipendije, podeljevali docenture; le da zdaj zlato in srebro nista pritekala iz kraljevske blagajne, temveč iz skrinj trgovcev in manufakturistov, iz mošenj ljudi, ki so obogateli, recimo, z industrijo in so ji v testamentu vrnili obilen del, da bi dotirali več kateder, več docentur, več štipendij na univerzi, kjer so se bili naučili svojega posla.”
Virginia Woolf, Lastna soba (str. 11)

Ko so Virginio Woolf leta 1928 povabili, naj ima predavanje o ženskah in leposlovju, je napisala dolg esej o tem, da rabi pisateljica ekonomsko svobodo in neodvisnost prostora, da lahko ustvarja. Njena utemeljitev tega sklepa naredi esej za kritiko kulturnega konteksta, v katerem so na pisateljice gledali kot na moralno in intelektualno omejene. V gornjem citatu Woolfova opiše svojo reinterpretacijo razvoja univerze, ki je okrepil predstavo o ženski omejenosti s tem, da je utrdil patriarhalno naravo institucije. Poleg tega je notranje delovanje univerze utelešalo pokroviteljski duh, v okviru katerega se je oblikoval akademski diskurz.

V Lastni sobi Virginia Woolf svoje podrobno opisane intuicije razvije v razpravo, ki jo povzemajo kritiki univerze kot ekskluzivistične in prototipsko moškim namenjene institucije. Zagovarja tezo, da je bila ta institucija brez sramu posvečena razširjanju zelo prikladnega načina razumevanja sveta, osnovanega na interesih posameznikov, ki so želeli upravičiti in razširiti svoj razredni status quo, institucija za proizvajanje znanja, ki jo je brez težav izpostavila, ko je zatrdila: “Ko sem tako slonela ob zidu, je bila univerza zares videti kot svetišče, v katerem hranijo redke eksponate, ki bi kmalu izumrli, ko bi bili prepuščeni boju za obstanek na pločnikih Stranda.” (Woolf, str. 10)

V eseju Woolfova jasno pokaže občutek neprizadetosti in esencialne nepriljubljenosti akademskih raziskav. To je bil občutek, ki sem ga doživel tudi sam, ko sem skušal razložiti svoj projekt raznim ljudem, ki so se mi zdeli relevantni zanj. V kontekstu družboslovnih raziskav ta antipopularnost ni le preprost odpor do institucionalizacije teorije, ampak reakcija, ki odraža brezbrižnost do teoretiziranja družbenega s strani predmeta proučevanja. Hermetičnost in etimološke konstrukcije te veje pogosteje, kot bi pričakovali, vzpostavijo neke skrivnostne meje, ki ustvarijo kozmologijo, ki zanima le njene avtorje.

Družboslovje si je s tem, da je prevzelo metode naravoslovja, že v izhodišču ustvarilo vzvišeno platformo, s katere je bilo mogoče opazovati in proučevati družbeno tako, da je med akademiskimi znanstvenikin njihovim predmetom proučevanja nastala udobna razdalja. Ta razdalja je veljala za conditio sine qua non, če naj bo tako ustvarjeno védenje priznano in sprejeto. Utvara objektivnosti kot edine poti do priznanega znanstvenega raziskovanja je tako pripeljala do neprizadete ločenosti od realnosti, ki se je nekaterim zdela še kako potrebna in zaželena. To je bil zametek oddelitve tipa posameznika (intelektualca, belca, zahodnjaka, moškega srednjega razreda), ki je pripeljala do izbranega in izbirčnega, samozadovoljnega plemena pomembnežev.

Pri ločevanju med vsakdanjo izkušnjo, ki temelji na neintelektualnih kontekstih, izhajajočih iz dejanj in praktičnih interakcij, in ustvarjanjem akademske vednosti, zgrajene na teoretiziranju in shematiziranju akcij in interakcij drugih ljudi, gre v resnici za dva načina odzivanja na to, kar nas obdaja. V našem interesu je, poudariti posebnosti akademije kot strukture produkcije vednosti, ki z zapletenim ritualiziranjem praks lahko deluje kot kolonizator, kot neka uravnalna sila, ki ukroti, kar je divjega, neznanega in pošastnega. Izhajajoč iz Foucaultovih teorij v Order of Discourse (Red diskurza, 1981), John Tomlinson opredeli “pošastno” kot “način opisovanja tistega, kar je zunaj naših intelektualnih meja, kot so si kartografi v srednjem veku predstavljali, da v deželah onkraj znanega sveta živijo pošasti” (Tomlinson 2001, str. 210). V našem primeru bi to pošastno bila težavna naloga akademske analize vsakdanjih izkušenj lokalnega konteksta CeRCCa-ja.

