Iva Kovač
Tomislav Brajnović, hrvaški sodobni/konceptualni umetnik mlajše generacije, na razstavi Ekspedicija_Ego v Galeriji Alkatraz predstavlja seriji del, ki sta bili za razstavo izbrani v sodelovanju s kustosinjama Sašo Nabergoj in Sonjo Zavrtanik. Gre za fotografije in tri video dela iz serij: Arktični krog in Ego Trip.
Serija Ego Trip je predstavljena kot izbor petih od številnih dokumentarnih fotografij, ki jih Brajnović med svojimi potovanji po svetu ustvarja v sodelovanju z drugimi umetniki in umetnicami ali mimoidočimi. Na fotografijah se Brajnović pojavi v črni obleki, ki razen tega, da sama po sebi opozarja na situacijo formalnega pomena, ta pomen (pre)poudari do absurda z namerjanjem z obleko povezane svetlobne instalacije neposredno v obraz. Brajnović se v svoji Ego Trip obleki fotografira na različnih krajih, tako da sta v to serijo vključeni tudi dve fotografiji, ki sta nastali v fjordih Svalbalda, norveškega otočja, ki leži le 1000 kilometrov južno od severnega pola. Poleg omenjenih fotografij je celotna serija del z naslovom Arktični krog, ki je bila razstavljena v sklopu Ekspedicije_Ego, nastala na oddaljenem severu Norveške. Tja je Tomislav Brajnović odpotoval v sklopu rezidence The Farm Foundation iz New Yorka, ki je umetnike in umetnice ter znanstvenike in znanstvenice popeljala na kraj, ki jim je s svojo nedostopnostjo in ostrim podnebjem naložil številne omejitve v življenju in delu. Ta rezidenca, kakor tudi številne druge, načenja okvirno temo, ki pogosto, tudi v tem primeru, postane navadna floskula – vprašanje globalnega segrevanja. Brajnović na začetku predlaga simbolično intervenco v arktični ekosistem, ki bi lahko postala (realno) izvedljiva šele z intenzivnim segrevanjem. Taljenje ledu bi teoretično omogočilo poganjanje korenin in morebitno rast ter razvoj dveh oljčnih sadik, ki ju je prinesel s seboj iz rodne Istre. Toda formalne omejitve, ki jih nalagajo norveški zakoni, kljub dejstvu, da gre zgolj za izrazito hipotetično intervenco, so preprečile realizacijo dela v originalni obliki. Ironija prepovedi je še večja, če se spomnimo, da je verjetno edina znamenitost Svalbalda tako imenovani Global Seed Vault oziroma trezor, v katerem so shranjena praktično vsa znana semena – nekakšna Noetova barka za rastline, njen cilj pa je enak: v primeru kataklizme omogočiti razvoj novega življenja. Brajnović iz tega neuspelega poskusa posameznega prispevka ustvari video Mir, ki je dokumentacija uničenja ene od oljčnih sadik. S primerjanjem oljke – simbola miru – z dejanjem uničenja (metanje velikega kosa premoga na zamrznjeno sadiko) in naslovom dela Mir ustvarja enostavno protislovje. Podobno nadaljuje s serijo fotografij z naslovom Pohlep, Ogenj, Zgodovina in Hitrost, naslovljeno po besedah, s katerimi na kratko intervenira v sneg in jih postavi v korelacijo z ostanki naselbine – kolonije, zgrajene z namenom izkoriščanja premoga, ki je v začetku prejšnjega stoletja propadla enako hitro, kot je nastala. S primerjanjem spodletelega poskusa industrializacije z besedami, ki poudarjajo Brajnovićev kritični odnos do pozitivističnega napredka, nas počasi pripelje do izrazito zanimivih in vizualno ganljivih video del, posnetih na isti rezidenci. Brajnović se z njimi počasi prepušča ogromnemu okolju, v katerem se nahaja. Zavedajoč se nujnosti razkritja metod tistih, ki so si med občudovanjem primitivnih in izvirnih le-te tudi ekonomsko in politično podredili, se ne zgubi v ikonoklastičnem efektu kritike, ki onemogoča vsako vživljanje in posledično najpogosteje onemogoča ustvarjanje. Čeprav se prepuščanje užitku pogosto razlaga kot zavestno ignoriranje lastnega okolja, ni odveč omeniti Rancièrove obravnave estetskega, ki se dogaja v kontekstu velikih kritičnih projektov s trditvijo, da je možnost emancipacije ravno v pogledu, po katerem so vsi, ki gledajo, enaki. Z brezobzirnim ignoriranjem politične realnosti in osredotočanjem na estetsko se odpira možnost resnične emancipacije.
