Dan na dan

Razstava in javno vodstvo

12. 12. 2014–9. 1. 2015
Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Odprtje: petek, 12. 12. 2014, ob 20. uri
Predogled razstave z umetniki in kuratorkama: petek, 12. 12. 2014, ob 19. uri
Vodstvo po razstavi: torek, 23. 12. 2014, ob 18. uri, kuratorki razstave

Umetniki: Bariş B. Atal (Turčija), Avgust Černigoj, Beli sladoled / White Ice Cream (Miha Perne & Leon Zuodar), Neža Jurman, Miha Perne, Leon Zuodar (Slovenija).

Kuratorki: Saša Nabergoj, Simona Žvanut
Asistentki: Nina Jesih, Zala Kurinčič


Avgust Černigoj, brez naslova, 1978, flomaster na papirju, 30,1 x 22,2 cm
(original hrani Galerija Avgusta Černigoja v Kobilarni Lipica).


O RAZSTAVI

Razstava Dan na dan se je osredotočala na raziskovanje risbe kot oblike dnevniškega zapisa, torej risbe, ki nastaja v nekem bolj ali manj organiziranem zaporedju ter beleži vsakodnevne vtise, zamisli, spomine ali tok misli. Risbe so nastajale v različnih kontekstih (živžav javnega vsakdana milijonskega turškega mesta, domača miza ob jutranjem ritualu pitja čaja, bolnica in rehabilitacijski center …), na različnih podlagah (računih iz trgovine, rokovnikih, listkih različnih formatov in barv, zvitkih papirja …), v različnih obdobjih (najnovejše so iz časa priprave razstave, najstarejše iz sredine sedemdesetih let minulega stoletja). Risbe so tako sestavljale kakofonično podobo osebnih in javnih svetov petih sodelujočih umetnikov, ki se med sabo občasno prepletajo.

Umetniški tandem Beli sladoled je razstavil delo Don’t Look Back (2012), 21 metrov dolgo risbo, ki je pravzaprav eksperimentalni preizkus drugačne, nove oblike sodelovanja. Namesto ustaljenega skupnega ustvarjanja sta si umetnika zadala nalogo enomesečnega “sodelovanja na daljavo”; po principu dnevniških zapiskov sta vsak dan ob določenem času vsak na svojem domu risala vsak na svojo polo papirja, ne da bi se ozrla nazaj. Nato sta poli prinesla v galerijo, ju skupaj odvila, pritrdila na steno in presenečena ugotovila, da sta risbi pravzaprav enako dolgi. Sodobni friz je tako govoril o individualnih umetniških praksah, ki se prepletajo tako glede načina dela in forme kakor tematike. To in tudi druga njuna bolj ali manj skupna dela prežemajo sproščen, mestoma grotesken in obešenjaški humor, s katerim zbadata in se odzivata na sodoben vsakdan.

Deli 8 O’Clock Drawings in 10 O’Clock Drawings Leona Zuodarja sta seriji risb, ki jih umetnik od leta 2010 riše vsako jutro ob prvi skodelici čaja; spočetka je bilo to ob desetih, nato pa se je z leti meja premaknila na osmo zjutraj (pač, starejši kot smo, bolj zgodaj vstajamo). To so risbe z različno motiviko, saj beležijo raznovrstne predmete, ki ga obdajajo, razgled skozi okno, humorne in samoironične domislice s poudarkom na figuraliki ali pa povsem abstraktne risbe, ki so rezultat tokov podzavesti in vključitve avtomatizma.

Miha Perne je s serijo Serious Research of Nonsense (od 2009) razstavil risbe, ki spontano nastajajo vsak dan čez cel dan. Še več, zanje si mora čas krasti, ker nikoli natančno ne ve, kdaj bo čas dejansko imel; kot oče dveh malih otrok riše (tudi) v drobnih ukradenih trenutkih družinskega življenja (ko otroka gledata risanko ali se kopata, itn). Veliko mora risati tudi po njunem naročilu, včasih pa začeto risbo celo pozabi na kuhinjski mizi in jo dokončata otroka. Njegove risbe tako nikoli niso nameravale biti “resne” v smislu vnaprej določenega motiva ali namena, drugače kot njegova siceršnja slikarska in risarska produkcija, ki se je loteva nadvse sistematično. Serious Research of Nonsense nastajajo kot odziv na vsakodnevno dogajanje, predvsem pa se mu prilagajajo in umetnika “silijo” v delo zunaj ustaljenih okvirjev. In to po navadi še pred jutranjo kavo; v čakanju na to, da zavre voda, je namreč nastal precejšen del razstavljenih risb …

Avgust Černigoj, utemeljitelj slovenskega konstruktivizma in najvidnejši predstavnik zgodovinske avantgarde pri nas, se nam je predstavil s skoraj nepoznano serijo risb (1977–1979). Huda prometna nesreča leta 1975 ga je za več mesecev priklenila na postelje bolnišnic v Sežani in Valdoltri, kjer je za krajšanje dolgčasa vsak dan risal značilen bolnišnični vsakdan. Tako je nastala serija dvajsetih risb (razstavljen je bil izbor desetih), na katerih enakovredno človeški figuri nastopajo različni predmeti in zdravniški instrumenti: vozički, bergle, opornice, naprave za fizioterapijo itn. Z močno konturo in enostavnimi potezami so risbe blizu stripovski potezi in delujejo izrazito sodobno.

Bariş B. Atal je turški umetnik mlajše generacije, ki je na razstavi (njegovem prvem mednarodnem gostovanju) sodeloval z risbami. Turško razumevanje časa se razlikuje od našega – mi ga čedalje bolj dojemamo kot dragoceno dobrino in si ga zato poskušamo čim bolj učinkovito organizirati tako v javnem kot zasebnem življenju. V Turčiji je že razumevanje urnika kot takega precej bolj fleksibilno in nedoločeno … zato se zelo veliko čaka. V uradih, pri zdravniku, (v prometnih konicah) na avtobusu, v trgovini, na faksu, na sestankih. Bariş B. Atal je tako začel v beležke ob zapiskih, idejah in skicah redno risarsko beležiti svoje pogosto čakanje na različnih krajih in ob različnih časih dneva, in sicer tako, da (vedno) riše le svoje noge in tla ter k risbam dopiše kratke komentarje v turščini. Sočasno je začel v poseben zvezek s črnim papirjem risati detajle; praviloma pisano pobarvane čevlje. Tako so od leta 2013 do danes nastali trije zvezki risb s skupnim naslovom The Adventures of Legs / Pustolovščine od nog, ki sledijo njegovemu vsakodnevnemu življenju, s prepoznavanjem tal (tla mošeje, tržnice, asfaltna tla …) pa razbiramo tudi drobce turške kulture.

Po vabilu na razstavo je umetnik začel po enakem principu ustvarjati četrti zvezek, v katerega pa se namesto turških vrivajo angleški zapiski – tako kot v njegovem vsakdanjem življenju, ko je zavoljo priprave razstave precejšen del svojega časa komuniciral z nama in z drugimi umetniki. Predvsem z Nežo Jurman, tudi umetnico mlajše generacije. Kuratorki sva ju namreč povabili k prav posebnemu sodelovanju: skupnemu delu. V njunem delu sva namreč prepoznali podoben princip, ki se kaže v intenzivni vsakodnevni risarski produkciji, eksperimentiranju z risbo kot medijem, pa tudi v iskanju (in izumljanju) novih načinov delovanja v umetnostnem sistemu. Njun dialog se je začel v virtualnem svetu in nadaljeval med Barişevo štirinajstdnevno rezidenco v Ljubljani pred otvoritvijo razstave. V zadnji sobi galerije sta ustvarila svojevrstno situacijo; prostor je v času pred razstavo rabil predvsem njunemu skupnemu delu in s tem postal nekakšen križanec med prostorom za produkcijo in prezentacijo. Predstavljeno delo Kurba vrag vrag je tako rezultat prepleta njunih praks in osebnega dialoga: dnevniški zapis njunega skupnega vsakdana (naslov je slovenska oblika fonetičnega zapisa turškega izraza “kurba virak virak” in pomeni “žaba rega kvak”).

Neža Jurman je nameravala ves čas trajanja razstave v delo tudi posegati in ga spreminjati; kaj dodati, kaj odvzeti in tako še dodatno s časovno komponento poudariti dnevniško beleženje vsakdana, ki ga na različne načine in z raznimi formati postavlja v ospredje pričujoča razstava. Naloga se je izkazala za težjo, kot smo pričakovali, predvsem zato, ker se je ob prvem poskusu intervencije zavedla, da v odsotnosti turškega umetnika posega v skupno delo brez skupnega dogovora. Zato se je odločila za minimalne, skoraj neopazne posege. S tem je diskretno opozorila na pomemben vidik razstave: prikaz sočasnosti različnih umetniških delovnih pristopov.

Ob umetniških delih so bili pomemben, čeprav manj viden del razstave tudi načini delovanja in sodelovanja (in njihove posledice).

 

Saša Nabergoj, Simona Žvanut

Lektura Alvina Žuraj

 

DELA NA RAZSTAVI
Foto: Dejan Habicht

—

Avgust Černigoj, brez naslova, 1977–1979
(originale hrani Galerija Avgusta Černigoja v Kobilarni Lipica)

Umetnika je huda prometna nesreča leta 1975 priklenila na postelje bolnišnic v Sežani in Valdoltri, kjer je v času okrevanja in kasnejše dolgoletne rehabilitacije za krajšanje dolgčasa risal bolnišnični vsakdan. Tako je nastala serija dvajsetih risb (razstavljen je izbor desetih), na katerih nastopajo različni predmeti in zdravniški instrumenti, ki so enakovredni človeški figuri. Z močnimi konturami in enostavnimi potezami so risbe blizu stripovski potezi in delujejo izrazito sodobno. Gre za skoraj nepoznano serijo risb, ki se v Ljubljani predstavlja prvič.

—

Beli sladoled, Ne oziraj se, 2012

Umetniški tandem Beli sladoled razstavlja 21 metrov dolgo risbo, ki je rezultat enomesečne risarske akcije in preizkusa drugačne, nove oblike sodelovanja. Namesto ustaljenega skupnega ustvarjanja sta umetnika vsak dan ob določenem času in vsak na svojem domu risala na svojo polo papirja, ne da bi se ozrla nazaj. Sodobni friz je prikaz eksperimentiranja, tako glede načina dela in forme kakor tematike. To in tudi druga njuna bolj ali manj skupna dela prežemajo sproščen, mestoma grotesken in obešenjaški humor, s katerim zbadata in se odzivata na sodoben vsakdan.

—

Miha Perne, Resno raziskovanje nesmisla, od 2009–

Miha Perne razstavlja risbe, ki so odziv na vsakodnevno dogajanje in umetnika “silijo” v delo zunaj ustaljenih okvirjev. Risbe namreč nastajajo spontano vsak dan čez cel dan, ko si kot oče dveh malih otrok krade čas za ustvarjanje iz trenutkov družinskega življenja (ko otroka gledata risanko ali se kopata ipd.). Veliko mora risati tudi po njunem naročilu, včasih pa začeto risbo celo pozabi na kuhinjski mizi in jo dokončata otroka. V nasprotju z njegovo siceršnjo slikarsko in risarsko produkcijo, ki se je loteva nadvse sistematično, te risbe nikoli niso nameravale biti ”resne” v smislu vnaprej določenega motiva ali namena.

—

Leon Zuodar, Risbe ob osmih, od 2010–
(Miza 1)

Leon Zuodar, Risbe ob desetih, od 2010–
(Miza 2)

Leon Zuodar od leta 2010 vsako jutro ob prvi skodelici čaja riše; spočetka je bilo to ob desetih, nato pa se je z leti meja premaknila na osmo zjutraj (starejši kot smo, bolj zgodaj vstajamo). To so risbe z različnimi motivi, saj beležijo raznovrstne predmete, ki ga obdajajo, razgled skozi okno, humorne in samoironične domislice s poudarkom na podobah ali pa povsem abstraktne risbe, ki so rezultat tokov podzavesti in vključitve avtomatizma.

—

Bariş B. Atal, Pustolovščine od nog, od 2013–

Umetnik v beležke ob zapiskih, idejah in skicah redno risarsko beleži svoje pogosto čakanje na različnih krajih in ob različnih časih dneva, in sicer tako, da (vedno) riše le svoje noge in tla. V Turčiji je že razumevanje urnika kot takega fleksibilno in nedoločeno … zato se zelo veliko čaka. V uradih, pri zdravniku, (v prometnih konicah) na avtobusu, v trgovini, na faksu, na sestankih. Sočasno je začel v poseben zvezek s črnim papirjem risati detajle; praviloma pisano pobarvane čevlje. Tako so od leta 2013 do danes nastali štirje zvezki risb, ki sledijo njegovemu vsakodnevnemu življenju, s prepoznavanjem tal (tla mošeje, tržnice, asfaltna tla …) pa razbiramo tudi drobce turške kulture.

—

Neža Jurman & Bariş B. Atal, Kurba vrag vrag, 2014

Umetnika sva kuratorki povabili k prav posebnemu sodelovanju: skupnemu delu. Njun dialog se je začel v virtualnem svetu in nadaljeval med Barişevo štirinajstdnevno rezidenco v Ljubljani pred odprtjem razstave. Predstavljeno delo je rezultat prepleta njunih praks in osebnega dialoga: dnevniški zapis njunega skupnega vsakdana skozi risbo na različnih nosilcih. Naslov postavitve je slovenska oblika fonetičnega zapisa turškega izraza ”kurba virak virak” in pomeni ”žaba rega kvak”.

