SVET UMETNOSTI
Šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
Leto 14
2. letnik
Udeleženci šole Svet umetnosti smo decembra 2012, ravno v fazi intenzivnega snovanja končne razstave 4.4., izvedeli, da se pripravlja izmenjava oziroma bolje rečeno projektno sodelovanje, ki ga organizirata zavod SCCA in Akademija za umetnost in oblikovanje St. Joost, locirana v nizozemskem mestu Breda. Umetniki in študentje podiplomskega študija so nas obiskali skupaj z dvema mentorjema – in to ne v katerem koli času, saj je bil prihod načrtovan ravno na dan odprtja naše razstave. Namen je bil, da jo kot zunanji gledalci ovrednotijo in komentirajo ter da se med seboj spoznamo in sodelujemo.
Prvi korak je bila izmenjava življenjepisov in z njihove strani tudi portfolijev ter navodilo, naj si vsak izbere posameznika, s katerim bo vzpostavil komunikacijo preko spleta. Iz tega ni bilo nič. Popoln molk z obeh strani, ki ga lahko vsaj z naše strani pripišemo popolni zatopljenosti v razstavo in delno mogoče tudi zadržanosti pred neznanim. Mentorji so kasneje rekli, da je bilo to sicer pričakovano, zato so dva meseca pred prihodom skupine z Nizozemske spodbudili pisanje tedenskih poročil. Tako se je začelo naše dopisovanje, ki je temeljilo na poročanju, s čim se kdo ukvarja, s kakšnimi problemi, vprašanji se srečuje in podobno. Študenti iz St. Joosta so si nalogo razdelili in tako smo vsak teden dobili poročilo s kvalitetnimi fotografijami, oblikovano v PDF formatu, posneli so celo film in zapisali dele pogovorov. Mi smo morda napravili rahlo “balkanski” prvi vtis, saj sem zaradi obremenjenosti ostalih prevzela pisanje poročil jaz, z lekturo angleško bolj podkovane Maje Alibegović. Format Word in fotografije, pripete v priponkah, posnete z mobilnimi telefoni, so bile najverjetneje videti iskreno, a precej manj profesionalno kot njihov del. Pa vendar! Iz tedna v teden je bilo pisanje bolj sproščeno, kljub temu, če sem iskrena, se obiska nismo pretirano veselili. To je bila posledica stresa med postavljanjem razstave in slabe izkušnje z nezainteresiranimi in arogantnimi študenti (sicer kuriranja, kar mogoče ni spregledljiv podatek) iz Züricha v prvem letniku šolanja. Naša napetost je bila na vrhuncu četrtega aprila, ko smo do zadnjih trenutkov popravljali detajle na razstavi, ob osmih zvečer, z odprtjem, je adrenalin popustil. Zamenjala ga je rahla evforičnost in počasi se je začelo prebujati zanimanje – kje so Nizozemci?
Nič nenavadnega ne bi bilo, če med množico obiskovalcev, ki nas je počastila na otvoritvi, ne bi opazili skupine angleško govorečih posameznikov. Vodja šole mi je nato predstavila enega od nizozemskih mentorjev, ki je prišel v Slovenijo z avtom in obrazložil, da so imeli študenti skupaj z drugim mentorjem težave pri letu in so zamujali. Odprtja tako niso videli, uspeli pa smo se srečati in jih odpeljati s seboj na Metelkovo, kamor smo šli praznovat. Mislim, da imamo na prvi večer vsi bolj zamegljen spomin, kar bi lahko pripisali različnim dejavnikom. Naslednje tri dni so skupino iz St. Joosta po Ljubljani in ljubljanskih galerijah vodili študenti oddelka za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti, mi pa smo druženje nenamerno bojkotirali. Tudi telefoni niso opravili svoje naloge, saj so nas večkrat klicali za večerna druženja, mi pa klicev in sporočil nismo prejeli. Uradni program se je začel v ponedeljek, ko smo se naposled vsi zares videli in spoznali. Dogovorjeni smo bili v Galeriji Škuc, kjer smo naše goste naprej peljali čez razstavo in naredili krajše vodstvo, nato pa so oni pripravili “feedback session”, kjer so nam predstavili svoja mnenja, kritike in vprašanja v zvezi z razstavo. V nedeljo so si namreč zelo natančno ogledali 4.4. in pripravili komentarje in vprašanja, ki so bila za nas dragocena, saj so nas s tem opozorili na določene vidike, pomanjkljivosti in pozitivne strani razstave. Nekatere komentarje smo pričakovali, precej pa je bilo nepričakovanega oziroma nujnega za nadaljnjo obrazložitev in debato. Temu je bila spontano namenjena sledeča in odločilna kava, ki se je začela okoli štirih popoldne ter končala z zadnjim pivom okoli polnoči. Lahko rečem, da je bilo navdušenje takojšnje.
