(V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti, razstavno-dokumentarni projekt, Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto, 30. 10.–20. 11. 2009, Ljubljana)
Lara Plavčak
V razvoju moderne potrošniške družbe se nahajamo v obdobju investiranja v domišljijo in fantazme o samorealizaciji. Gre za čas, ko je posebna vrednota grajenje lastnega življenjskega in estetskega sloga, posebna pozornost gre grajenju individualne identitete, tudi umetnikove.[1] “Nikoli prej ni bilo tako pomembno, da bi umetnik izrazil svojo originalnost, saj se je bolj osredotočal na vzpostavljanje lastnega prostora v zgodovini umetnosti. Izražanje originalnosti se jim zdi (umetnikom) pomembnejša od vzpostavljanja lastnega prostora v umetnostnem sistemu.”[2] Razvilo se je novo občutenje časa, dela in potrošnje, kjer gre za izvajanje nostalgije za nečim izgubljenim, nečim, česar nismo nikoli posedovali. To ni nostalgija, ki nadomešča resnično izgubo, ampak služi namesto take izgube, je nostalgija brez realnega spomina. V tem občutenju se raje obračamo h kolažu, pastišu in brikolažu.[3] Za tak brikolaž bi lahko imeli razstavo Zavoda za sodobno umetnost Ljubljana v Galeriji Alkatraz – gre za razstavno-dokumentarni projekt[4], ki se retrospektivno obrača k preteklim dvanajstim letom delovanja na področju izobraževanja o sodobni umetnosti. To ni pregledna razstava in izbor umetniških del ni namenjen enakovrednemu predstavljanju letnikov. Kustosinja Saša Nabergoj je prerešetala arhiv in izmed enainosemdesetih umetniških del, ki so bila kdajkoli razstavljena v okviru zaključnih razstav Sveta umetnosti, Šole za kustose in kritike sodobne umetnosti, izbrala pet zanjo pomembnih. “Izbor je rezultat raznolikih kriterijev: štela je vloga posamičnega dela v širšem opusu avtorja, njegova umestitev v širši okvir tečaja, ključen pri izboru pa je bil tudi kontekst Galerije Alkatraz, ki zadnji dve leti nudi domicil razstavnemu delu šole.”[5]
Izbrana so bila dela, ki so se, poleg prejšnjih razlogov, kustosinji zdela pomembna, a so bila prej prezrta, hkrati pa so ji bila všeč. To je pogumna izjava, ki nedvomno drži ob postavljanju kakršnihkoli razstav, celo sami institucionalizaciji umetnosti in vključevanju v veliki umetnostnozgodovinski kanon, a redko kateri kustos bi si upal pritrditi, saj bi to pomenilo izpostavljanje in ponovno vrednotenje njegove kompetentnosti. Kompetentnosti, da za nas izbere, katera dela so vredna ogleda in kaj je smisel razstave. A to je veliko bolj pomembno v kontekstu trenda tematskih ahistoričnih razstav v zadnjem času. “Eden izmed pojavov postmoderne dobe je, da je sama razstava dojeta kot umetniško delo.”[6]
Obiskovalcu so dana dela, prostorska postavitev, ki mu vodi rdečo nit razstave, na koncu pa lahko prebere še uvodne besede glavnega kustosa. Obiskovalec povleče ponujene vzporednice in asociacije, delo enega umetnika mu postavi smisel v opusu drugega, kar požre individualnost in unikat same umetnine, z razstave pa odide z enovito gmoto občutkov in utrinkov. Razstava V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti preseka ta muzejski fenomen, saj že takoj na začetku pove, da v njej ni demokracije, čeprav je namenjena retrospektivi Šole za sodobno umetnost. Poleg trenda ahistoričnosti vzpostavi tudi idejo akontekstualnosti. Razstava tako raje vključi pet povsem enakovrednih del, ki so ločeno izbrana in gledalca prisilijo, da se pred vsakim ustavi. Namesto lucidnega spomina na koncept razstave obiskovalec zapusti prostor z zavedanjem o petih posameznih umetninah mozaične razstave.
Ob vstopu v prostor se levo nahaja postavitev petih gobelinov z izvezeno straniščno školjko in videom Toilets, Made in India.[7]
Idejo sta Lada Cerar in Sašo Sedlaček dobila na potovanjih, kjer se stranišče izkaže za luksuz in standard civiliziranosti. Navdušila sta se ob različnih tipih školjk in razpravi Slavoja Žižka o nacionalnem karakterju, ki se kaže v načinu odplakovanja fekalij. Umetnika sta ravno potovala na vzhod in sta filozofovemu nemškemu, francoskemu in anglosaksonskemu tipu dodala še evro-indijski tip školjke in indijski “čučavac”. Teh pet primerov skic sta nato z opisi vred dala izvesti cenejšim indijskim tekstilnim delavcem. Kar najprej dojemamo kot duchampovsko šaljivo kulturnoantropološko študijo značilnosti narodov, se izkaže za umetnost s socialno kritiko, kjer gre za vprašanje avtorstva in ideje, saj so vezenine delo poceni indijskih tkalcev, ki jih lahko evropski človek pripelje v svojo domovino in predstavi kot umetnost.
