Kritika razstave
Matej Stupica: V.I.P.
10.–30. 4. 2015, Hiša kulture v Pivki
Kuratorka: Mojca Grmek
V Hiši kulture Pivka[1] je v letošnjem aprilu razstavljal Matej Stupica: umetnik mlajše generacije, diplomirani slikar, skupaj z Lenko Đorojević tudi letošnji nagrajenec prestižne nagrade OHO. V zadnjih letih je umetnik sicer poznan predvsem po svojih multimedijskih instalacijah – zelo odmevni sta bili “Nevromat”, ki jo je leta 2014 ustvaril skupaj z Lenko Đorojević v Mota pointu, in pa “Boxing match” iz leta 2012 v galeriji Kresija, tudi takrat skupaj z Lenko Đorojević ter Nežo Jurman. Matej Stupica sicer že od leta 2006 svoje ilustracije objavlja v Objektivu, sobotni prilogi Dnevnika, z ilustracijami se je dvakrat predstavil tudi na Slovenskem bienalu ilustracije in prejel priznanje Hinka Smrekarja in posebno pohvalo žirije za časopisno ilustracijo. Že s svojo diplomsko nalogo – razstavo “Pobeg iz Alkatraza” je raziskoval status vizualne umetnosti v galerijskem prostoru in zunaj njega. Te teme se je, poleg drugih, lotil tudi na razstavi v Pivki.
Tokrat je prvič razstavill domala izključno risbe. Kot pravi, se mu je zahotelo vrniti k dvodimenzionalno omejenemu prostoru, “kjer se vse zgodi”. Razstava je naslovljena po znani angleški kratici V.I.P., “ Very Important Person” (dobesedno: zelo pomembna oseba), vendar že v prvem prostoru avtor nakaže, da lahko za črko P stojijo tudi drugi pomeni. Nekaj jih celo predlaga: črka P je denimo lahko začetnica izredno pomembnih problemov, pacientov, politikov, plagiatov, načrtov (plans) in tudi slik (peintings). Že v naslovu umetnik nakaže, da se v razstavljenih delih ukvarja s parafraziranjem ustaljenih simbolov in njihovega pomena znotraj družbenih razmerij moči. Na to vprašanje pogleda skozi različne perspektive (z različnih kotov?): v nadaljevanju vidimo, da raziskuje banalnost vsakdanjih problemov, pomenskost izrazov pripadnosti (tetovaže) in simbolni pomen človeške figure kot motiva v klasičnih umetniških delih. Sam se s pomočjo različnih načinov upodobitve človeškega telesa ukvarja z vplivom prostora in časa na pomen ter vrednost umetniškega dela.
Že v prvi sobi vidimo, da umetnik simbole in pomene izrazito ironizira. Prvo od treh razstavljenih serij je v uvodni predstavitvi poimenoval kar “družbene študije; serija risb ljudi, ki se zbirajo ob nedoločenem času na nedoločenem kraju”. Žabja perspektiva, pogled od spodaj, pokaže ljudi zgoraj kot (nosilce) “riti”.
V drugi sobi se razstava nadaljuje z dvema risbama, ki prikazujeta ljudi, ki opazujejo instalacije. Gledalca postavita v zanimivo pozicijo zamenjave oseb: iz prve osebe ednine, ko poskuša sam razvozlati, kaj je ta stvar, ki jo upodobljeni ljudje gledajo, ga postavi v čevlje narisanih ljudi, ki prav tako opazujejo razstavljeni eksponat. Ko pa se gledalec začne ukvarjati z interpretacijo, se ponovno znajde v drugi osebi: v dialogu z umetnikom, ki ga sprašuje, kaj kot gledalec od umetniškega dela pričakuje.
V drugi in tretji sobi so razstavljene risbe in nekaj kipov, ki tematizirajo vsakodnevne banalne težave ljudi v zahodnem svetu. Tu so upodobljeni pornografski prizori, pri katerih je kvaliteta slike tako slaba, da se človek ne more več naslajati, tu so podobe bruhanja – posledice prevelike količine zaužitih omamnih sredstev, sledi prizor moža, ki si zaradi preobilnega trebuha ne more ogledati svojega spolnega uda, rokujoča se poslovneža v opravi “spodaj brez”, poosebljanje hišnih ljubljenčkov, v strojnem mehanizmu zataknjene barbikinine noge in cigarete, ki so na razstavi seveda le na ogled, saj kot eksponat ne služijo več svojemu prvotnemu namenu.
Tretja soba nam postreže z dvema serijama risb. Obe odpirata vrašanja o vrednosti in mestu umetniškega dela v naši družbi: prva za študijski primer (case study) vzame tetovaže, druga pa klasična umetniška dela. Risbe deformiranih tetoviranih teles prevprašujejo tetovažo kot izraz pripadnosti, kot prakso, ki je bila do nedavna tabuizirana in običajno smatrana za neprimerno. ter odpirajo vprašanje, ali je njihova vrednost v izraznosti narisanega ali v izražanju statusa. Je izrazno sredstvo motiv na tetovaži ali pa morda že samo to, da pripadaš skupini ljudi, ki se tetovira? Komu povedo (ali pa celo pomenijo) več: osebi, ki je tetovirana, ali ljudem, ki tetovažo vidijo? Ima človek večjo vrednost kot pa da je samo nosilec telesa, ki naj bi reprezentiralo njegovo notranje stanje? Zadnja, tretja serija, ki jo je Stupica na uvodnem nagovoru poimenoval kar “šolske stvari”, pa je (še) nedokončana knjiga umetnika (artist book). Na levi strani so reprodukcije legendarnih umetniških del, na desni strani pa njihove aktualizacije (oz. banalizacije) v avtorjevih očeh: narisani ljudje so grdo realni, nagubani in dlakavi, avtor sem in tja presprašuje celo njihovo spolno identiteto.
V ozadju celotne razstave je zvočna podlaga (Bachovih) klavirskih del, ki v razstavnem prostoru ustvarja prestižno vzdušje. Umetniška dela so nenaslovljena, brez podnapisov ali dodatnih razlag. Zdi se, da avtor s tem, ko poda zelo malo informacij, računa na to, da obiskovalci razstave za interpretacijo risb ne potrebujejo dodatnih pojasnil. Razstava hkrati odpira pomembna splošna vprašanja, denimo, ne sprašuje se samo, na kakšen način prostor (družbeni ali fizični) vpliva na pomen in vrednost umetniških del, ampak tudi, na kakšen način umetnine vplivajo nazaj na prostor. Kakšna je funkcija razstav in kakšno je mesto obiskovalcev na njej? So razstave namenjene predstavitvi del zaradi avtorja in umetnin samih ali pa obiskovalcem razstave? Imajo slednji zaradi manj informacij večjo svobodo pri interpretaciji in so umetniška dela bolj avtonomna, ko niso omejena z naslovom? Ali pa so morda na ta način umetnine odprte v preobilje neštetih možnosti interpretacije, ki se ravno zaradi svoje odprtosti zaprejo oz. ostajajo hermetične in dostopne le najbolj samozavestnim poznavalcem umetnosti? Je kustos v službi umetnine, ki jo mora predstaviti tako, da deluje v sistemu vseh ostalih umetnin na razstavi, ali v službi (s preobiljem informacij razvajenega) obiskovalca, ki mu mora omogočiti čim lažji vstop v interpretacijo umetnin s podajanjem čim več podatkov, ob katerih se lahko interpretacija -– čeprav še tako nezahtevne tehnike, kot je risba – začne?
Zala Kurinčič
Foto: Hiša Kulture v Pivki
[1] Bolj podroben opis njene zgodovine in delovanja lahko preberete v kritiki Nine Jesih “Akademska prerisovalka“.