Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Analiza umetniških del
Gašper Capuder je umetnik, ki v svoji praksi izhaja predvsem iz slikarstva, preko le tega pa prehaja tudi v druga polja umetnosti. Dela, ki so razstavljena v Moderni galeriji so vzeta iz serije, ki je bila pravzaprav delana specifično za galerijski prostor Equrne.
Primerjajmo obe postavitvi. V seriji del Brez naslova (tihožitja) umetnik slika prizore, iz okolja kjer dela in procesov, ki jih tam izvaja. Dela v kuhinji, kjer je bil zaposlen kot kuhar in pa kasneje pisarniškega dela v podjetju, ki se ukvarja s prodajo čevljev.
Postavitev v Galeriji Equrna je bila sestavljena iz slik, osveževalca zraka, knjige, ki je služila kot neke vrste obrazstavno besedilo, rože, podloge, na katero so bile postavljene bele superge, kosa tapisona, videa, ki je bil prislonjen k steni in okvirja, v katerega je bil z žebljičkom pritrjen kos papirja.
Gledalec je vstopil v zelo izpraznjen prostor, ki pa je konceptualno in prostorsko povsem zapolnjen. Šlo je za minimalne posege s predmeti, ki jih srečujemo povsod, na primer lončnica, superge, okvir za sliko, video. Šlo je za vsakdanje elemente, ki pa so v galerijskem prostoru postali tuji, hkrati so se nam zdeli domači in drugačni, prav zaradi načina, kako so bili umeščeni v prostor.
Razstavo je bilo treba brati na več ravneh, oziroma povezovati informacije objektov med seboj, tako kontekst Capudrovega delovnega okolja, ki je naslikano na slikah ter ga obvezno kontekstualizirati preko ostalih objektov, kajti slika, ki smo jo videli na steni, brez ostalih komponent ne bi imela tolikšne pripovedne moči, kot jo je imela sicer.
Kaj pa se na drugi strani zgodi z gledalcem, ki je soočen z isto sliko, ki je izvzeta iz opisane celostne postavitve in soodvisnosti z ostalimi objekti ter postavljena na skupinsko pregledno razstavo v Moderni galeriji, v katero ni vključenih ostalih elementov, ki sem jih naštela zgoraj.
Gledalec je nekako prikrajšan za celostno izkušnjo, kajti slike naenkrat nosijo le same sebe, kontekst, ki je opisan na spremnem besedilu poleg slike, pa ostane edina oporna točka, ki lahko osvetli koncept, ki se skriva za njimi. Berljivost slike je tako v Moderni galeriji popolnoma drugačna. Gledalčeva izkušnja je podvržena le eni dimenziji in interpretaciji. Kajti tisti, ki je videl postavitev le v Moderni galeriji, je postavljen pred situacijo, ko pravzaprav lahko razbere iz slike to, da gre za realistično naslikane prostore, podobo pisarne in pa kuhinje. Skratka, da gre za vsakdanje prostore, ki jih srečujemo vsak dan, umanjka pa mu dejstvo, da je v delo vpleten koncept časa, preoblikovanje in manipulacija površine iz slike v prostor in objekte. Umetnikov koncept dela je tako težje berljiv oziroma skoraj nezaznaven, slika, ki naj bi se tako manifestira preko objektov, se ne zgodi in nekako umanjka.
Rea Vogrinčič
Besedilo je del sklopa analiz umetniških del, ki so nastale pod mentorstvom Barbare Borčić. Avtorice besedil so analizirale dela na razstavi Čas brez nedolžnosti. Novejše slikarstvo v Sloveniji, Moderna galerija, 31. 1.–31. 3. 2019.