V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti

Svet umetnosti 1997-2009
Razstavno dokumentarni projekt

30. 10.-20. 11. 2009
Otvoritev v petek, 30. 10. 2009, ob 20. uri
Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto
Galerija je odprta vsak dan od ponedeljka do četrtka 16.00 do 21.00 in ob petkih od 20.00 do 24.00.

Na razstavi je bila celostno predstavljena dvanajstletna zgodovina šole za sodobno umetnost Svet umetnosti. Poleg umetniških del je bil na ogled tudi uredniško obdelan arhiv dogodkov, akcij, predavanj, delavnic, razstav.

Vabilo

Sodelujoči umetniki:
Lada Cerar & Sašo Sedlaček, Alen Floričić, Marko A. Kovačič, Tanja Lažetić & Dejan Habicht, Ivan Marušić Klif

Kustosinja: Saša Nabergoj
Asistentka: Sonja Zavrtanik
Postavitev razstave: Damijan Kracina
Produkcija: Zavod SCCA-Ljubljana
Koprodukcija: Galerija Alkatraz / KUD Mreža

SPREMLJEVALNI PROGRAM
Marko A. Kovačič: Sub-avkcija
Torek, 10. novembra, ob 20. uri v Galeriji Alkatraz

Fotografije z otvoritve

Fotografije postavitve razstave

Fotografije Sub-avkcije Marka A. Kovačiča

Sub-avkcija (video esej)

Izjava kustosinje (Vest.si)

Tečaj za kustose in serija predavanj sta leta 1997 nastala v želji, da bi mlade bodoče strokovnjake spodbudili k usmerjenemu ukvarjanju s sodobno umetnostjo. Ime Svet umetnosti, ki ga je skovala Alenka Pirman (skupaj z Lilijano Stepančič iniciatorka programa), je bil zavoljo svojega širokega, vseobsegajočega pomena mišljen nekoliko ironično. Enajst tečajev in razstav, nekaj ducat predavanj, okroglih miz, delavnic, seminarjev, študijskih potovanj in dobra stotnija sodelujočih pa je pripeljalo do današnjega Sveta umetnosti – šole za sodobno umetnost, ki je v svoji kompleksnosti, raznolikosti in obsežnosti dorasla imenu.

V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti ni pregledna razstava in izbor umetniških del ni narejen na podlagi demokratičnega ključa: torej enakovrednega predstavljanja izbora vsakega letnika. Kustosinja je postavila vsa dela, ki so bila vključena v enajst zaključnih razstav tečaja za kustose, v okvir fizično neobstoječe zbirke Sveta umetnosti, ki so jo vsako leto dopolnjevale nove, glede na afinitete in znanja zelo različne skupine tečajnikov. Vse generacije so se oblikovale znotraj konteksta tečaja za kustose, njegovih omejitev in usmeritev, ki so jih narekovali mentorji in nenavsezadnje celoten kontekst institucije, torej Zavoda SCCA-Ljubljana, in seveda edina stalna prebivalka Sveta umetnosti, Saša (Glavan) Nabergoj. Le-ta je prvo leto delovala kot asistentka, vsa naslednja pa kot vodja šole, včasih tudi mentorica, vedno vpletena v vse nivoje vsebinskega in organizacijskega ustroja programa. Izbor petih del iz zbirke enainosemdesetih je rezultat raznolikih kriterijev: štela je vloga posamičnega dela v širšem opusu avtorja, njegova umestitev v širši okvir tečaja, ključen pri izboru pa je bil tudi kontekst Galerije Alkatraz, ki zadnji dve leti nudi domicil razstavnemu delu šole.

Svet umetnosti ima glede na obsežnost programa malo javnih dogodkov, saj se bistveni procesi zaradi narave dela odvijajo v majhnih krogih tečajnikov, seminaristov …, čeravno bi bili zavoljo svoje vsebine zanimivi tudi širši javnosti. Zato smo ob tej priložnosti še posebej skrbno raziskali obsežen avdio-vizualni arhiv, ki se gradi od vsega začetka in ki je izjemno dragocen, obenem pa zavoljo kroničnega pomanjkanja kadrov, časa in denarja, ki pesti vse majhne organizacije, kreativno-kaotično (ne)urejen in premalo dostopen raziskovalcem in študentom. V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti bo tako ponudil uverturo v bodočo študijsko-arhivsko platformo Sveta umetnosti. V Galeriji Alkatraz bo predstavljen prvi del obdelanega arhiva dogodkov, akcij, predavanj, razstav. Prvič bo tako na ogled kompilacija video esejev, ki so v okviru seminarja nastajali od leta 2004. Izpostavljamo pa tudi največjo dragocenost Sveta umetnosti in to je izjemna kakofonija sodelovanja številnih posameznikov, ki so v okviru Sveta umetnosti poučevali, sodelovali, debatirali, izmenjavali ideje, razvijali skupne in ob oblikovanju sebe sooblikovali tudi umetnostno sceno.