“Instalacijo Evropa (Na smetišču zgodovine) je umetnik Marko A. Kovačič z istim naslovom postavil na prvi razstavi Sveta umetnosti This Art is Recycled leta 1997. Kovačič je proti koncu razstave pripravil subavkcijo, kjer dražitelji niso višali cen, temveč so jih nižali. Instalacijo je prodajal po delih, cene pa se je nižalo fizično s poškodovanjem dela. V ta namen je ponudil nekaj orožij, od frače do macole.”[8]
Instalacija na razstavi ni natančen posnetek prve, a je posledica enakega dogodka subavkcije, kjer so gledalci ob umetnikovi prisotnosti udrihali in čečkali po njegovih umetninah. Zanimivo je, da so bili ob prvi akciji ljudje povsem brez zadržkov in so uničili artefakte brez kakršnihkoli zavor in strahospoštovanja do umetnin, pri ponovitvi pa so jim le dodajali svoj minimalen destruktivni pečat, kar jim je ustrezno nižalo ceno, umetniško delo pa je hkrati ostajalo celovito, kar je najbrž bila že prvotna zamisel. Kljub vsemu gre za dva originalna umetniška dogodka, ki začenjata prevpraševanja umetnikovega dela, trga umetnin, fetišizacije artefaktov in mentalnih zavor spoštovanja umetnosti ali umetnika.
Umetnica Tanja Lažetić je skupaj s profesionalnim fotografom Dejanom Habichtom izvedla projekt, ki je na razstavi dokumentiran s fotografijami in umetniškim objektom – iz konzerv Govedji gulaš sešito torbico. Poleti 1997 sta umetnika skupaj potovala po muzejih in galerijah v Berlinu, Kasslu, Münstru, Amsterdamu in Benetkah, kjer se je Tanja Lažetić fotografirala s svojo torbico. Fotografije so nežne, melanholične, hkrati dajejo vtis domačnosti in majhnosti v svetu, saj nosi umetnica svoje umetniško delo po velikih razstavah uveljavljenih imen. Nevidna umetnina med institucionaliziranimi pošastmi evropskega umetniškega trga – Govedji gulaš je antipod Warholovi Campbell juhi.[9]
V posebni ločeni zatemnjeni sobi s kavčem je razstavljena svetlobna instalacija Bez naslova z razstave, posvečene svetlobi kot bistvu vizualnega.[10] Umetnik Ivan Marušić Klif je izdelal gibajoče kovinsko telo z režami, osvetljeno od spodaj. Osvetlitev in transparentnost omogočata ustvarjanje različnih svetlobnih barvnih ploskev, projiciranih na strop. Iz no-tech je avtor ustvaril high-tech in omogočil soočenje s prezrto svetlobo, ki je v umetnosti izredno pomembna.
Voajeristično zasnovan video Alena Floričića Bez naslova no. 01/01[11] se skozi okno odpira v povprečno dnevno sobo. V rumeni svetlobi sedi avtor na kavču ob prižgani televiziji ter izginja in se pojavlja, a nikoli zares ne obstane. Kot kakšen hologram. Čeprav zremo v čisto navadno dnevno sobo, ne čutimo nikakršne toplote ali sproščenosti, prej nam je nelagodno, ker zremo v tujo intimo, ki se v resnici kaže odtujena, saj je avtor tujek v sobi. Posnetek frustrira zaradi (ne)pojavljanja, negibnosti umetnika, ki je skoraj srhljiva. Televizija brni in teče, a je avtor ne pogleda. Čas teče z nami ali brez nas.
Razstava je majhna in obvladljiva in omogoča natančen ogled vsake umetnine, kakršnega si v današnjem pomanjkanju časa in monstruozni velikosti galerij niti ne predstavljamo. Smo ena na ena z umetnino, kar je unikatna priložnost. Ne gre za nostalgijo brez spomina, gre za reevaluacijo Sveta Umetnosti, predstavitev dosedanjega dela in kanček nostalgije za časom, ki ni ustrezno potrdil prikazanih umetnin, lahko pa to zdaj storijo mlajše generacije.
Prvič objavljeno: Lara Plavčak, ”Ahistorična in akontekstualna retrospektiva (V 4.380 dneh okoli sveta umetnosti, razstavno-dokumentarni projekt, Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto, 30. 10.–20. 11. 2009, Ljubljana)”, Likovne besede, št. 89, 90 (zima 2009), str. 140–143.
[1] Več: Mirjana Ule, ”Od dominacije potreb k stilizaciji življenja”, Časopis za kritiko znanosti 189/1998, str. 103–116.
[2] Thinking About Exhibitions (ur. Reesa Greenberg, Bruce W. Ferguson, Sandy Nairne), Routledge, New York 2005, str. 14.
[3] Več: Mirjana Ule, ”Od dominacije potreb k stilizaciji življenja”, Časopis za kritiko znanosti 189/1998, str. 103–116.
[4] Poleg umetnin projekt vključuje tudi arhivsko-fotografski material razstav in spremljevalnih dogodkov, zbornike, s projekcijo na panoju pa izpostavlja imena vseh sodelujočih tečajnikov, mentorje, umetnike …
[5]https://www.worldofart.org/arhiv.worldofart.org/aktualno/archives/222, 18. 11. 2009.
[6] Lidija Tavčar, Zgodovinska konstitucija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije, Narodna galerija, Ljubljana, 2003, str. 184.
[7] Delo je bilo na ogled na razstavi Čisto umazano / Pretty Dirty leta 2005.
[8]https://www.worldofart.org/arhiv.worldofart.org/aktualno/archives/222, 18. 11. 2009.
[9] Na razstavi This Art is Recycled leta 1997 je delo še nosilo naslov Hommage à Drella, ravno v navezavi na Warhola, a se ga je umetnica kasneje odločila spremeniti.
[10] To je bila razstava Camera Lucida leta 2002.
[11] Delo je bilo na ogled na razstavi Fade In Fade Out leta 2003.