V nasprotju s tistim, kar bi lahko imenovali poljudno znanje, akademska vednost šteje (in je štela) za najbolj izpopolnjeno in znanstveno veljavno. Še več, akademska vednost je diskurz, ki je preko pozitivistične analize postal paradigmatski za zahodni pristop k produkciji znanja in ki velja za najboljši način za opisovanje in proučevanje “družbenega”. Kot pravi Foucault, akademske discipline vsiljujejo nadzor nad diskurzom s tem, da postavljajo lastna pravila o tem, kaj šteje za legitimno znanje znotraj meja posamezne discipline. “Diskurze moramo obravnavati kot nezvezne prakse (…) prav tako lahko izključujejo ali se ne zavedajo drug drugega.” (Foucault 1981, str. 67) Akademska produkcija znanja deluje kot diskurz, ki naravnost ovira neznanstvene pristope k realnosti, ki “razglaša določene predmete za tabu, ustvarja zapletene obredne okoliščine govora in v določenih kontekstih pridržuje pravico do govora le usposobljenim.” (Tomlinson 2001, str. 209) Gre torej za diskurz z ustaljenimi normami in pravili, za diskurz, katerega poustvarjanje temelji na zahodnih znanstvenih metodologijah in ki deluje, kot bi rekel Foucault, v “praksah obvladovanja” in “postopkih redčenja”, to pa so koncepti, ki zanimajo akademike.

Kar tu zanima mene, niso le interakcije in igre moči med temi različnimi načini materializiranja in interpretiranja izkušnje, ampak tudi njihova predvidena funkcionalnost. Vprašanje je torej, kako meriti dialoški potencial raznih načinov govorjenja in razmišljanja o družbenem. Skratka, kako spraviti krog doživetih izkušenj v kvadrat akademskih besedil in, kar je najpomembneje, nuja, da se to naredi.

 

Kdo govori?

Spet bomo za izhodišče vzeli razmišljanja Virginie Woolf in si pobližje ogledali probleme legitimiranja akademskih diskurzov. A zakaj njeno razmišljanje – zakaj nismo vzeli kakega citata iz neštetih akademskih študij o vsakdanu? Odgovor je preprost: v svoji ustvarjalni senzibilnosti se Woolfova nerazložljivo dotakne naših lastnih doživetih izkušenj oziroma jih pregnete, zaradi česar se počutimo udobno in olajšano, saj čutimo, da nas nekdo razume:

“Kaj je, na primer, resnica o teh hišah, zdaj tako mračnih in slovesnih z okni, ki se rdečijo v mraku, pa surovih in rdečih in zanemarjenih, s pecivom in vezalkami ob devetih zjutraj? In vrbe, in reka, in vrtovi, ki se spuščajo do reke, zdaj nejasni v megli, ki se krade čeznje, pa zlati in rdeči v sončavi – kaj je na njih resnica in kaj iluzija?” (Woolf, str. 17)

Woolfova tako ne skuša najti kotov v krogih vsakdanjega življenja; prav nasprotno se zdi, da sledi potem ustvarjalne organske misli, ki puščajo ob strani teoretsko pretencioznost, živečo po senčnih izmišljenih kotih, in se posveti edinstvenosti in fluidnosti podrobnosti. V avtobiografski pripovedi ji je dobrodošla subjektivna zaznava, ki temelji bolj na intuitivnem kot razumskem razmisleku. O tem pravi, “Bolj nagon kot pamet mi je prišel na pomoč.” (str. 8) Z ustvarjalno prozo sinkretično poveže dve zelo različno razviti sferi produkcije znanja: akademsko teorijo in vsakdanjo izkušnjo.