Neža Jurman je nameravala ves čas trajanja razstave v delo tudi posegati in ga spreminjati; kaj dodati, kaj odvzeti in tako še dodatno s časovno komponento poudariti dnevniško beleženje vsakdana, ki ga na različne načine in z raznimi formati postavlja v ospredje pričujoča razstava. Naloga se je izkazala za težjo, kot smo pričakovali, predvsem zato, ker se je ob prvem poskusu intervencije zavedla, da v odsotnosti turškega umetnika posega v skupno delo brez skupnega dogovora. Zato se je odločila za minimalne, skoraj neopazne posege. S tem je diskretno opozorila na pomemben vidik razstave: prikaz sočasnosti različnih umetniških delovnih pristopov.

Ob umetniških delih so bili pomemben, čeprav manj viden del razstave tudi načini delovanja in sodelovanja (in njihove posledice).

ŽIVLJENJEPISI UMETNIKOV

Bariş B. Atal
Rojen leta 1987 v Izmirju, Turčija. Leta 2013 je končal Univerzo Anadolu, Eskişehir, Turčija, kjer je študiral likovno umetnost, udeležil pa se je tudi programa Erasmus na Univerzi Šiauliai, Vilna, v Litvi. Skozi leta študija je imel kar nekaj skupinskih razstav, sodeloval pa je tudi pri trienalu PORTIZMIR 3, kjer je bil asistent Tomislava Brajnovića.
https://www.behance.net/baris-b-atal
http://portizmir.org/eng/

Avgust Černigoj
Rojen leta 1898 v Trstu, Italija; umrl leta 1985 v Sežani, Slovenija. Černigoj je legenda slovenske konstruktivistične in novo-kolektivistične umetnosti, ter eden najvidnejših predstavnikov avantgardnih gibanj. Kot udeleženec weimarske šole Bauhaus je ustvarjal izredno multimedijsko: čeprav ga najbolj poznamo po njegovih grafikah, je ustvarjal tudi konstruktivistične makete, slike, scenografije, kolaže ter risbe s svinčnikom in flomastrom.

Neža Jurman
Rodila se je leta 1985 v Kranju, Slovenija. Maturirala je na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, smer grafično oblikovanje v Ljubljani, trenutno pa zaključuje študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer kiparstvo. Leta 2011 je prejela priznanje Akademije za posebne študijske dosežke in univerzitetno Prešernovo nagrado. Ustvarja na področju kiparstva, scenografije in ilustracije. Svoje delo je predstavila na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji, Italiji, Bolgariji ter Bosni in Hercegovini.
www.ratherberapedbydolphins.tumblr.com

Miha Perne
Rojen leta 1978 v Ljubljani, Slovenija. Leta 1997 je maturiral na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo (Ljubljana), smer fotografija. Leta 2004 je diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta z Zuodarjem ustanovila založbo ”Beli sladoled books and zines” in za svoje delo leta 2011 prejela Nagrado skupine OHO. Perne ustvarja na področju slikarstva, grafike in stripa.
www.belisladoled.org
www.bedaodsladoleda.blogspot.com

Leon Zuodar
Rojen leta 1977 v Postojni, Slovenija. Po končani srednji šoli v Postojni je leta 2004 diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost, smer slikarstvo. Leta 2005 je z Mihom Pernetom ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Med 2007−2009 je bil član umetniške skupine/projekta Art of Asfalt. Leta 2011 sta s Pernetom ustanovila založbo Beli sladoled books and zines in za svoje delo prejela Nagrado skupine OHO. Zuodar je leta 2014 postal tudi soorganizator programa v galeriji Hiše kulture v Pivki.
www.belisladoled.org
www.bedaodsladoleda.blogspot.com

FOTOGRAFIJE ZA MEDIJE

OBJAVE V MEDIJIH

KOLOFON

Produkcija: SCCA, Zavod za sodobno umetnost – Ljubljana / Svet umetnosti, šola za kustose in kritike sodobne umetnosti
Koprodukcija: Društvo Škuc / Galerija Škuc

Razstavo podpirajo: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS, Evropska kulturna fundacija, Kobilarna Lipica (www.lipica.org), Narodna galerija, Veleposlaništvo Turčije v Sloveniji, Turkish Airlines, Veleposlaništvo RS v Ankari