Lada Cerar, Sašo Sedlaček
Lada Cerar & Sašo Sedlaček, Toilets / Made in India, 2004

Na potovanjih je straniščna školjka, podobno kot kontinentalni zajtrk, poseben luksuz ali dobrina, ki je v dvajsetem stoletju postala standard civiliziranosti. Tip straniščne školjke je ne samo v higienskem smislu, temveč tudi v nacionalnem postal nezamenljiva ikona. Žižek je pisal o mnogoterih tipih stranišč in izpostavil nemško, francosko in anglo-saksonsko stranišče kot primere, kako se nacionalni karakterji kažejo v različnih tipih stranišč in načinu odplakovanja dreka.
Ker sva potovala z letalom iz Evrope na vzhod, so se tipi stranišč spreminjali glede na nacionalni karakter letališč. Do Indije sva v živo spoznala vse Žižkove tipe, celo več, v Indiji sva naletela še na indijski ”čučavac” in evro-indijski tip školjke. Naštela sva pet različnih tipov, katerih skice sva dala izvesti, v obliki gobelinov, pri indijskih tekstilnih delavcih, ki so neprimerljivo cenejši od evropskih, in jih nato pripeljala nazaj v Evropo.
(Lada Cerar & Sašo Sedlaček v Mumbaju, februar 2004)

Alen Floričić
Alen Floričić, Bez naslova (Brez naslova) no. 01/01, 2001

V videu se nam v nočnem prizoru skozi okno odpira nekoliko voajerističen pogled v razsvetljeno dnevno sobo. V sobi, v katero kukamo, zaznavamo sneženje televizorja in osebo na kavču. Ta oseba je avtor sam. Deluje kot nekakšen hologram, ki izginja in se pojavlja, vendar njegovo pojavljanje ni nikoli dokončno.

Marko A. Kovačič
Marko A. Kovačič, Evropa (Na smetišču zgodovine), 1997

Instalacijo z istim naslovom je umetnik postavil na prvi razstavi Sveta umetnosti This art is recycled leta 1997. Kovačič je nato proti koncu razstave pripravil sub-avkcijo, kjer dražitelji niso višali cen, temveč so jih nižali. Instalacijo je prodajal po delih, cene pa se je nižalo fizično, s poškodovanjem dela. Kovačič je v ta namen ponudil nekaj orožij, od frače do macole.
Pričujoča instalacija je ne ravno natančna kopija prve, umetnik pa bo na podlagi preteklih izkušenj v torek, 10. novembra, ob 20. uri, izvedel sub-avkcijo pod istimi pogoji in z istim orožjem.

Tanja Lažetić
Tanja Lažetić & Dejan Habicht, Govedji gulaš, 1997

Kot študentki arhitekture se mi je oblikovanje objektov zdelo zelo zanimivo. V nasprotju z dolgimi in zavitimi procesi, ki jih zahteva arhitektura, lahko pri oblikovanju objektov obdržiš pregled nad celotnim procesom, od ideje do realizacije. Leta 1993 sem srečala profesionalnega fotografa Dejana Habichta, moje stanovanje pa se je polnilo z nenavadnimi stoli, solatnimi skledami in torbicami. To sta bila oba razloga, zavoljo katerih sem se nehala ukvarjati z objekti in začela s fotografijami.
Eden zadnjih objektov, ki sem jih naredila, je bila torbica, narejena iz konzerve “Govedji Gulaš”, legendarnega jugoslovanskega junk fooda. Poleti 1997 sva z Dejanom potovala po muzejih in galerijih v Berlinu, Kasslu, Munstru, Amsterdamu in Benetkah. Dokumentarni material z najinih potovanj sva predstavila tako, da sva prilepila fotografije na zid in postavila torbico v stekleno vitrino.
(Tanja Lažetić)

Ivan Marušć Klif
Ivan Marušić Klif, Bez naslova (Brez naslova), 1993-1995

Razstavljeno delo je svetlobna inštalacija, in sicer gibajoče kovinsko telo z režami, osvetljeno od spodaj. Osvetlitev in transparentnost omogočata ustvarjanje različnih svetlobnih barvnih ploskev, projiciranih na strop.

FOTOGRAFIJE ZA MEDIJE

www.scca-ljubljana.si/press/razstava-su/

Program Svet umetnosti podpirajo MOL, Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS in Evropska kulturna fundacija.