V video delu Genesis Brajnović ponavlja besede iz Geneze, da bi zabeležil (ali morda ustvaril) tisto, kar vidimo pred seboj. Po delitvi nebes od zemlje in dneva od noči nam je omogočeno videti in ustvarjati. V kadru ni ničesar, razen radijskega sprejemnika, s katerega nas Tomislav Brajnović nagovori in nam nakaže, da so vse možnosti še odprte.
Poleg dela Genesis je tudi video delo Zastava. Video je sestavljen iz enega samega komaj premičnega kadra, v katerem v vetru plapola zastava z napisom Jahve, ki – zapičena v zamrznjena tla – daje občutek, kot da označuje posest. Asociacija na kolonizacijo je vendarle zmanjšana, saj zastava nima določenega pomena. Z uporabo besede Jahve, in ne Bog, se v kulturnem krogu, v katerem je delo razstavljeno, asociacije vežejo na daljno zgodovino in mit. Tako se ta aluzija, kljub ekstenzivni uporabi vere z namenom doseganja ekonomske in politične koristi, ovrže kot pretirano predmoderna – iz časa pred nastankom nacionalnih držav. Zaradi same postavitve na razstavi Ekspedicija_Ego zastavo povezujemo z Genezo in jo razumemo kot kraj možnosti.
V videu, ki je nastal na temelju foto performansa Ego Trip, Brajnović znova obleče Ego Trip obleko in se tako osvetljen tokrat umesti v film. Kamera kroži okrog zasidrane ladje in v določenih trenutkih ulovi Brajnovića, osvetljenega v mraku. Ego Trip se vedno dokumentira ob sončnem zahodu. To v seriji foto performansov razumemo kot tehnično nujnost, ki nastane zaradi dejstva, da je ta del dneva dovolj svetel za razlikovanje ozadja, hkrati pa dovolj temen, da lahko opazimo osvetljenega Brajnovića. Zdi se, da v videu ne gre za odločitev, temveč za edino možnost. Posnetek prazne ladje, ki pluje v čudovitem okolju arktičnega kroga, deluje kot kader iz kakšnega epskega filma. Naslov je upravičen le z uporabo iste obleke, ki jo uporablja tudi v Ego Trip seriji, vendar se ego tukaj izgubi v razmerju z naravo, ki ga obkroža. Monumentalnost, ki spominja na junake iz dobe romantike, tokrat nima politično ekspanzionističnih konotacij, saj smo že neštetotič opozorjeni na nevarnosti, ki se skrivajo za pobegom v onostranstvo, kakor tudi zaradi zaupanja, ki nam ga Brajnović vliva z avtonomijo, ki jo kaže v razmerju do posameznih uveljavljenih ideologij.
Zdi se, da Brajnović zelo suvereno obvladuje monumentalne, večne teme. Vendarle je treba poudariti, da te v njegovem delu niso evrocentrične, kakor so bile v času modernizma. Navezujoč se enako na tradicije modernizma, avantgard in neoavantgard, z uporabo metod apropriacije, primerjav, citatov in podobnih konceptualističnih pristopov, pušča mesto nedorečenemu. Brajnovićeva nedorečenost je ozko povezana z današnjim časom, ko se z dozo skepse vendarle vračamo k dekonstruiranim idealizmom preteklosti s ponovnim vrednotenjem (reevalvacijo), npr. z raziskovalnimi ekspedicijami, kot v času. ko smo kot vrsta pozitivistično stremeli h koncu.
Prvič objavljeno: Iva Kovač, ”Ikonoklazem ali pomilostitev vizualnega užitka”, Likovne besede, št. 94 (zima 2011), str. 77–80.