Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 16
V četrtek, 9. februarja 2017, je v sklopu predavanj Šole za kuratorske prakse in kritiško pisanje Svet umetnosti, ki deluje pod okriljem Zavoda za sodobno umetnost, SCCA-Ljubljana, predaval Daniel Morgenthaler, švicarski kurator in umetnostni kritik. Predavanje je bilo namenjeno vsem, ki jih zanima tesna zveza med filozofskimi besedili in sodobno kuratorsko prakso. Predavatelj je namreč za izhodišče svojega predavanja z naslovom Kuratorstvo? Koratorstvo! uporabil enega od biserov klasične filozofske literature, znamenito delo rimskega filozofa Marka Tulija Cicerona O govorniku (De Oratore).
To izhodišče je nekoliko presenetljivo. Kako to, da je predavatelj, med drugim diplomant filozofije, svoj premislek o kuratorstvu oprl na filozofsko delo, ki se ukvarja z govorništvom (oratorstvom)? Kaj ima kuratorska praksa, še posebej sodobna, skupnega z retoriko in filozofijo? Odgovor je zanimiv. Veščina, s pomočjo katere naj bi govorniki razvili svoje retorične spretnosti, je pravzaprav pogojena z veščino vizualnega memoriranja. Beseda in podoba se srečata v točki mnemotehnike, metode prostorskega in vizualnega memoriranja. Gre za metodo loci (slov. kraj, mesto), razumljeno kot metodo določenega umeščanja, postavljanja nečesa v prostor. Antični in rimski govorniki so v prostore namišljene arhitekture umeščali posamezne dele svojega govora, s čimer so si ga lažje zapomnili. Trenutek izhoda iz namišljene sobe je pomenil sklep samega govora. Na tem mestu predavatelj zastavlja vprašanje ali je delo kuratorja mogoče razumeti kot svojevrstno mnemotehniko.
Tukaj se lahko pomudimo ob premisleku, h kateremu nas je spodbudilo zadnje vprašanje. Postavljanje podobe, besede in loci na isto raven odpira možnost za določeno topologijo mišljenja. Metaforična raba topoloških figur v humanistiki je bila posebno priljubljena med francoskimi filozofi sredi dvajsetega stoletja. V tem konkretnem primeru, četudi sam predavatelj ne uporabi tega koncepta, nam koncept topologije omogoča uvideti povezavo, ki se vzpostavlja med loci (mestom, toposom), besedo in podobo. Če je retorika potrebovala figuro toposa za besedo, sodobna kuratorska praksa potrebuje besedo o podobi (figuri), ki zaseda določen topos. Primer takšne povezave nam je sam predavatelj ponudil v drugem delu svojega predavanja, govoreč o razstavah San Keller – Spoken Work, Talk to the Hand, !Mediengruppe Bitnik – Delivery for Mr. Assange, History Herstory, An Exhibition for You, ki jih je sokuriral v razstaviču Helmhaus v Zürichu.
Skratka, če se skupaj s predavateljem vprašamo, kaj se sodobni kurator lahko nauči od klasičnega govornika, je odgovor večplasten. Kurator z besedami locira, torej umešča podobo v določen razstavni prostor. Toda njegovo delo se ne sklene pri tem. Ubesediti tisto, kar podoba sama (in samo) izraža, kar torej sporoča, ne da bi se pri tem izrekla, pomeni locirati samo mišljenje, tisto mišljenje, ki ga razstava želi izreči. Sodobni razstavni prostor ni izključno mesto za prezentacijo umetnin, temveč prostor za lociranje sodobnega mišljenja. Lahko rečemo, da nasprotno od ideje o avtonomiji abstraktnega mišljenja stoji ideja o lociranem, umeščenem mišljenju. Mišljenje, da bi sploh bilo mišljenje, potrebuje svoj loci. Zato se lahko strinjamo z Danielom Morgenthalerjem, da če so bili govorniki kuratorji misli, so danes kuratorji nemara koratorji – oratorji vizualnega, ki locirajo mišljenje sodobne umetniške prakse.
Magdalena Germek
Napoved in posnetek predavanja: