Svet umetnosti | Javna predavanja | Strategije predstavljanja 3 | 2002/03| Arhiv
Tole bo govor o tem, kako se Belfasta ne da reprezentirati. Ne bo reprezentacija Belfasta – taka reprezentacija bi bila čista polomija -, ampak bo komentar o tem, da ga ni mesta, ki bi ga bilo mogoče poznati. Mesto postane mesto šele, ko je preveliko, da bi ga lahko opisal en sam človek.
Beseda o reprezentaciji: pri reprezentaciji gre za totalizirajoče izjave, pri umetnosti – vizualiziranju – gre za samozavestne trditve. Isto je s kritiko: ‘to je to, pa bi moralo biti ono, potem bi bilo boljše’.
Vizualiziranje in reprezentacija sta momenta travme. Fiksirata nematerialno in parcialno in ju naredita konkretno.
Pa še beseda o polomiji: To ni zgolj nekakšna potsmoderna igra, ne izogibam se politični ali ideološki poziciji, govorim o polomiji kot o strategiji, ki nam pomaga razumeti, da je ‘objektivna realnost’ nekaj, kar gradimo mi vsi, od znotraj, ne pa nekaj, do česar ‘pridemo’ od zunaj.
Mogoče mi lahko ljudje tukaj pomagajo, da zgradim Belfast zanje, ki nikoli niso bili tam. Da ga zgradim kot podobo.
Še ena opomba: mesto ni več tako. To je bil samo trenutek, ki je minil.
In še ena opomba: Nisem iz Belfasta.
*****
V Belfastu je bila trgovina s pohištvom, velika angleška blagovnica ki se ji je reklo Habitat. V izložbi je bil napis ‘It’s home time’. Čas za dom. Konec je, lahko greste domov. Trgovina je zdaj zaprta. Govori se, da zato, ker niso hoteli plačati za varovanje. Dobrodošli doma. V Dublinu so zgradili stanovanjsko naselje ob reki in na tablah je pisalo: ‘Če bi živeli tukaj, bi bili zdaj doma’. Idejo so dobili iz Združenih držav. Martha Rosler je nekoč organizirala projekt na temo javne umetnosti in javnega prostora z naslovom ‘Če bi živeli tukaj’.
[pavza]
Če bi živeli tukaj .
Kje je dom? Kako veš, kdaj si doma? Kdo pove, kje je dom? Se spomnite Davida Byrna, ki je pel ‘this is not my beautiful house?’ Se spominjate, v kaj je vstala Zlatolaska, medtem ko so bili trije medvedi v Habitatu? Kaj bi rad povedal? Tole: Ali se vam kdaj zazdi, da je nekdo prestavljal pohištvo?
[pavza]
Konec je, lahko greste domov. Tako kakor uboga Judy Garland smo tudi mi potrebovali predolgo (trideset let predolgo), da smo dojeli, da je ljubo doma, kdor ga ima.
[pavza]
Saj vas ne moti, če rečem ‘mi’?
[pavza]
Ivor Cutler, škotski pesnik, pravi, da je dom povsod, kjer si. Je dom tukaj, zdaj, ali je nekje v prihodnosti? Je to kraj, kjer smo, ali kraj, kamor hočemo priti? Ali lahko kdaj dospemo tja? Lahko kdaj pridemo domov? Smo kdaj odšli zdoma? Pokaži mi pot domov.
[pavza]
Nisem od tukaj.
Nismo od tukaj.
Mislim, da ne bi smeli biti tukaj.
Ugasi radio.
Ugasi radio. Parkiraj tukaj. Ali veš, kam gremo?
[pavza]
(30 milj na uro in mesto nas sploh ne pusti za seboj. Tako bi se lahko vozili celo noč in sploh ne bi odšli. Lahko bi se vozili celo noč in ves čas ne bi bili nikjer. Ali se sploh premikamo?)
Kje hudiča so vsi?
Najdi cesto, ki ima smisel, in malo pospeši.
[Na hitrico]
(Vzporednice nas vlečejo v daljavo, celo ko jih rišemo pred sabo, centra vsega sta dva, izginjajoča točka in oko. Vse stvari so umeščene med tidve točki, vse so nameščene tako, da jih vidimo od tukaj. Lahko bi vam rekel, da vozite vso noč, mogoče bi prišli ven.)
[pavza]
[Hlastno]
Ugasi radio. Ugasi luči. Sedi tukaj vso noč s prižganim motorjem.
Ustavi.
Umakni se. Naj pogledam. Ugasi radio, ne vidim.
Vožnja po robu mesta.
[pavza]
[konec videa]
(Vožnja po robu mesta me spravlja na rob. Nikoli ne bomo prišli, ker kraja, kamor gremo, ni nikjer, lahko, da smo že tam, pa se še kar premikamo, še kar naprej gremo nikamor.)
Desno.
[Ritmično. Hlastno]
Spravite me stran. Stran od robov. ‘Driving in your car, I never never want to go home . Take me anywhere, I don’t care.’
Oči me bolijo. Ugasi radio.
[Naprej]
(Vsi se kar naprej vozimo okrog nečesa, nečesa, kar je preveliko, da bi zaznali, da bi razumeli, da bi videli. Vsi, vse tukaj, vsi deli tega, razen nas, tukaj, zdaj. Ne moremo reprezentirati tega mesta, ne moremo videti tega mesta, tema ne skriva ničesar. Če se odmaknemo, vidimo mesto, ne vidimo sebe v mestu, ne vidimo mesta v nas. Kako naj reprezentiramo to?)
[Nazaj]
To se ne zdi varno. Ali ne bi ugasili radia?
To je nikjer. Nikamor ne spadam.
Nič več se ne premikamo, in števec kaže 60. Kolesa se vrtijo in mi se ne premikamo. Kaj če bi kar odprl vrata?
[pavza]
Daj radio bolj na glas.
Radijski valovi se premikajo skozi mesto, uporniško, brez reda, od 88 do 108 MHz. Radio vdira v pozidano okolico. Argumenti, ki zdaj krožijo glede interneta, so isti kot takrat, ko so radio odobrili za javno uporabo. V dvajsetih letih je Brecht verjel, da bomo kmalu vsi posredovali informacije drug drugemu, da bo radio postal medij za komuniciranje. Odločili so se, da tega ne smejo dovoliti.
Nisem od tukaj.
[pavza]
Ugasi radio.
Nova pozidava Belfasta je prinesla premik od horizontalnega k vertikalnemu. Navadili smo se na to, da gledamo luknje in odprte prostore v mestu, da vidimo daljavo, tisti drugje nad mestom. Nismo navajeni, da so hiše druga zraven druge v sklenjenih vrstah. Zdaj pogled v vseh smereh izginja, obzorje se oži, in možnost za tisti drugje se zmanjšuje. V mestu smo lahko samo tukaj, zdaj. Pa saj mesto, ki nam dovoljuje, da začutimo možnost nekega drugje, sploh ni pravo mesto. Življenje v mestu zahteva dejanje vere, odpoved slehernemu drugje. Mesto mora biti zmožno, da poskrbi za vse vaše potrebe.
[pavza]
Spominjam se, da so bila tukaj vse naokoli parkirišča.
[pavza]
Ti pogledi: mesto obdajajo griči, Black Mountain, Divis, Wolf Hill, Squires Hill, Napoleon’s nose, Whiteabbey, Carrick, Kilroot, Holywood hills, Castlereagh hills. Tako kot Rim, le da jih ima Rim samo sedem. Če ponoči stojite na Rocky Road ali na Crumlinu, se pod vami svetlika mesto, griči nad njim pa so v višini vaših oči.
[pavza]
Ti pogledi so zdaj blokirani. Nehaj sanjati, tukaj si. Zdaj.
Prej je bilo tako, da si stopil s Central Station in takoj zagledal Waterfront Hall. Samozavestni novi Belfast, ki stoji nasproti staremu. In zmaguje. Avtobusna postaja na Oxford Street in krvavi petek in gasilci, ki pobirajo dele teles z ograje, vse to je za vedno izginilo, nadomestili so jih zabavni bendi in Boney M, in karneval Ulstrskega unionističnega sveta, ki mu ni konca. Ampak nekdo je zgubil živce in se odločil, da je bolje, da to stavbo zapremo med druge.
Tako se Waterfront, katere bistvo je bilo, da se jo vidi, zdaj nič več ne vidi. To stavbo, ki se je ponosno definirala skozi gledanje in vidnost, so skrili.
Skopofilija je ljubezen do gledanja, do opazovanja.
[pavza]
[konec videa]
Staro mesto so pozidali in prezidali do neobstoja. Prezidali smo Nemire tako, kot da jih ni nikoli bilo. Mesto, kjer so se zgodili, bo kmalu izginilo, nihče ga ne bo pogrešal, nihče žaloval za njim. In potem začnemo od začetka. Leto nič.
Kaj pomeni ta horizontalni premik? Zemljevid, pogled čez glavo ostane isti, ampak ta nam nikoli ni nič povedal. Ni nam odkril prostora, odkril je samo sebe. Ni nam mogel ničesar povedati o mentalnih linijah in razdelitvah, ali o pogledih, ki se ponujajo s točke Ti si tukaj. Mogoče je to samo sprememba v senzibilnosti, v občutenju mesta, mogoče nam ničesar ne pove o tem, kako dobra ali slaba je nova pozidava, ali kako dobro ali slabo je bilo mesto. Če so pozidava in kozmetični popravki slabi, ali to pomeni, da smo imeli mesto radi tako, kakršno je bilo? Ljudje so se naučili živeti z njim, seveda; znali so mu kljubovati – pa je to isto, kot da bi ga imeli radi? Bližnjice in mentalne povezave, mreže mesta se postavljajo na novo, posiljene nazaj v tisti formalni vzorec, na katerega je zemljevid nenehno namigoval, ki pa smo se mu tako dolgo ogibali ali ga enostavno ignorirali. To neformalno, improvizirano mesto bo prišlo nazaj v črto.
V Črte.
Prekleti nekrvavi prevrat. Fantje niso zadovoljni.
Fantje ne bodo zadovoljni.
Ne morejo nas vprašati, kaj mi hočemo, ker fantje ne bodo zadovoljni.
Toliko demokracije, vse te preklete volitve, nas pa niti vprašali niso.
[Počasi]
‘They paved paradise, put up a parking lot.’ Od nekdaj sem sovražil Joni Mitchell. Joni, na naših parkiriščih gradijo.
Spomnim se, da so bila parkirišča vse to, do koder je lahko videlo oko!
Do koder je lahko videlo oko.
Kaj pa, če je jaz lahko videl?
[pavza]
Vsi mi na novo odkrivamo svojo podobo mesta, tega našega doma. Vendar pa ni več tako, kot smo ga pustili, ni tako, kot je bilo zadnjič, ko smo pogledali. Za trenutek smo mu obrnili hrbet, mislili smo na druge stvari. Zdaj je drugačno, torej ga poskušamo spet spoznati, ga brati, kakor smo ga nekdaj.
Saj vas ne moti, če rečem ‘mi’?
[pavza]
Prej je bilo politično čisto preprosto reprezentirati Belfast. Če si to naredil, si imel posebno agendo. Sama beseda je bila politična, Belfast, BELFAST – pa smo spet pri Boney M. Zdaj smo nazaj ven iz mesta, zunaj in ponosni, in je tako, kot da sploh nikoli ni bilo problema. Kot da nikoli ni bilo nobenih političnih reprezentacij, nobene politike reprezentiranja.
[pavza]
Zdaj lahko vsakdo naredi sliko mesta. Hodimo naokrog s svojimi fotoaparati in kamkorderji in rekonstruiramo mesto v svetlobi in barvi, rekonstruiramo ga takega, kakršno bi moralo biti, tako da je spet celo, da ga lahko spet razumemo, razumemo njegovo fragmentacijo. Skoraj prelahko je. Poskusite sami: narediti mesto polno pomena. Vse posnetke poznate, shranjeni so tik za vašo mrežnico, samo to je, da jih je toliko, med katerimi je treba izbirati; počasen posnetek, ulice ponoči, množice praznih obrazov, melanholija, odtujenost. Spustite zraven pravo glasbo, da ne bo pomote glede razpoloženja.
Vsi gradimo svoje naključne psihogeografije mesta in verjamemo, da bolj ko so naključne, manj ko so namerne, manj usmerjene, bolje je – kakor da bi lahko ušli reprezentaciji, s tem da se pretvarjamo, da zemljevida sploh ni bilo. Poglejte:
Crumlin Road. Živel sem na Crumlin Road št. 100. Ampak to je bilo v Dublinu. 100 Crumlin Road, Dublin 12. Na Crumlin Road v Belfastu ni številke 100. Hiše ni več, samo še prazen prostor je. (Kakor da sploh obstaja prazen prostor!) Hodil sem po Crumlin Road, od bencinske črpalke Edenberry pa vse do doma, s kovancem za pet penijev v čevlju. Pozabil sem, da imam luknjo v žepu, pa je drobiž spolzel na tla, razen teh pet penijev, ki so zdrsnili v moj čevelj. Zunaj je padal dež (ni imel druge možnosti, kot je rekel Beckett) in avtobusa ni bilo, zato sem kar hodil. Spominjam se grafita, ki sem ga videl za vogalom: JOHHNY SE DAJE DOL S TRACY IN GINA TO VE. TRACEY JE ZA NJENO DRUŽINO IZDAJALKA. Mimo izginule številke 100, mimo zaporov, lepih georgijanskih terasastih hiš, nanizanih za ograjo, izza katere se vidijo samo pahljačasta okenca in drsna okna v zgornjem nadstropju. Morda bodo te hiše zahtevali nazaj, ko bo zid padel, in bodo spet enkrat postale družinski domovi. Mimo praznega sodišča, mimo bolnišnice Mater, naokrog, vso pot v mesto in spet iz mesta na Botanic Avenue in Rugby Road, medtem ko je pet penijev trkalo ob moj palec, počivalo na mojem nartu, odskakovalo od usnja na notranji strani mojega čevlja. Nisem jih imel kje vzeti ven, dokler nisem prišel domov. Ena ura s kovancem za pet penijev v čevlju.
[pavza]
Kam nas je to pripeljalo?
Nekoč smo na filmskem festivali v Belfastu pokazali film Alana Clarka Elephant (Slon). Film je nekakšna psihogeografija umora, ampak očiščena vsakršnega konteksta ali pomena, vsakršne politike; v njem so vsi umori obravnavani enako, vsa streljanja kot eno, vsa enako nesmiselna. Proti koncu filma se zazdi, da samo mesto pobija te ljudi. In zdaj se bomo maščevali temu krutemu, sadističnemu mestu, ki je veselo gostilo toliko grozovitih umorov in pohabljenj.
Mesto je stroj, ki nas potegne vase samo, če ustrezamo njegovemu proizvodnemu ciklusu. Izrinilo nas je z zemlje, v žage in tovarne in hiše, in v svoje neskončne noči. Stara skupna zemljišča so zagradili in ogradili, vagabundi brez zemlje so postali Novi Evropski Proletariat. Ampak Belfast je mesto, ki nima več delujoče mašinerije. V starih britanskih industrijskih krajih – Belfastu, Manchestru, Glasgowu, Bradfordu, Brunleyju, Rochdalu, Oldhamu – lahko vidite staro kolonialno mesto, kazbo, vojaško postojanko, črnsko četrt. Geografije služenja in dominacije, ki poleti vžigajo ulice.
V filmu Gilla Pontecorva Bitka za Alžirijo iz leta 1965 francoski poročnik skozi daljnogled opazuje kazbo. Zagleda tablo, na kateri piše ‘Buvez Champagne’. Obrne se k svojim nadrejenim. Vprašajo ga, kako bo dal ime svoji operaciji, s katero bo zavzel kazbo. ‘Rekli ji bomo Operacija šampanjec,’ se zareži.
[pavza]
Mesto je en sam zasebni prostor. Ni javnega prostora, vsa kolektivnost, vse odločitve so privatizirane, zbirokratizirane, jezno so nam jih vzeli.
Zato niti ne pomisli na to, samo usedi se nazaj v avto in pelji, ker nisi od tukaj, in mi tudi ne.
[pavza]
Kaj lahko rečemo, povemo, pokažemo o mestu, o Belfastu, ali reprezentiramo od mesta, od Belfasta?
[Hitro]
1. Ta ‘kraj’ ima v sebi ‘stvari’.
2. Nekatere so unikatne, veliko več ni unikatnih.
3. Unikatna je ureditev teh stvari.
4. Ta ureditev je kompleksna, spreminja se, obstaja v času.
5. Noben posameznik se ne zaveda vseh stvari, niti vseh razmerij med njimi.
6. Niti ena oseba nima dovolj informacij, da bi lahko rekla, da vse te stvari niso tako ali drugače povezane med seboj, niti tega, kako bi bile povezane, če bi bile.
[konec videa]
[pavza]
Če bi stopili korak nazaj in imeli v mislih, da tisto, kar vemo o mestu, ni zares tudi tisto, kar lahko o njem dokažemo, bi videli, da celo to ne more ustrezno opisati našega razmerja s tem krajem. Premikamo se nad in med in pod zemljevidom, ki ga je mogoče dokazati, k ideji mesta kot mreže družbenih razmerij. Ampak celo to je neuporabno, če ne povemo česa o konfliktu in kontradikciji in negaciji. Naše razumevanje tega kraja, našega doma, je kompleksno, diskontinuirano, odvisno od okoliščin, pogosto neverbalno. Grdo govorimo o njem, ploskamo mu, identificiramo grdo govorjenje drugih in se identificiramo z njim, grdo govorimo drug o drugem in o sebi v njem. Kaj poskuša reprezentacija – katera koli reprezentacija – povedati o takem srečanju s krajem, srečanju, ki ni nikoli, na nobeni točki v času, nič drugega kot samo delna izkušnja? In ki jo lahko v trenutku ovržemo ali jo zatajimo?
Bruce LaBruce, strokovnjak pornograf, pravi, da je sodobna pornografija samo še podoba in nič estetike. Da je zdaj preveč lahko, preveč poceni narediti pornič, in da zdaj, ko je porno mainstream, ni več nobena umetnost. Ko opravimo z estetiko in pridemo do čiste podobe, je pornografsko telo samo še meso. Pornografija postane čista struktura. Čisti orgazem. LaBruce pravi: ‘Elektronska revolucija je prinesla liberalizem, enotnost sloga in substance brez sleherne domišljije, ki zvaja pomen na vrsto slogovnih imperativov, oropanih vsakršne kompleksne medigre. Misel, da lahko formalni vidiki jamčijo za vsebino, ki bi proizvedla kontradikcijo ali paradoks ali sintezo, je mrtva, pomen je suženjsko kapituliral pred tehnologijo produkcije – pred čisto formo.’
Vse to je neskončno ponavljanje. Umetnost ni bila nikoli reprodukcija, nikoli preprosta mimesis; še celo socialistični realizem, ki je bil namerno popačenje – portret sveta, s katerim so upali, da bodo izrinili realno, je lahko bolj realen od realnosti, ker izriva posrednika in ponuja neposredovano izkušnjo bolj dokončne realnosti. Zdaj realno in podoba nista več relevantna. Kaj poskušamo potlačiti s svojimi neskončnimi reprezentacijami? Svojim neskončnim postvarjanjem podob? Kateri manko nas nenehno sili v to?
