Še vedno je vroče. Grozno vroče.

Občutki nezadovoljstva nad tem, da v Škucu stvari še niso dokončno pripravljene – pa komu lažem – še sploh niso pripravljene!, se zdaj, ko sem pripravila knjige za debate, pa posnetke, pa glasbo (vse tisto kar bo spodbuda za iskanje vsebine namesto te vražje organizacije), ko se torej počasi pripravljam na Labsus, mešajo z občutki pričakovanja.

Bo jutri vse nared, bodo iz galerije končno odpeljali ostanke zadnje razstave, da bomo lahko razpostavili potrebno, bomo do desetih uredili prostor, ponudili kavo in rogljiče in najpomembneje – bo prišel tudi ….

….zmotil me je potepuški maček na stopnicah, nasula sem mu hrano, pa potem še mojim mačkonom…

Torej, se bo našla tudi energija, drive, Ivana pravi, če se bomo “nabrijali”, da bo stvar stekla?

Se bomo znali posvetiti umetnosti, ali bodo prevladali organizacija, plani, roki, pomanjkanje denarja…
Tisto, kar se je kazalo kot eden od vzrokov, problemov dela v svetu umetnosti (verjetno je podobno pri drugih vsebinskih zadevah), eden od razlogov za Labsus, spet grozeče dviga glavo.

Ampak kljub temu verjamem, da bomo speljali. In vozili in potovali.

Moj večer pred Labsusom bo miren, da se pripravim, da se naspim, da pozabim…. in se znova spomnim.

Petja G. K.