Dinamična, zanimiva in zabavna skupina na obisku je bila v resnici popolnoma mednarodna. Poleg enega in edinega študenta v letniku, ki dejansko je Nizozemec, sta bila v skupini dva Grka, dva Američana, Korejka in Islandka, na čelu z mentorjem, ki je po energiji in duhu popolnoma sodil v našo skupino. Ker je bila struktura projekta zasnovana kot eksperimentalna delavnica, smo se dobivali v Projektni sobi SCCA, kjer smo podajali predloge in želje, nato pa jih skupaj ali v manjših skupinah realizirali. To je bil velik plus odprtega tipa delavnice, saj je vsak imel možnost izbire in je na ta način prisostvoval dejavnostim, ki so ga osebno najbolj zanimale. Med aktivnosti tako lahko naštejem obisk koncerta Litošt in Soft Moon v Menzi pri koritu, obisk umetnika Andreja Brumna Čopa, druženje z umetniki, sodelujočimi na razstavi 4. 4., ogled ateljejev v Rogu, ateljeja Lenke Đorojević in Mateja Stupice, predavanje (mentorja) Erika Hagoorta v Škucu … Preko spoznavanja “naših” umetnikov in umetnikov na obisku (ter z našim sodelovanjem) je prišlo tudi do bolj umetniških sodelovanj — akcije lepljenja velikoformatnega plakata na javnem mestu islandske umetnice, ki je potekala kar sredi belega dneva, “jam session-a” kalifornijskega umetnika in Mateja Stupice, iskanja materiala za “abstraktno sliko v prostoru”, ki jo je želel narediti grški umetnik. Dnevi so bili skratka polni in čeprav ni na oko vidnih rezultatov, mislim, da so ostali vtisi, ki zame pomenijo pravo inspiracijo in vzbujajo željo po kreativnosti. Organizirali smo tudi izlet v Piran, s postankom v Hrastovljah, na edini zares sončen dan našega skupnega tedna. V petek, 12. aprila, dan pred odhodom, smo imeli predstavitve vtisov in nastalih del, (mentor) George Korsmit je govoril o svojem projektu Rainbow Soulclub, vse skupaj pa smo seveda končali z žurom.
Morda se zdi, da je bil to teden zabave, kar sicer povsem drži, vendar je bil hkrati mnogo več. Imeli smo priložnost spoznati zares enkratne posameznike, katerih zgodbe, razmišljanja in umetniška praksa so na meni pustila močan vtis. Kljub temu, da smo vsi izhajali s področja vizualnih umetnosti, so naši pogovori, katere je omogočala sproščena in svobodna naravnanost projekta, vsebovali tudi popolnoma življenjsko problematiko. Njihova mednarodnost je omogočala, da so govorili o vtisih Nizozemske, o tem, kako je v matični državi, kako v Sloveniji. Nismo se želeli preveč poslavljati, saj smo jih povabili, naj se vrnejo, mi pa si želimo, da bi jim obisk lahko vrnili. Prepričana sem, da bo vsaj nekaterim to uspelo, če pa najdemo način (organiziramo projekt), da jih tudi mi obiščemo kot skupina in nadaljujemo prekratek teden, ki smo ga imeli, bo uspeh popoln.
Nina Skumavc