Zakaj ne bi raje v miru gledali televizije?
[Hitro]
Samuel Beckett se je, zavedajoč se nerešljivega problema konteksta in mediacije, odločil, da bo pisal v francoščini, da bo pretrgal vez z malomeščanskostjo, s pritlehnim nacionalizmom, z jezikom. Brecht, ki se je na vsak način hotel izogniti manipulacijam naturalistične drame, je vpeljal svoj Verfremdungseffekt, narativno napravo, s katero je gledalca ‘oddaljil’ od zapleta igre, da bi ta, teoretično, lahko bolje analiziral vedenje dramske osebe v določenih situacijah. Brecht je napisal, da bi morali napetost izgnati iz drame, da bi moralo biti gledališče kraj, kjer bi se lahko med igralci in gledalci razvijala informirana, diskurzivna dialektika. Danes se pri filmu, v umetnosti in pri pisanju srečujemo z novimi naturalizmi, ki se skrivajo pod preobleko ‘postmoderne’ ali ‘nelinearne’ naracije: posnetki s kamkorderjem iz roke, nepostavljeni prizori, zamegljevanje ločnice med igranim in dokumentarnim, med prvo in tretjo osebo, med avtorjem, osebami in bralcem ali gledalcem. Ti neonaturalizmi manipulirajo z nami, zapeljujejo naš pogled: izkoriščajo našo željo po nekakšnem neomadeževanem stiku, nekakšni resnični povezavi s objektivnim svetom, ki ga sicer lahko izkusimo zgolj iz druge roke.
Kaj nam v resnici pripovedujejo ta zemljevid, ta fotografija, te zrnate video podobe? Nam pripovedujejo, kje smo? Komajda. Nam pripovedujejo, kje je mesto v nas? To je že bliže. Nas umeščajo v svojo lastno reprezentacijo mesta? Absolutno. Kje smo torej? Smo na nekakšnem srečišču črt in barv na mrežasti reprezentaciji prostora? Ali pa je ta reprezentacija v nas? Kje nam zemljevid ne pove, da smo? Katerih razmerij nam ta reprezentacija ne pokaže? Kje si ti? Ti si tukaj. In kje je tukaj? Tukaj je ti.
[pavza]
Kje sem bil?
*****
Kartografija ima v Belfastu vznemirjajoče konotacije. Fotografija iz zraka ima poseben pomen. To je še zmerom vojaška zadeva, delanje zemljevidov se še ni ločilo od svojega ozadja, od nadzorovanja in preverjanja.
Situacionistični, marksistični, feministični in postmodernistični geografi so vsi po vrsti kritizirali iluzijo zemljevida, to idejo o totalni reprezentaciji mesta, nemogoči pogled, to fantazijo dominacije, ki podcenjuje mesto in njegov vsakdan in ga zvaja zgolj na ozadje, na scenerijo. Mesto ni abstrakten prostor, je zbir vseh družbenih razmerij v njem, teh razmerij med dominacijo in izključevanjem, ki so ves čas na preizkušnji, ki nenehno mutirajo. V Belfastu je moč vizualnega, moč pogleda, moč očesa, ki dela zemljevide, še toliko bolj občutna, pa čeprav sta vojaka in terorista zamenjala načrtovalec in graditelj. Vsi se bojujemo vsak za svoje reprezentacije in pojmovanje mesta, bojujemo se za svoj prostor v mestu, bojujemo se drug z drugim in s to novo vojsko birokratov in kapitalistov, ki čakajo, da ga bodo v našem imenu pomladili. Mesto, kričimo, smo mi. Mi smo mesto!
Tukaj smo že bili. Ne vidite? Mislim, da smo mogoče doma.
Mislim, da smo mogoče doma.
[pavza]
Konec je. Lahko greste domov.
[Luč ugasne]
