Svet umetnosti | Šola za kuratorske prakse in kritiško pisanje | Leto 17 | Poročilo s strokovne ekskurzije
Iskrena in zanimiva reprezentacija je na razstavah sodobne umetnosti pogosto zapletena in se celo včasih zdi problematična. Enako velja za prikazovanje video umetnosti, kjer kuratorji in umetniki s postavitvijo posnetka v temen prostor, gledalca silijo v podrejen položaj videoposnetku. Gledalec svojega okolja ne vidi, oziroma se ga ne zaveda. Na primeru razstave umetniškega dvojca, ki je letos predstavljal Brazilijo na 58. beneškem umetniškem bienalu, Bárbare Wagner in Benjamine de Burca, je prikazana preprosta rešitev – v dvomih je potrebno poseči po kolektivnem in skupnem.
Ob vstopu v modernistično zgradbo brazilskega paviljona je obiskovalec soočen z več fotografijami plesnih skupin. Drže oseb spominjajo na vojaške podobe, usklajena telesa, ki nakazujejo na odločnost, predanost in disciplino. Ta nebinarna, ne-bela telesa so bila ključna pri ustvarjanju umetniškega dela. Po nekaj korakih skozi ozek hodnik namreč naletite na dvokanalni video, na katerem so tekmovalne plesne skupine podvržene strogim treningom. Video je razdeljen in razstavljen na nasprotnih straneh sobe, vendar to gledalcev ne razdeli. Tovrstna postavitev jih vabi, da se pridružijo tistim, ki že posedajo na naključno nameščenih klopeh, posebej zasnovanih za to namestitev. Če si ogledate te video posnetke z ostalimi gledalci, postanete del skupne izkušnje. Prostor za sedenje in gledanje videoposnetka (oblikovanje Álvaro Razuk) je na ta način enako pomembno kot umetniška dela sama.
Naslov videoposnetka – Swinguerra je mešanica portugalske besede za vojno – guerra in swingueire – plesa, ki skupaj z brega funk in passinhos de maloca tvori tri ne-binarne marginalizirane plesne manifestacije, prisotne na severovzhodu te južnoameriške države. Nastop na swinguieira tekmovanjih omogoča fluidno in kompleksno raziskovanje spola, rase in moči, na načine, ki so v splošnem kulturnem prostoru pogosto prepovedani. Umetnika sta se vključila v marginalizirane skupnosti, kjer sta opazovala intenzivno disciplino, ki je potrebna za sodelovanja na kolektivnih plesnih tekmovanjih. Tesno sodelovanje s subjekti je privedlo do neposredne sodobne reprezentacije, kar je kamera zajela kot prepričljivo kombinacijo želja, moči in avtorstva. Ta globok in empatičen pogled na sodobno brazilsko kulturo v času intenzivne politične in družbene napetosti v več južnoameriških državah govori osvežujočo zgodbo o skupnostih in kolektivih, ki v teh zanimivih časih in kaotičnem okolju najdejo smisel ter namen.
Okolje posameznika potisne k skupinskemu gledanju, to prevajanje skupnostnih načel v dejanski prostor brazilskega paviljona je dokaz temu, da obstajajo novi in primernejši načini za uživanje, gledanje, sodelovanje in občudovanje raznolikosti video umetniških del na eni in opolnomočenje zgodb marginaliziranih teles na drugi strani. Razmišljanje skozi kolektivnost, skupnost, strast, namen in trdo delo obiskovalcem omogoči svetlo in poživljajoče gledanje in sodelovanje v sicer priljubljenem mediju in temi.
Tia Čiček
Refleksija Brazilskega paviljona na 58. beneškem bienalu umetnosti je nastala na seminarju Umetnostna kritika.