V drugem delu se je Šuvaković spraševal o statusu teorije danes, kje in kako se je uči. Od šestdesetih naprej je teorija kar najbolj povezana s kulturo in zelo prisotna tudi v diskurzu o umetnosti. V teoriji o umetnosti se vzpostavljajo praktično lokalni žargoni, ki naj bi jih vsak spodoben študent, bodoči intelektualec, osvojil na raznih humanističnih fakultetah. Teorija je namreč danes prešla v akademski diskurz. Ob tem je bila izpostavljena tudi kriza filozofije, katere naloga je bila običajno postavitev velikega, metajezika, ki pa se od dvajsetega stoletja naprej ne more več pričakovati. Področje namreč postaja preobširno, zaradi česar se lahko v besedilih pisci interpretativno lotevajo le še zanimivih slučajev na področju umetnosti. Gre za dekonstrukcijo velikega horizonta in ukvarjanje z “malimi” teorijami. Potreba je po diskurzih, ki so interdisciplinarni. Nastavki tega so v šestdesetih, ko je bila zahteva po teoriji nekaj, kar je nastalo izven filozofije. Takrat se je univerzalna ideja filozofije pretvorila v prakse pisanja, glavni diskurz pa je postala ravno kritika teorije kot metadiskurza. Problem je, da je teorija postala birokratska, akademska, skratka ločena od ljudstva. To ustvarja poveličanost in uokvirjenost teksta, ki je del globalne politike. Povratek političnega pomeni hkrati povratek filozofskega, saj je kategorija etike tista, ki je omogočila politični univerzalni diskurz o družbenem delovanju. Trenutno “drsimo” nekje med teorijo in filozofijo. Jasno se to dogaja na tržišču, dobro pa se odraža tudi na področju umetnosti – gre namreč za prenos političnega potenciala v polje umetnosti.

Taktike samoorganiziranja – aktivizem, terorizem, samoizobraževanje je pisalo na platnu ob pričetku tretjega predavanja. Tu se je Šuvaković spraševal predvsem o odnosu do stvarnosti ter postavil vprašanje, ali je v današnjem svetu sploh možno vzpostaviti, imeti družbenost, imeti neko skupno zanimanje. Ob tem je povedal svojo izkušnjo doživetja dveh komun v sedemdesetih letih preteklega stoletja (ena od njiju je bila OHO-jeva Družina v Šempasu). Ti sta obe vsebovali utopično razsežnost, ki danes ni več možna – ali pač? Aktivizem in terorizem, kot prvotno predvsem družbeni praksi, sta zelo hitro dobili svoj izhod tudi v umetnost. Bili sta namreč prenešeni v sistem umetnosti (predavatelj je opozoril na termin “artivizem”, ena od številk revije Maska je bila pred nekaj leti namreč posvečena prav tej temi). Paradoksalno pri tem pa je dejstvo, da so (bila) tovrstna udejstvovanja, izhajajoča iz družbene problematike in načelno kritična do sistema, sponzorirana oziroma financirana v večini primerov ravno od njega. Na nek način se to še posebej opaža pri postsocialističnih državah. Te so zavoljo dokazovanja svoje tolerance in svobode sceno dopuščale, čeprav je javno niso popolnoma oddobravale. Današnji aktivizmi se spoprijemajo praktično z vsemi problemi, ki so prenešeni v polje družbenosti. Seveda temu lahko sledimo tudi v umetniški produkciji, hkrati pa se moramo zavedati globalne razdrobljenosti. Zaradi slednje nekaj, kar je politično v določenem prostoru, ni nujno tudi drugod. Ob tem bi mogoče spomnila še na idejo geografije, ki je meni osebno izredno zanimiva in smo jo v grobem načeli že v prvem delu predavanja. Problem je način, kako se lokalno prezentira v globalnem in obratno. Kaj sploh je globalno? Menim, da bi bilo potrebno več razmišljati o tem, kakšno predstavo si pravzaprav ustvarjamo, prav posebej pa, zakaj je temu tako. Svet medijev prijazno poskrbi, da smo obveščeni o dogajanju v svetu kar na domačem kavču. Večini ljudi je jasno, da ustvarjanje pomena pripade tistim, ki imajo moč. In boj za kontekstualizacijo je seveda prisoten tudi v svetu umetnosti.

Za zaključni del delavnice je Šuvaković prihranil nam eno bistvenih vprašanj: kako pisati sodobno teorijo umetnosti, kako pisati o sodobni umetnosti? Že umetnik in pisec Victor Burgin je v knjigi Konec teorije umetnosti izpostavil, da se je treba ukvarjati s študijami in kritiko. Potrebno je bilo najti nek drug način pisanja, bolj primeren za sodobno umetnost, kot klasično umetnostnozgodovinsko pisanje. Danes je več kot očitno umetnost drugačna, kot je bila kdajkoli prej. Slikarstvo ni več glavna oziroma najbolj številčno zastopana umetniška zvrst (rečeno v teoriji, včasih se sprašujem, ali res tudi v praksi). Prevladujejo medijske in performativne prakse. Predvsem slikarstvo ni več dominanten diskurz! Ob tem Šuvaković izpostavi zanimivost našega območja, fenomen piscev v Sloveniji, ki se ukvarjajo s postmodernističnim slikarstvom in pri tem odkrivajo drugačnosti pisanja (Tomaž Brejc, Jure Mikuž, Andrej Medved, Igor Zabel). V preteklosti so strokovnjaki, pisci, predvsem gradili identitete. Slavna, kanonizirana dela, ki jih gledamo v svetovnih galerijah, v času nastanka seveda niso bila gledana s takimi očmi, kot jih gledamo in doživljamo mi. Njihova predstavitev je konstrukt kustosov, umetnine so producirane. In pri gledanju pogosto pozabljamo, se premalo zavedamo (verjetno govorim malce naivno kot študentka umetnostne zgodovine), da smo v področju intertekstualizacije in vidimo referencialni odnos slike in teksta. Sliko povezujemo s tem, kar smo se o njej naučili, kar znamo. Vemo pa vsaj pri starejših umetninah naslove (in “vrednosti”), ki so jim bili naknadno dodeljeni s strani stroke. Odtod kritika metajezika kot takega. Odtod nujen prihod kulturoloških študij v polje diskurza o umetnosti. Kot je predavatelj simpatično izpostavil – odkod danes prisotnost tolikih ženskih umetnic iz preteklosti? Niso namreč bile čudežno odkrite in izkopane iz starih arhivov. Vedno so obstajale, vendar ni obstajal diskurz, v katerega bi se lahko vključile! Aktivistična gibanja in kulturološke študije so ustvarile prostor za tovrstna dela. Današnji umetniški projekt temelji na planu za stvarno ali fiktivno umetniško delo, njegova ideja pa je neločljivo povezana z določenim diskurzom. Sodobna dela niso zaključena, imajo več rešitev, načinov predstavljanja. Niso statična in diskurz jih kot take opravičuje in umešča v določen kontekst. Slednji je pogosto vezan na teoretično platformo, ki seveda zavzema del širšega polja kulture. In to mejno črto pri odnosu kultura – umetnost je treba prevpraševati. Če želimo delovati v kulturi moramo nujno iskati probleme. In ker sta umetnost in teorija v sodobni umetnosti pogosto neobhodno povezani je bil moj glavni sklep po celotni delavnici, da moram absolutno poglobiti svoja teoretska znanja. Da ne ostanem prikrajšana za svoj pomen.

Vsem, ki ste delavnico zamudili ali vam naslov vzbudi zanimanje, bi v branje priporočila knjigo nosilca delavnice z naslovom Anatomija angelov, kjer se Šuvaković do neke mere dotika vseh področij, o katerih je v petek tekla beseda. Jedro knjige temelji ravno na teoriji in umetnosti v Sloveniji, zaradi česar je za nas prav posebej dragocena.

Nina Skumavc

Napoved dogodka