Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 1 | 2000/01 | Arhiv
EuroVision2000 je sodobna, odprta in nadnacionalna mreža videoproducentov. Ustanovili so jo trije umetniki delovnega projekta k3000 Mediaspace v Zürichu v duhu zahodnoevropskih povezav in s poudarkom na političnih vprašanjih o mejah, migracijah in prebežnikih.
EuroVision2000 se je razvila iz projekta videoizmenjav MoneyNationsTV, kot prvi poskus vzpostavitve supranacionalne medijske delavnice v kritičnem umetnostnem kontekstu konca 90-ih let.
Z videoizdelki se predstavljajo: Mogniss H. Abdallah (Pariz), Zeigam Azizov (London), Marion Baruch (Pariz), Jochen Becker/Jesko Fezer (Berlin), Axel Claes/Tristan Wibault (Brusel), Colletivo Politico (Neapelj), Rita Canarezza (San Marino), Pier Paolo Coro (San Marino), Paola di Bello (Milano), Doc Video (Torino), Ethical Bros. (Catania), Micz Flor (Berlin), Lisa Haskel (London), Elke Marhöfer (Berlin), Lisa Moren (Baltimore), Sabrina Muzi (Bologna), Marion von Osten (Zürich/Berlin), Paper Tiger TV (New York), Toni Corti (Bologna), Susanna Perin (Zürich/Rim), Jenny Perlin (New York), Angelo Petronella (Bologna), Marco Poloni (Rim), Manuel Poutte (Brusel), Oliver Ressler (Dunaj), Jayce Salloum (Vancouver), Mark Saunders (London), Trebor Scholz (New York), Peter Spillmann (Zürich), Angie Waller (New York).
Slepi madeži
Leta 1998 je v züriški Shedhalle projekt MoneyNations s podnaslovom Constructing the Border/Constructing East/West (iz njega se je razvila produkcijska mreža EuroVision2000) tudi na nemškem govornem področju razvil diskusijo o evrocentrizmu in postkolonializmu. V njej je prevladala specifična perspektiva sever-jug, ki položaja v bivših socialističnih državah Evrope ni v celoti dojela.
MoneyNation v izjavi za medije zapiše: “Kritika evrocentričnega mehanizma znanja in moči se je od 90-ih močno razširila, tudi med nemško govorečo umetniško in kulturno sceno. Za razliko od razprave sever-jug je odnos vzhod-zahod predvsem zaradi zgodovinskih in političnih razlik bolj protisloven in bolj redek predmet znanstvenih razprav. Nasprotujoči si politični sistemi, katerih propagandni stroji so med hladno vojno drugo stran goreče predstavljali kot sovražnika, so danes državne tvorbe, ki jim nivo napredka določajo zahodna merila pospešene kapitalizacije. Medtem ko vzhodni mediji še kar veselo poročajo o divjem vzhodu, podzemnih organizacijah, bankrotiranih vladah in podobnih izrednih razmerah, združena Evropa pa se z zakoni o mejah in tujcih zapira poti proti vzhodu, se naddržavne korporacije in vlagatelji pospešeno usmerjajo proti srednje- in jugovzhodni Evropi kot viru cenene delovne sile. V tem istem času se na področju kulture porajajo prvi poskusi vzpostavljanja zgodovinsko celostne (vzhodne in zahodne) evropske identitete. Ta proces neizbežno pospešuje tudi širitev Evropske unije na vzhod.
Z zgodovinskega gledišča je evropska identiteta ustvarjena kot protiutež identitetam “ostalih”, npr. Amerike, Japonske, Azije in Srednjega vzhoda, in temelji predvsem na edinstveni kulturni tradiciji – ki pa prezira kulturo ostalih. Tudi možnosti, ki sta trenutno na voljo vzhodnoevropskim državam: članstvo v EU in/ali Natu, temeljita na ekskluzivnosti “stare” Evrope in njenih zahodnih centrov, ki dejansko oblikujejo stvarnost držav nekdanjega vzhodnega bloka in južne poloble. Kulturi pa je pripadla izjemno pomembna vloga pri procesu izključevanja. Nadnacionalna združitev v eno Evropo ustvarja nove vzorce novih identitet, pri čemer izključuje vse, ki ne izpolnjujejo zastavljenih paradigem ekonomske učinkovitosti. Kategorizacije in sklicevanje na kulturne razlike se ne izražajo le v medijih. Vse bolj postajajo tudi del razstav vzhodnoevropske umetnosti, npr. v zasnovi pristnosti (Sammlung Ludwig), željah po novem internacionalizmu (Manifesta), ki oblikujejo produkcijo političnih meja trdnjave Evropa in vlogo vzhodne Evrope kot svetovnega standarda nizkih plač.
Če na izjavo pogledamo danes, tri leta kasneje, se ni nič bistvenega spremenilo; umetniki srednje in jugovzhodne Evrope so pogosto del zahodnega umetnostnega sistema le z namenom, da potrdijo stereotipna pričakovanja in dodajo svoj pečat eksotičnosti oz. služijo kot izvesek ekonomske in politične usklajenosti z zahodom. Z razstavami, kot je After the Wall na švedskem in v Nemčiji, so bile zamašene luknje v znanju zahodnih umetnikov; naslov After the Wall stilizira padec berlinskega zidu (wall) 1989 kot tisti zgodovinski dogodek, ki simbolizira odpiranje vzhoda. Solidarnost, perestrojka, specifične razmere v SFRJ pred 1989 in druga gibanja v bivših socialističnih državah Evrope so zaradi novega spoznanja zamrla. Prijateljski objemi iz After the Wall pišejo zgodovino na novo, ponovno iz perspektive zahoda, in pridigajo odprtost, hkrati ko zapiranje meja s schengenskim sporazumom preprečuje fizični dostop do EU. Namesto da bi se spoprijela s protislovnim razvojem srednje in jugovzhodnih držav Evrope in se soočila z vprašanji, ki jih postavlja (kulturna) levica zahodne Evrope, je glavna skrb EU njena zunanja podoba. Prav zato ne preseneča, da se umetnike in umetnice še naprej ocenjuje po njihovi “zahodni ustreznosti” ali da kuratorji, željni kritične drže, pričakujejo zaradi političnega in/ali socialnega položaja v bivših socialističnih državah določeno mero kritičnosti, na katero gledajo iz svetovnega vidika kot na nenehno izjemo (to je bilo npr. prikazano na zadnji Manifesti).
V to, da je za uveljavitev “kulturnih razlik” in rušenje mita o zahodni premoči najbolj primeren oder umetniških razstav, bienalov in dokument, lahko upravičeno dvomimo. Precej bolj trdne socialne, kulturne in intelektualne povezave zunaj meja evropske trdnjave snuje mrežni aktivizem, ki je nastal prek list, kot sta Syndicate in Nettime. Odlikujejo se predvsem po supranacionalni organizaciji, razširitvi kategoričnega dojemanja umetnosti s pojmom “kulturni delavec” in informacijah, ki se cepijo na teorijo, politiko in kulturo. Raznovrstni avtorji si zavestno lastijo pravico do izražanja na vseh področjih. Shedhalle Zürich kot umetniško društvo sprva ni prispevalo svojega deleža k dinamiki mrežnega aktivizma, od leta 1994 pa uveljavlja družbeno-politično kulturo razstavnih projektov, katerih pobudniki niso kuratorji, temveč umetniki sami, in ki temeljijo prav na njihovih spremenjenih pozicijah. V tem okolju je nastal projekt MoneyNations, ki sta ga zasnovali Marion von Osten in Natalie Seitz in se je v nasprotju z običajnimi predstavitvami položaja umetnika v zahodnem okolju razvil v dolgoročno zastavljeno produkcijsko mrežo. V njej že več kot dve leti sodelujejo različni teoretično, politično in kulturno aktivni protagonisti iz srednje, srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope.
Vabilo k sodelovanju
Del projekta MoneyNations v züriški Shedhalle je bila tudi MoneyNationsTV, mreža producentov, ki se je izkazala tudi kot zelo učinkovita komunikacijska strategija. MoneyNationsTV skuša prenesti komunikacijo iz digitalnega prostora elektronske pošte ponovno v analogni prostor, tako rekoč iz besedila v sliko, iz zaslona v družbeni prostor domačega ali alternativnega kina. Različni krajevno razpršeni producenti, t. i. korespondenti, so si šest mesecev izmenjavali informacije in razmišljanja v videozapisu. Rezultat njihove izmenjave je izšel kot niz novih videozapisov, ki so ga dobili vsi udeleženci in ga kot osnovo za razpravo uporabili na številnih prireditvah, prikazan pa je bil tudi v okviru filmskih programov v različnih vzhodno- in zahodnoevropskih kontekstih.
Leta 1999 so bili trije predstavniki mreže MoneyNations (Rachel Mader, Peter Spillmann in Marion von Osten) gostje delavnice Panthograph, ki jo je v Plasy na češkem zasnoval Milos Vojtechovsky, na njej pa so sodelovali udeleženci iz Hrvaške, Bolgarije, Avstrije, Češke, ZDA in Švice. Panthograph predstavlja prelomno točko MoneyNationsTV, saj se je na delavnici izkazalo, da je mogoče oblikovne povezave razširiti v prid kolektivnega, neinstitucionaliziranega načina dela.
Z vabilom Jennifer de Felice v praški Cafe9 Mediaspace se je ponudila obstoječi mreži MoneyNationsTV možnost širitve in ponovne analize vprašanj – ne samo o vključitvi/izključitvi glede na državne meje, temveč tudi o vsakodnevnem rasizmu znotraj/ zunaj meja EU.
Od običajnih kuratorskih videoarhivov in mrež se projekt, kakršen je EuroVision2000, razlikuje po svoji odprtosti. V nasprotju s pristopnostjo projektov (npr. Manifesta 2000 v Ljubljani, kjer je bila tematika poslanih del podana v okviru definiranega kuratorskega koncepta teoretskih refleksij, ki so bila končno tudi žirirana in selekcionirana) se vsebina EuroVision2000 kaže prek lokalnih akterjev in poslanih videoposnetkov sama po sebi. Z izjemo dveh videoposnetkov, ki z vsebino EuroVision2000 zagotovo nista imela nič skupnega in bolj ali manj spadata v formalno-estetsko produkcijo, nobeno od prejetih del ni bilo zavrnjeno.
Princip proste udeležbe se je v 90-ih uporabljal pri mnogih samoorganizacijskih projektih kot protimodel kuratorsko, razstavno in organizacijsko določenih procesov. V okolju takšne kolektivne prakse se je mogoče odpovedati običajnim strogo določenim vlogam umetnika, kustosa ali teoretika ter tako zavzemati različne vsebinske, strukturalne ali kreativne vloge – odvisno od projekta ali interesa. EuroVision2000 ni plod kuratorskega dela; razvil se je predvsem zaradi želje producentov navezati nove stike s kritičnimi kulturnimi scenami prek državnih meja, graditi mreže za lastno delovanje ter na ta način razširiti in razčleniti tudi poglede na migracije in neoliberalizem.
Projekt EuroVision2000 pa ni bil odprto zastavljen le glede prostega pristopa. Prvotna zamisel je bila, da bi ob posameznih predstavitvah, razpravah in dogodkih udeleženci sami na licu mesta postavljali vprašanja, jih s samostojnimi temami dopolnjevali in okoli skupnega arhiva videoposnetkov samostojno organizirali prireditve. Zbrani videoposnetki bi bili torej osnova za razprave, material, ki ga je moč uporabiti in porabiti na različne načine. Dokumentacija prireditev naj bi bila v živo predvajane skupaj z videoprogrami prek interneta. Tako smo želeli uresničiti idejo o občasni lokalni evropski televiziji. Estetsko-formalni razpon videoposnetkov, ki je segal od čistih dokumentarnih filmov do umetniških videospotov, vsebinski izbor in specifična uporaba videoposnetkov so v lokalnem kontekstu močno pripomogli k ustvarjalnemu poteku razprav, v katerih so deloma neposredno sodelovali tudi producenti videoposnetkov. Tak način delovanja se bistveno razlikuje od v umetnostnih okoljih trenutno uspešnih videorazstav, ki uprizarjajo dokumentirano delo v obliki tabelne slike.
EuroVision2000@Mediaspace
Cafe 9 je bil projekt kulturnih prestolnic Evrope, ki so ga financirale članice EU in je hkrati potekal v vseh osmih kulturnih prestolnicah v letu 2000. Osnova projekta so bili lokalno vzpostavljeni medijski prostori Mediaspaces, povezani v skupno omrežje, tako da so si izmenjevali informacije in programe. Projekt je sicer vodilo komercialno podjetje v Helsinkih, toda na lokalnem nivoju je bilo delovanje tako po zgradbi kot po značaju zelo raznoliko: od povsem alternativnega delovanja Cafe9 v Pragi do Cafe9 imenovanem informacijskem centru v Bruslju. Kot nasprotje raznolikosti Cafe9 smo z EuroVision2000 zajeli konkretne vsebine, zavzeli jasno, celo kritično stališče do normativnih procesov EU in želeli vzpostavitvi fizični stik s kulturnimi producenti na licu mesta. To ni bilo v nasprotju z željami organizatorjev Cafe9, saj sta bili komunikacija in izmenjava med družbeno-politično angažiranimi projekti, pri čemer se uporablja tudi nove medije, v povabilu izrecno poudarjeni. Organizatorji Cafe9 so EuroVision2000 poleg osnovnega financiranja ponudili tudi tehnično in prostorsko infrastrukturo. Kljub temu se je odnos med Cafe9 in EuroVision2000 v praksi, ne popolnoma nepričakovano, izkazal za zelo problematičnega. Postavke Mediaspaces Cafe9 niso omogočile širitve naše mreže korespondentov, kajti različni Mediaspaces znotraj in zunaj EU so komunicirali med seboj zgolj na strukturalni ravni, brez enotnega vsebinskega fokusa. Zamisel, da se prek predvsem alternativno zasnovane mreže avtonomnih krajevno razpršenih prostorov vzpostavi stike z lokalnimi kritičnimi kulturnimi scenami, se ni udejanjila. Celo nasprotno, ustroj projekta Cafe9 je oviral naše delo, saj so ga mrežni aktivisti in medijski ustvarjalci zaradi njegove simbolične narave (paradni projekt progresivne, mlade Evrope) označili za problematičnega. Osebni stiki s praško Cafe9, predvsem pa z Jennifer de Felice in Milosem Voytechovskym so nam onemogočili vpogled v simbolično realnost in politično dimenzijo projektov kulturnih prestolnic, katerih namen je kulturalizacija politike, njihov pomen znotraj EU pa je popolnoma drugačen kot na Češkem. Čeprav smo vedno znova poudarjali našo vsebinsko neodvisnost od ustroja Cafe9, smo bili še vedno pod njihovim finančnim okriljem, uporabljali smo njihovo infrastrukturo. Očitki na ta račun so nas še bolj prizadeli, ker smo imeli v tistem času na voljo resnično minimalna sredstva.
V Bruslju tako politično angažirani kulturniki in kulturni ustvarjalci niso želeli razpravljati v prostorih Bruselj 2000, četudi bi glede na načrtno vključevanje progresivnega, mladinsko-kulturnega značaja dejavnosti in nastopa lahko.
V Bologni z nami niso želeli sodelovati lokalni aktivisti, ker jih je zavrnil Cafe9 Bologna; v času EuroVision2000 so tako pripravljali akcije proti srečanju OECD v Bologni (junij 2000) in izdelovali italijansko različico spletne strani Indymedia. Solidarnostno so se sodelovanju odpovedale tudi mnoge lokalne kritične skupine. Zamisel, da bi različne protagoniste iz Bruslja in Bologne, s katerimi smo imeli stike, povabili v Prago, je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev padla v vodo.
Teoretska in politična vprašanja ter vsebine, ki smo jih izdelali v sodelovanju z lokalnimi umetniki, teoretiki in aktivisti, so krajevni organizatorji komajda upoštevali. V Bologni je bila izjava za medije EuroVision2000, potem ko so jo v novinarskem središču nekajkrat krajšali, pomensko obrnjena in lokalni organizatorji Cafe9 so na naše pripravljalno srečanje povabili videoumetnike, ki se še nikoli niso kritično spoprijeli z medijsko dejavnostjo. V Pragi so koordinatorji Cafe9 na okrogle mize EuroVision2000 povabili lokalne teoretike, ki niso ustrezali konkretnim nalogam in tako onemogočili vsakršno produktivno diskusijo.
V Bruslju je strateška namembnost foyerja Bruselj 2000 za kampanjo Sans Papiers pobudnice Marion Baruch lokalnim kustosom povzročila kar precej preglavic. Simbolična in politična izjava takšne prireditve v galantno urejenem institucionaliziranem komunikacijskem in kulturnem prostoru v samem srcu EU je bila tako jasna, da je zahtevala od upraviteljev odkrito stališče.
Meje sodelovanja
S povabilom EuroVision2000 na Videonale 9 v Bonnu so se pojavila nova vprašanja o projektu in njegovi simbolični vrednosti. V skladu s tradicijo naslavlja institucionaliziran kontekst, kot npr. videofestival, posameznika, in tudi kustos Videonale 9 Soeren Grammel se je prvotno obrnil na nas kot avtorje. Standardna oblika festivalnega kataloga, v katerem so bile predvidene naše osebne umetniške biografije, je preprečila podrobne izjave o participativni zgradbi projekta in naših vlogah iniciatorja in producenta. Institucionalizirana predstavitev omejuje naše dejavnosti na vloge kustosov, medtem ko vidiki kolektiva in udeležbe ostajajo v ozadju. Razstava Videonale 9 je bila zasnovana tako, da so bili videoposnetki predstavljeni kot samostojna dela. Viewing EuroVision2000 Station, ki je ključnega pomena za predstavitev projekta, je v Bonnu, navkljub našemu negodovanju, dobila status umetniške instalacije.
Noben večjih dogodkov, od Manifeste do načrtovane Dokumente11, se danes ne more izogniti politično in teoretsko obarvanim prireditvam in/ali vključitvi interdisciplinarnih scen, mrež in žara vsakdanjosti, dokumentarne resničnosti. Kolektivne strukture, politični aktivizem in nove teorije so prevzele vlogo navideznega sodobnega simboličnega delovanja, tj. trenutni visoki umetnosti dodati svoj politično ustrezen in teoretsko aktualen pečat. Takšni kulturni dogodki pa povabljenim projektom in iniciativam komajda omogočajo primerne družbene in finančne pogoje, da bi lahko prek simbolične realnosti postali produktivni.
Različne izkušnje s projektom EuroVision2000 (npr. v bonnskem umetnostnem kontekstu in praškem Cafe9 MediaSpace) kažejo, v kakšnih protislovjih je današnja družbeno-politično naravnana kulturna produkcija, ki se hkrati imenuje neodvisna. EuroVision2000 se je sicer trenutno strateško pomaknila iz umetnostnega okolja, prek obiskov različnih lokalnih okolij pa je naletela na probleme kulturne družbe, v kateri se je o kritični in družbeni dejavnosti na simbolični ravni moč pogajati, ne da bi se pri tem spremenili pogoji družbenih okvirov. Domneva, da je naš zahodni model demokracije, odpora in civilne družbe odprt za vse ter omogoča prost pristop, se je na osnovi izkušenj v Pragi, Bologni in Bruslju izkazala za popoln ideološki konstrukt, saj se lokalne oblike politizacije in kritike, ki ima v mestu, kot je npr. Praga, dolgo tradicijo, med seboj izključujejo.
Kljub protislovnim in skorajda omejujočim okvirnim pogojem je projekt EuroVision2000 razvil mrežo producentov, ki se bodo tudi vnaprej izmenjevali in deloma med seboj sodelovali. Videoposnetke, še naprej delane na različnih političnih poljih, bomo tudi v prihodnje uporabljali kot osnovo za razprave, jih iz vsebinskih razlogov priporočali in distribuirali. Zasnova samodinamičnih procesov, zunaj utečenih distribucijskih struktur umetnosti in kulture ter neodvisno od odgovornih avtorjev, se je v tej obliki dela na koncu izkazala za najbolj obetavno. Strukturalna zasnova in družbeno okolje bistveno vplivata tako na produktivnost prireditve kot na iniciativo udeležencev. Vključevanje kritičnih vsebin na ravni predstavitve v kulturnem okolju preprečuje kontinuiran proces partnerskega sodelovanja in solidarnosti. Dojemanje EuroVision2000 kot neodvisnega, kolektivnega projekta v bistvu pomeni delo pod slabšimi pogoji kot pri projektih razstav ali prireditev v omejenih okvirjih v eni od nizkoproračunskih institucij (kot npr. v Kunsthalle Exnergasse na Dunaju za projekt MoneyNations2, pri katerem je bila velika mera solidarnosti in podpore samoumevna).
V nekem smislu poosebljajo projekti, kot je EuroVision2000, vse projekte, ki se na začetku refleksije ne spoprimejo zgolj s poosebljanjem na simbolični ravni, temveč in predvsem z vprašanjem, pod katerimi pogoji in s kakšnimi danostmi lahko instrumentaliziramo in transformiramo institucijo prostora umetnosti.
Na spletni strani www.eurovision2000.net so dokumentirane prireditve in celotni videoarhiv komunikacijskega procesa. Videoposnetki so na voljo pri producentih.
Več informacij o MoneyNations najdete na spletnih straneh www.moneynations.ch in www.shedhalle.ch, o Cafe9 pa na www.cafe9.net
*Predavanje oz. predstavitev je potekala v obliki performansa – kot TV poročila.