Kot Ben Highmore pravilno poudarja: “Teorija je pogosto zgoščena in težko razumljiva oblika pisanja, katere namen je pogosto spraviti v krizo splošno sprejeta prepričanja, po katerih se ljudje ravnajo. (…) Na primer, teoretiki pogosto poveličujejo vrednote ‘rigoroznega’ razmišljanja, ‘sistematične’ obdelave in ‘strukturirane’ argumentacije; ampak – kaj pa, če so rigoroznost, sistem in struktura antitetični in ubijajoči za vidike vsakdanjega življenja?” (Highmore 2002, str. 2). Kot ga opisuje Highmore: “Vsakdan je bogato raznolika samosvojost, ki se ne da zreducirati, to neobvladljivo dejanskost pa preči jezik ‘stkanih niti’, ki nas ‘povezujejo med seboj’, ki kažejo možnost kartografiranja neke heterogene, diverzificirane in zapletene celote. Vsakdan je sicer res nepredvidljiv in nedoločen, a obenem je v njem možnost kartiranje njegove dvoumnosti, umeščanja njegove ambivalentnosti v jedro družbenega.”

Vprašanje pa je, kako izrisati tako karto in zakaj.

 

Metoda, metodologija in antimetode?

Sledi primer, kako se ne lotiti težavne naloge iskanja najboljše metodologije za izvedbo vizualnega antropološkega eksperimenta, ki ima za cilj dokumentiranje lastne vsakdanje izkušnje. Ta metodološki opis ne poskuša razložiti reguliranega in veljavnega modela, ampak deluje kot poročilo o tem, kako sem razvil obliko in vsebino vizualnega projekta A Winter Ritual.

V nasprotju s tistim, kar svetuje večina priročnikov za raziskovanje, nisem pred začetkom tega kreativnega vizualnega eksperimenta najprej (po)iskal najprimernejše metodologije, s katero bi projekt razvil. Dejansko so stvari tekle v obratnem vrstnem redu. Večji vpliv kot informacije, pridobljene s “teoretizacijo“ metode, je imela izkušnja praktične uporabe nekaterih metod, posebnost pri tem pa je bila, da je idejna zasnova metodologije sledila realizaciji dokumentarnega filma, in ne prišla na vrsto pred tem. Povedano na kratko, na A Winter Ritual so zelo vplivala vizualna dokumentarna dela Maria Garcie Torresa What Doesn’t Kill You Makes You Stronger (Kar ne ubija, krepi, 2009), Bruna Latourja in Emilie Hermant Paris: Invisible City (Pariz: nevidno mesto, 2004) in Chronique d’un eté (Kronika nekega poletja) Edgarja Morina in Jeana Rousha (1961). Poleg izbire nemetodološkega pristopa bi lahko dokumentarni film, ki sem ga predstavil v sklopu serije predavanj Svet umetnosti v organizaciji SCCA−Ljubljana, šteli za tisto, kar zadnje čase pojmujejo kot na umetnosti osnovano avtoetnografijo. Sledi opis te (anti)metodologije in razlaga, kako sem jo povsem nezavedno udejanjil v praksi.

Avtoetnografija je političen projekt, ki se je začel pred dvajsetimi leti. Medtem ko je etnografija družboslovna metoda raziskovanja, ki na osnovi terenskega dela opisuje pojave v človeški družbi, pa v avtoetnografiji raziskovalec postane glavni udeleženec/subjekt raziskave v procesu pisanja osebnih zgodb in pripovedi. Avtoetnografija lahko vključuje neposredno opazovanje vsakdanjega vedénja, odkrivanje lokalnih prepričanj, opazovanje in zapisovanje življenjske zgodovine in poglobljene intervjuje. Namesto portreta drugega (osebe, skupine, kulture) raziskovalec izdela portret samega sebe.

Umetniška avtoetnografija se izraža v umetniški produkciji in upošteva moč umetnosti, da postavi pod vprašaj, oblikuje in izpodbija bolj tradicionalne sisteme linearnega tekstovnega raziskovanja. Umetniški proces je priznan kot legitimna metoda zbiranja podatkov, umetnina, ki iz tega nastane, je razširjana kot produkt rigoroznega raziskovanja. Umetniško raziskovanje naredi umetnost za osnovo raziskovanja. Vendar pa variacije, ki jih v svojih praksah poudarjajo umetniki/raziskovalci, spreminjajo podlago sorodnih odnosov z umetnostjo, na primer: umetniški vpogled, umetniško utelešenje, umetniško smiselno življenje, umetniško izpraševanje in umetniška domišljija. Tovrstno raziskovanje pogosto obsega literarno interpretacijo, intervjuje, dnevnike in pesniške zapise, znanje, delanje in izdelovanje pa gladko prehajajo drug v drugega. Mnogi znanstveni krogi imajo to metodologijo za kontroverzno in jo kritizirajo zaradi nezanesljivosti in pogosto idiosinkratičnih in nedorečenih postopkov. Avtoetnografi se zavedajo kontroverznosti, obenem pa jih navdušujejo izzivi in potencial te metodologije, zato še naprej razvijajo postopke, ki širijo tradicionalne raziskovalne paradigme. Umetniška avtoetnografija predstavlja izziv teoretskemu in metodološkemu raziskovanju, saj v samo jedro raziskav uvaja subjektivnost in s tem odpira vrata številnim reprezentacijam, ki so zasidrane v kreativni dokumentaciji izkušenj v okviru družbenega in kulturnega konteksta umetnika/raziskovalca.

Zaradi narave moje raziskave se je izkazalo, da bo težavno teoretsko reinterpretirati to, kar sem delal. Ta razkol sem skušal izraziti tako, da sem združil pogovorni jezik s citati teoretskih besedil in osebnih razmišljanj.

Za to strategijo sem se odločil zato, da bi poudaril ne le neustreznost akademskega jezika za razlaganje “vsakdana“, ampak – in to je najpomembnejše – tudi omejitve tega jezika. Medtem ko morajo biti za nekatere ljudi dogodki teoretsko osmišljeni, da bi bili razumljivi, za večino ljudi to ni potrebno. Skratka, v nekaterih primerih je teoretizacija vsakdana lahko poučna, v drugih primerih odvečna in neproduktivna, vedno pa nedialoška.

Ta razkol nas spet postavi pred dilemo o naravi tega, kar opišemo z besedama ‚ “teorija“ in ‚“praksa“, ali pred sporno ločevanje med mislijo in dejanjem. Po mojem mnenju je ta dvojnost protistava nuji akademskih diskurzov, da razčlenijo nerazumljive koncepte za druge udeležence v razpravi, hkrati pa rabijo podporo v praktičnih dejanjih in samoanalizi. V konkretnem primeru življenja v kraju in prostoru CeRCCa-ja sem se najbolj osnovno ukvarjal z vprašanjem, ki je temeljilo na opisanem razkolu. Prihajal sem iz konteksta, ki usklajuje kritiško mišljenje s teoretskimi raziskavami (univerza), in se nenadoma znašel v kontekstu Llorenca del Penedesa in CeRCCa-ja, kjer je veliko nujnih praktičnih opravkov in kjer je branje akademskih knjig za večino ljudi nekoliko elitistična dejavnost, ki nima v vsakdanjem življenju tako rekoč nobenega pomena.

Uporabljeno metodologijo moramo gledati kot poskus, da bi eksperimentalno razstavili sistematične in samoumevne postopke pristopanja k »družbenemu« z gledišča ustvarjalnega ljubitelja. Težil sem k subjektivnemu opisu vsakdanjih, mikroskopskih interakcij. Ta dokumentacija bo nedokončana, nepredvidljiva in nedoločena, odgovarjala pa bo bežni in protislovni naravi družbenih srečanj in osebnih izkušenj.

Kot de Certeau navaja iz Vergilove Eneide: “Boginjo spoznaš po koraku.“ (Aeneid, I, 405, iz de Certeau 1988, str. 97).

Upam, da sem v svojih raziskavah sledil njenim korakom.

 

Prevod: TS

Videoposnetek predavanja (Videolectures.net)

Videolectures

 

Bibliografija:

  • Gaston Bachelard, The Poetics of Space Massachusetts, Beacon Press, Boston, 1994.
  • Michael De Certeau, The Practice of Everyday Life, University of California Press LTD, Berkeley, 1988.
  • M. Foucault, ”The Order of Discourse”, R. Young (ur.), Untying the Text, Routledge, London, 1981.
  • Ben Highmore, Everyday Life and Cultural Theory, Routledge, London, 2002.
  • Bruno Latour, Reasembling the Social, Oxford University Press, Oxford, 2005.
  • Henri Lefebvre, Critique of Everyday Life, Vol. 1, 2 and 3, Verso, London, 2005.
  • John Tomlinson, Cultural Imperialism, Pinter Publishers, London 1991.
  • Yi-Fu Tuan, Space and Place, University of Minnesota Press, Mineapolis/ London, 1977.
  • Virginia Woolf, A Room of One’s Own, Penguin Books, London/Virginia, 2004. (Virginia Wolf, Lastna soba, založba *cf, Ljubljana, 1998. Prevedla Rapa Šuklje)

Spletni dokumenti: