Kritika razstave
Tadej Pogačar & P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti
Hribi in doline in rudna bogastva
4. 11. 2014–15. 2. 2015, Moderna galerija, Ljubljana
Kustos: Igor Španjol
Moderna galerija skozi pregledno razstavo predstavlja delo Tadeja Pogačarja in P.A.R.A.S.I.T.E muzeja sodobne umetnosti. Razstava Hribi in doline in rudna bogastva prikazuje delovanje tako umetnika kot tudi virtualnega muzeja, paralelne institucije, ki jo je Pogačar ustanovil leta 1993.
Tadej Pogačar je zaznamoval umetniško dogajanje zadnjih desetletij in priznanje za svoje delo prejema tako v domačem kot mednarodnem okvirju. Pregledna razstava v Moderni galeriji nedvomno potrjuje veljavo umetnika in njegovega dela v slovenskem kulturnem prostoru. Tovrstna oblika “muzealizacije” je hkrati tematika, ki močno zaznamujejo Pogačarjevo delo.
Razstava Hribi, doline in rudna bogastva zamaje sam pojem pregledne razstave. Izmika se našim pričakovanjem o sistematizirani in didaktični celoti po ključu časovne linearnosti. Pogačar si pri lastnem zgodovinjenju dopušča ustvarjalno svobodo in se poigrava s konceptom pregledne razstave, ki jo razume kot svojevrsten žanr, katerega zakonitosti poskuša kršiti.
Retrospektiva obsega knjigo in razstavo. Slednja je zaradi umetnikove obsežne produkcije in prostorskih omejitev galerije podvržena temeljiti selekciji, ki jo umetnik v veliki meri opravi sam. Tudi postavitev del kustos Igor Španjol bolj ali manj prepušča umetnikovi viziji, kar lahko razumemo kot vnovično provokacijo žanra pregledne razstave.
Razstavljena dela so razdeljena v štiri tematske sklope, ki pokrivajo ključne in najbolj reprezentativne projekte Pogačarjevega obširnega opusa. V grobem jih interpretiram kot začetno – “predparazitsko” obdobje skupaj z začetki P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja sodobne umetnosti; projekte skozi katere raziskuje in posega v sisteme, ki konstruirajo splošno znanje; projekte, ki preučujejo alternativne ekonomske strukture in strategije preživetja ter dela, ki si privoščijo odmik od družbene problematike ter so avtobiografsko naravnana.
Zanimivo je, da v postavitvi med seboj prepleta najbolj prepoznavna dela z deli, narejenimi za dotično razstavo in starejša dela, ki jih razstavlja prvič. Umetnikova želja je bila, da starih projektov ne rekonstruira, temveč jim poskuša ustvariti novo predstavno telo, ki bi se odzivalo na osnovno zgradbo in danosti prostora – to so tla in stene galerije.
V štirih razstavnih prostorih Moderne galerije se lahko sprehodimo skozi zgodnje obdobje, z najzgodnejšim delom iz leta 1976, ko je bilo umetniku šestnajst let. Gre za dokumentacijo intimne akcije, sicer del obsežnejše serije z naslovom Akcija brez Dogodka, ki jo je umetnik nadaljeval v osemdesetih letih. Izvedene so bile anonimno v javnih in zasebnih prostorih, v mestu in naravi. Večinoma so ostale skromno dokumentirane. Tri fotografije z zgovornimi naslovi – Meditiranje z mamutom, Spanje z jelenom in Hranjenje medveda – prikazujejo umetnika v empatičnem odnosu do razstavljenih muzejskih artefaktov ljubljanskega Prirodoslovnega muzeja.
Sledijo začetki, ki so povezani z ustanovitvijo fiktivnega muzeja za sodobno umetnost leta 1990. Ta se nato preimenuje v P.A.R.A.S.I.T.E. muzej sodobne umetnosti, ki poskuša ponotranjiti parazitske strategije preživetja. Takšno delovanje Pogačar poimenuje Novi parazitizem. Kot parazitska in virtualna institucija se lažje infiltrira v obstoječe sisteme ter tako izpostavlja njihovo pozicijo moči. V projektu School’s Out!, ki ga Pogačar prvič izvede v sodelovanju s srednješolci iz gimnazije Šentvid leta 1997, to doseže s preprostimi posegi, kot je preureditev najdenih predmetov znotraj šolske učilnice. V aktualni postavitvi se, namesto z artefakti preteklih akcij, Pogačar poigrava z vizualnimi elementi iz šolskih učilnic, ki jih prenaša neposredno na galerijske stene.
