Kritika razstave
Alenka Pirman, Zbrana dela
18. 11. 2014–1. 3. 2015, MGLC Ljubljana
V ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) je pod preprostim nazivom Zbrana dela med 18. 11. 2014 in 1. 3. 2015 na ogled postavljena pregledna razstava del umetnice Alenke Pirman. Že na začetku nismo mogli ne opaziti skoraj vzorne organizacije. Razstavo, ki je zaobjela petindvajset let njenega dela, so celo leto pripravljali trije kustosi, Barbara Borčić, Nevenka Šivavec in Božidar Zrinski, v sodelovanju z umetnico samo; ob otvoritvi je izšel žepni vodič, obsežnejši katalog pa bo izšel v času trajanja razstave; pozabljeno ni bilo niti na spremljajoče materiale, kartice in spominke, ki običajno take razstave spremljajo v tujini. Čeprav bi taki pogoji v dandanašnjih časih morali biti standardni, so pri nas postali razkošje.
Alenka Pirman je leta 1989 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Med letoma 1996 in 1998 je študirala Antropologijo vsakdanjega življenja na Fakulteti za podiplomski humanistični študij (ISH) v Ljubljani. Trenutno opravlja doktorski študij heritologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
V življenju je počela nešteto različnih reči: bila je glavna urednica revij Likovne besede in M’zin (1991–92), umetniška vodja Galerije ŠKUC (1990–96), pomočnica direktorice Sorosovega centra za sodobno umetnost Ljubljana (1997–99), soustanoviteljica in mentorica izobraževalnega programa za kustose sodobne umetnosti Svet umetnosti (1996–98), podpredsednica Sveta direktorjev Mednarodne mreže za sodobno umetnost ICAN (1998–99), urednica in vodja spletnega medija Artservis (2001–04), voznica taksija (2003 in 2007–08) ter sourednica spletnega portala Culture.si (od leta 2009).
Njen umetniški opus je podobno pester kot njen življenjepis. Začetek v zgodnjih 90. letih je bil vezan na »kvaziinštitucije«, ki si jih je sama izmislila in ustanovila: SK8 Muzej (1991–93), RIGUSRS – Raziskovalni inštitut za geo-umetniško statistiko RS (1997, z Vukom Ćosićem in Ireno Woelle) in Inštitut za domače raziskave (1994–98). V naslednjih letih je sodelovala z umetniškimi kolektivi Luther Blissett/01.org (1998) in Bughouse (2002–03). Hkrati je delala tudi metodološke razstavne projekte: zbirko nemških izposojenk (Arcticae horulae, 1991–98), razstavo dokumentov v Policijskemu muzeju (Primer. Umetnost in kriminaliteta, 2005, z Biserko Debeljak). Med letoma 2001 in 2009 je delala na seriji manjših umetniških del in akcij, ki jih je zaključila z razstavo Deveta Koromandija. Leta 2004 je z Damijanom Kracino in Janijem Pirnatom ustanovila Društvo za domače raziskave, ki se ukvarja z razstavnimi in spletnimi umetniškimi projekti, namenjenimi širšemu občinstvu (Kabinet, 2005–10; Razvezani jezik, prosti spletni slovar žive slovenščine, od 2004; Indija.si, od 2007; Dobesedno brez besed, 2010; Trda dejstva, 2012–13).
O njenemu delu je bilo relativno malo napisanega, obstaja pa več intervjujev, v katerih je sama zelo premišljeno in duhovito artikulirala svoje izjave in nastope.
Kustosi so pričeli organizacijo razstave z izdelavo podrobnega seznama celotnega opusa umetničinih del, potem pa za razstavo izbrali le ključne projekte. Pri tem so se spoprijeli z več težavami: število del je ogromno, večina jih ni ne monumentalna ne vizualno privlačna navadnemu obiskovalcu, umetnica se je – skladno s svojim umetniškim in estetskim kredom – zavestno odpovedala rekonstrukciji že zaključenih projektov. Dodatno težavo pa jim je predstavljalo tudi razstavišče s svojimi prostorskimi in zgodovinskimi značilnostmi ter omejitvami. Kljub vsemu (mogoče pa tudi prav zato) so dosegli tisto, kar so si – po besedah Barbare Borčić – na začetku zastavili: definirali so koreografijo razstave, ki obiskovalca preprosto in smiselno vodi po devetih sobah, ter oblikovali sleherno sobo kot razstavo znotraj razstave. Sosledja prostorov niso zastavili kronološko: dela so za posamezne prostore izbrana glede na temo, ki ji v celoti sledijo ali jo dopolnjujejo. Nekatere sobe so v celoti posvetili enemu samemu projektu (ali objektu), v kakšni drugi so postavitev zasnovali kot dialog med več nasproti si postavljenimi deli. Način in gostota postavitve sta iz sobe v sobo variirala glede na veliko število in raznovrstnost artefaktov, ki so, tako Borčićeva, kot razsut tovor: objekti, skice, zapiski, dokumenti, uradna in neuradna korespondenca, fotografije, zvočni in video zapisi. Kljub relativni obsežnosti in precejšnjemu časovnemu razponu petindvajsetih let je bila razstava kot celota videti intimna in obvladljiva.
Začela se je že od zunaj: na gradbeno ograjo pred vhodom v MGLC so namestili povečane risbe iz serije V liftu, ki nas spremljajo tudi po stenah stopnišča. Serija je nastajala med letoma 1999 in 2014, ko je umetnica zbirala pogovore, ki jih je poslušala med vožnjo z dvigalom. Na začetku jih je razstavljala pretipkane na papir in uokvirjene skupaj s fotografijo notranjosti dvigala, po letu 2013 pa je njen sin Tibor Bolha po zbranih dialogih narisal stripe.
Posebej za razstavo so odprli novo muzejsko trgovino, ki je s prodajnim programom, vezanim na posamezne projekte, zamišljena kot enakopraven del razstave, delovala pa bo tudi po njenem zaprtju.
Skup eksponatov, ki so razstavljeni v preddverju, pred samim vhodom (osebni predmeti, dokumenti, fotografije in objekti iz umetničine obstranske neumetniške dejavnosti) je njen kratki alternativni življenjepis.
Razstava se je začela z deli iz cikla Deveta Koromandija, ki so obiskovalcu razstave predstavila njene osnovne časovne in prostorske koordinate. Niz na videz nepovezanih del, ki so nastajala med letoma 2001 in 2009, je umetnica razstavila pod naslovom Deveta Koromandija. Poimenovanje je nastalo kot njen odgovor na srečanje dveh klasičnih slovenskih besedil, Stritarjeve Devete Dežele (1878) in Mahničeve Indije Ko(ro)mandije (1884), ki ga razlaga kot srečanje dveh nasprotujočih si konceptov – utopije in antiutopije.
Sledila je soba, posvečena fiktivnemu Inštitutu za domače raziskave (IDR) in z dokumentacijo večih projektov z letaki in fiktivnimi časopisnimi članki. Umetnica je IDR osnovala leta 1996 med pripravo projekta Arcticae horulae (ki je v nadaljevanju razstave bil predstavljen v lastni sobi). Z njim je začela raziskovati in problematizirati protislovno navezo umetnosti in inštitucij, kar je ena od tem, ki jih v svojemu ustvarjanju nenehno ponavlja in reciklira. V isti sobi so še preproste računalniške animacije, s katerimi je umetnica le nadgradila originalno vizualno poezijo slovenskih avtorjev iz 60. let (Najlepše pesmi, 2006). Na oknu je delo O poklicu (2014), kjer je izseke iz besedila Božidarja Jakca o svobodni izbiri poklica umetnika in njegovi odgovornosti do družbe pretipkala na indigo papir in ga prilepila na steklo.
Naslednja soba je bila v celoti posvečena še eni od avtoričinih fiktivnih inštitucij, SK8 Muzeju, ki ga je osnovala leta 1991, upajoč, da bo prišla do zavržene rolke Marka Jazbinška, takratnega najboljšega slovenskega skejterja. Razstavljeni dokumenti in različni objekti: potiskane majice in rolke predstavljajo le manjši del prvotne postavitve muzeja – del predmetov je bilo nemogoče izslediti, a umetnica si rekonstrukcije ni želela.
Sledil je prostor s projektom Poslednja beseda (2007–2014) iz cikla Deveta Koromandija in s fiktivnima člankoma o obisku Luciana Pavarottija v Ljubljani, izvedenima v sklopu IDR leta 1997. V Poslednji besedi je avtorica problematizirala odtujenost in izpraznjenost, hkrati pa nasilnost jezika v javnih medijih. Z enostavnim algoritmom je iz nosilnega članka v časopisu Delo izštevala besede in to počela tako dolgo, dokler na koncu ni ostala samo ena beseda. Zapiski vmesnih izštevanj so bili natisnjeni v 10.000 izvodih in brezplačno razpošiljani. Kot zanimivost: oblikovalec zapiskov in izbran font sta bila ista kot v začetnem članku. Besedo, ki je ostala, je odtisnila tudi na koledar in jo vžgala v kuhinjske stole, ki so prav tako razstavljeni. V projektih Luciano Pavarotti: Visoki C za Evropo in Luciano Pavarotti: Slovenija vstopa v Evropo, oba iz leta 1997 in narejenima v sklopu IDR, je umetnica v časopis vstavila lastna članka, ki predstavljata njen neposreden odgovor na takratno družbeno situacijo: vstop Slovenije v EU, organizacijo Evropskega meseca kulture in idejo spopada visoke in množične kulture nasploh. Fotokopije je raznašala po nabiralnikih ter jih pošiljala na izbrane naslove.
Edina »klasična« likovna dela na razstavi (zgodnja, iz leta 1989–1990) so zasedala osrednji in najmanjši prostor razstave. Predstavljeni objekti so bili narejeni v različnih tehnikah in medijih ter, čeprav bi jih lahko definirali kot slikarska dela, sta bila že takrat razvidna določena nezainteresiranost za formo in odklon v konceptualnost.
Naslednja soba je bila posvečena projektu Arcticae Horulae, ki je bil narejen v okviru IDR in predstavljen s fotografijami, z uradno korespondenco in dejanskimi objekti. Projekt je nastal leta 1991 iz avtoričine osebne zbirke nemških izposojenk v slovenskem jeziku. Nadaljeval se je 1995 kot predstavitvena razstava objektov, zastavic z izvezenimi besedami na medeninastih podstavkih, v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Zbirka je bila potem izdana v knjižni obliki slovarja z enakim naslovom. Umetnica je projekt zaključila leta 1998, ko je slovar dobil svojo uradno kritiko v Književnih listih. Naknadno sta bila leta 2005 slovar in arhiv zbirke digitalizirana in ponujena v brezplačno uporabo na spletu. Delo je v zbirki ljubljanskega Muzeja sodobne umetnosti Metelkova (MSUM), vendar so v tamkajšnji postavitvi zgrešeno izpostavili le artefakte (zastavice) kot končni umetniški objekt, brez da bi dokumentirali razvoj metode, ki je dejansko vsebina dela.
V naslednji sobi je bil edini eksponat zlati zobotrebec, del umetniškega projekta Ideal. Umetnica je s tem projektom raziskovala moške stereotipe ter idejo vrednotenja in celovitosti umetniškega dela. Projekt, v katerem so v Zlatarni Celje po njenih navodilih in po obstoječem modelu odlili sto zobotrebcev, je prvič dala na ogled leta 2001. Na prvi razstavi so bili zobotrebci razstavljeni v celofanski embalaži z originalnim papirnatim trakom. Potem je umetnica, skladno s svojim stališčem, da dela ne želi ohranjati kot celote, zobotrebce prodajala posamezno.
Sledila je soba z video zapisom projekta Maslo na glavi, narejenim v okviru Društva za domače raziskave (DDR) leta 2011 za razstavo Dobesedno brez besed, v katerem je umetnica s sodelavci raziskala dobesedni pomen besed oziroma besedno zvezo »imeti maslo na glavi«. V istem prostoru je bil prikaz skupinske akcije uvajanja nove merske enote – slovenskega mediteranskega metra (smm). Umetnica je akcijo leta 1997 izvedla s številnimi sodelavci s pomočjo še ene fiktivne inštitucije – Raziskovalnega inštituta za geo-umetniško statistiko RS (RIGUSRS), predstavljena pa je bila z različnimi dokumenti, fotografijami in videom.
Zadnji prostor je bil posvečen projektu Zapri oči in glej (2006), v katerem je raziskovala izpraznjenost različnih predavanj in predstavitev, ki smo jim nenehno priče. Možnosti programa PowerPoint je pripeljala do absurda tako, da je naredila animacijo iz praznih diapozitivov, ki se obračajo in v nedogled projicirajo svojo praznino. Zraven je anketa Ali lahko premagate življenjske stiske? iz leta 1997, narejena v sklopu IDR, ki humorno komentira popularne medije in njihov vpliv na vsakdanje življenje.
V vseh prostorih so razstavo spremljala kratka besedila, ki orišejo ozadje projektov in jim podajo osnovne časovne in prostorske koordinate. Nekaj več podatkov je umetnica sama ponudila v kratkem vodiču po razstavi, še več pa jih je mogoče najti v obširnem katalogu razstave. Tudi spremljevalni program (predavanja, delavnice, ekskurzije, družabni večeri in vodstva) je bil zamišljen kot neposredno nadaljevanje razstave in obravnavanje tem, s katerimi se umetnica ukvarja.
Delo Alenke Pirman je težko definirati – lahko govorimo o heterogeni zbirki različnih in navidez navadnih artefaktov, ki jih v homogeno celoto združuje ponavljajoči se način obravnave. Forma in estetika sta zanjo nebistveni: letaki za posamezne akcije so zavestno »grdi«, najraje uporablja poceni materiale in čimbolj preproste tehnike, zato ne preseneča njena izjava, da je »umetnost preveč dragocena, da bi bila draga«. Osnovna tema, ki se v različnih oblikah ponavlja skozi celoten opus, ne glede na humoren ton, je vedno reakcija skrajno občutljivega posameznika na svet, ki se odvija okrog njega. V njenem delu srečamo trk utopije in antiutopije, nacionalizem, preizpraševanje funkcije muzeja oziroma javne inštitucije nasploh, družbeno funkcijo kulture, izbiro umetniškega poklica in odgovornost, ki jo ta poklic prinaša, vdor političnega govora v vsakdanje življenje, vlogo javnih medijev, spolne stereotipe, odtujenost uradnega in pogovornega jezika, uporabo ali neuporabo tehnologije. Publiko provocira z akcijami, v katerih lucidno meša fikcijo in realnost, javno in osebno, skrajno resno in duhovito, včasih ironično, celo sarkastično. V nekaterih navadne birokratske metode zbiranja podatkov, arhiviranja, uradne korespondence in zbiranja medijskih prispevkov brez pomisleka ter skoraj brez kakršne koli intervencije dviguje na nivo umetniške prakse. S skoraj neopaznim zasukom jih uporablja za doseganje lastnih umetniških ciljev. Obiskovalec je pred njenimi deli največkrat zmeden, ker se mu – zlasti brez resnega poglobljanja v teoretsko ozadje dela – meja med njeno umetnostjo in resničnim življenjem lahko izmuzne. Bolj občutljivega pa prisili k preizpraševanju lastnega odnosa do problemov, značilnih za sodobni svet in družbo, v kateri živimo, in ki jih v svojem opusu nenehno izpostavlja. S svojimi deli vztrajno nastavlja zrcalo, v katerega najraje ne bi zrli. In celo morebitni nasmeh, ki ga izvabi ogled nekaterih del, ima rahlo grenek priokus. Celoten opus Alenke Pirman je preprosto reakcija občutljivega posameznika na nesmisel, ki ga obkroža in ogroža. To je poskus borbe proti veliko močnejšemu nasprotniku, zanjo uporablja njegovo lastno orožje, zraven pa pristavi še kanček humorja. To ni razstava, ki bi obiskovalca očarala z veliko gesto in briljantno izvedenimi eksponati. Resnično navdušila bo le redke, vsem drugim pa bo, upam, vsaj malo odprla oči in jih pritegnila k premisleku o rečeh, ki jih tako zlahka jemljemo za samoumevne.
Jerko Gluščević
Fotografije: Alenka Pirman, Zbrana dela. Postavitev razstave v MGLC. ©MGLC. Foto: Urška Boljkovac