Tematika ekonomije Pogačarju predstavlja učinkovito optiko za razbiranje družbenih in socialnih razmerij ter strategij preživetja. Pojavlja se v projektu Kralji ulice iz leta 1995 in je po besedah avtorja njegov prvi kolaborativni projekt, ki vzpostavlja sodelovanje z marginalno družbeno manjšino. Projekt poteka skozi medijsko aktivacijo in enodnevne ulične akcije z brezdomci. Na obljudenih mestnih ulicah so postavljeni podiji z naslanjači, v katerih sedijo brezdomci, ki se tako dvigajo nad mimoidoče. Projekt je Pogačarjev poizkus, kako pogledu javnosti izpostaviti marginaliziran družbeni pojav. Kot zanimivost je vredno omeniti, da je umetniški projekt Kralji ulice izvor poimenovanja še danes izhajajočega uličnega časopisa.
Sledi še nekaj uličnih projektov, najobsežnejši pa je gotovo projekt CODE:RED, ki je nastal skozi sodelovanje s seksualnimi delavci. Svoj začetek beleži leta 1999, ko se je rodila prva ideja, prva javna manifestacija je bila izvedena leta 2001 v obliki svetovnega kongresa seksualnih delavcev na Beneškem bienalu. Projekt CODE:RED se nadaljuje v New Yorku, nato pa je predstavljen še na bienalih v São Paulu, v Istanbulu in Pragi. Postavitev zaseda dobršen del osrednjega razstavnega prostora in predstavlja razvoj projekta skozi serijo postaj, ki poskušajo zaobjeti ključne odvode delovanja CODE:RED.
Pogačarju ni tuja niti praksa arhiviranja. V delu Arhivi uličnih ekonomij skozi fotografije predstavlja sistematično beleženje oblik ulične trgovine in neformalne ekonomije v različnih mestih sveta.
Logiko intervencije znova uporabi pri preurejanju zasebne zbirke afriških artefaktov dr. Franca Tretjaka, katere skrbnik je Koroški pokrajinski muzej. Zbirka obsega štiristo del, ki jih je dr. Tretjak zbral v osemnajstih leti bivanja na afriškem kontinentu. V osrednji dvorani Moderne galerije Pogačar v postavitev vključuje artefakte iz zbirke, ki segajo od vsakdanjih predmetov do umetniških artefaktov. Razstavljeni drug ob drugem želijo zabrisati meje med vsakdanjim in umetniškim predmetom.
Projekt Pozor! Ženska na ulici se vrača k lokalni domači problematiki in izpostavlja pomanjkanje poimenovanj ljubljanskih ulic po pomembnih ženskih osebnostih. Pogačar zaključuje razstavo v osebno izpovednem in avtobiografskem tonu z deli Naša žena in Izgubljeni spomini, v katerem razstavi fotografije, ki jih posname Pogačarjev pokojni oče, iz katerih ne uspe prepoznati ne kraja in ne ljudi, ki jih fotografije beležijo. Umetnik tako zaokrožuje svojo pot čez hribe in doline ter najde rudna bogastva tam, kjer začne svojo pot – doma, pri sebi.
Emotivno, osebna izpovednost se skozi celotno razstavo prepleta z analitičnim, raziskovalnim ter kritičnim pristopom. Artikulirani umetnik je kot raziskovalec spregledanih, prezrtih fenomenov in fragmentov življenja, ki se v svoji vsebinski večplastnosti odpira le dovolj pozornemu in angažiranemu gledalcu. V svojem delovanju nenehno prestopa meje med avtorskim izjavljanjem in delovanjem v okviru P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja sodobne umetnosti. Prehajanje med enim in drugim je težko opredeljivo, in zdi se, da je temu namenoma tako.
Pogačarjeva zmožnost hkratnega izjavljanja različnih pozicij je nekoliko bolj razumljiva ob dejstvu, da umetnik deluje tudi kot kurator in vodja galerije P74. Sposobnost, ki jo morda razvija vse od vzporednega študija etnologije in umetnostne zgodovine na filozofski fakulteti v mladih letih.
Tadej Pogačar muzejsko razstavo doživlja kot poglaviten medij svojega delovanja. Njegove izkušnje in vsestransko delovanje znotraj polja umetnosti rezultirajo v samozavestnem in eksperimentalnem pristopu do razstave. Zanimivi so odnosi med materialnostjo Pogačarjevih objektov in koncepti, ki pogosto pripeljejo do trčenj ali disharmonije. V želji po vizualno razgibanem prostoru, Pogačar določena dela razstavlja na samih tleh galerijskega prostora, s čimer se oddalji od predvidljive razstavne relacije stena – gledalec. Nekateri elementi razstave se lahko razkrivajo kot prazne vizualne intrige, ki jih umetnik doseže na račun funkcionalnejše postavitve, s čimer draži prepričanja o pravilnem in samoumevnem ter v gledalcu prebuja kritično oko.
Maruša Meglič
Foto: Dejan Habicht
Z dovoljenjem Moderne galerije, Ljubljana
