Analiza umetnine z razstave
NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije
11. 5.–16. 8. 2015, Moderna galerija Ljubljana
Kustosinja: Zdenka Badovinac
Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih pod mentorstvom Barbare Borčić. Več »
»V kulturnem kontekstu sta likovna in zgodovinska raven neločljivo
povezani. Likovno pomeni organizacijo vidnega sveta po mentalnem
ključu. Videz je tisti, ki nosi resnico vseobsežnega.«[1]
IRWIN-OHO, Svoji k svojim; serija štirih slik (80 x 80 x 13 cm); serija štirih uokvirjenih fotografij (21 x 30 cm); pismo/izjava, tehnika/materiali: krzno, olje, vosek, sitotisk, medeninasta ploščica; 1985. Foto: Matija Pavlovec, Fotoarhiv Moderne galerije, Ljubljana.
Projekt Svoji k svojim je skupina IRWIN izvedla leta 1985 in ga prvič javno predstavila leto kasneje v Cankarjevem domu v Ljubljani. V tem projektu retroaktivno osmišljajo formalni radikalizem ene izmed slovenskih povojnih avantgrard – OHO, ki je od šestdesetih let delovala kot gibanje, potem kot skupina in v začetku sedemdesetih let kot komuna v vasi Šempas. Umetniško vodilo OHO je bilo preizpraševanje razmerij med umetnostjo in življenjem in skupina je svojo umetniško prakso na poljih reizma, procesualne in konceptualne umetnosti usmerjala iz galerijskih prostorov v naravo, v iskanju kozmičnih vplivov, štirih magičnih prasnovi vode, zraka, ognja in zemlje. Ob tem so se umetniška dela preobrazila v skladu z načeli njihovih idej,[2] kot provokativni neoavantgardni odziv na stanje v takratni umetnosti, kulturi in družbi.
Člani skupine IRWIN so v delu Svoji k svojim najprej ustvarili štiri olja na platnu z motivi posamičnih del skupine OHO iz leta 1969. To so bili: senena kopica Tomaža Šalamuna, zrcala Davida Neza in družina ognja, zraka in vode Marka Pogačnika. Nastala dela so izpostavili delovanju štirih osnovnih elementov: zemlji, ognju, vodi in zraku. Tako je Andrej Savski svojo sliko s seneno kopico zakopal čez noč v zemljo, Borut Vogelnik je podobo z gorečim poljem žgal s plinskim gorilnikom, Dušan Mandič je platno z motivom plastičnih vrečk na vodi eno uro držal v reki in Roman Uranjek je svojo sliko izpostavil zraku tako, da jo je peljal na strehi avtomobila od Ljubljane do Trbovelj.[3] S tem je bila vsaka izmed štirih slik-objektov izpostavljena svojemu elementu, ki jih je postaral in zaznamoval v vizualnem kodu retro estetske senzibilnosti Neue Slowenische Kunst.
Vse štiri akcije izpostavljanja osnovnim elementom so bile dvojno dokumentirane. Prvič s fotografijami procesa nastanka in drugič s sledmi, ki so na delih ostale zaradi njihovega izpostavljanja zunanjim vplivom. Nastal je projekt štirih avtorjev, štirih elementov (ogenj, voda, zemlja, zrak), štirih pokrajin in štirih OHO konceptov. Na vsaki sliki je vtisnjena postava Sejalca slikarja Ivana Groharja. Na predstavitvi tega projekta leta 1986 v Cankarjevem domu je Marko Pogačnik prebral še izjavo (ki je vključena tudi v postavitev na razstavi v Moderni galeriji), kjer je umestil Irwinove slike znotraj celovitega koncepta OHO z besedami: »Če sem instalacijo Voda – zrak, statično leta 1969 na Savi naredil zato, da je umetnost lahko stopila v svojo neposrednost, potem je slikanje te instalacije skrajna variabilizacija tega dela, kar pa je spet znotraj celovitega koncepta OHO«.
Kot prvi vidik pri projektu Svoji k svojim izpostavimo, da skupina v svojem delu uporablja tako imenovani retro princip, ki upodablja in združuje podobe in simbole, prevzete/odvzete od drugod. Uporabljajo oboje, na eni strani tako izročila likovne umetnosti iz totalitarnih režimov, ki so uporabljena kot podobe nastale znotraj avtonomne, apolitične umetnosti in na drugi strani množično proizvedene podobe.[4] Retro princip zagovarja stalno menjavo jezika in prehajanje z enega likovnega izraza na drugega […] Poslužuje se različnih, že obstoječih jezikovnih modelov, se skozi preteklost spreminja na formalnem nivoju, na idejnem ostaja isti.[5]
Lahko bi rekli, da skupina IRWIN v delu Svoji k svojim uporablja ikonografijo skupine OHO (in drugih umetnikov) kot motiv, tako kot v slikarstvu umetniki upodabljajo pokrajino, ljudi ali predmete. Uporaba takšnega izhodišča omogoča drugačno gledišče in dela lahko razumemo na več načinov. Denimo, ali so to kopije ali originali? Ali omogočajo določeno preizpraševanje njihovega pomena, strukture in sporočila? Ali se z retro principom umetniška dela približajo razumevanju ready-made objektov, oziroma kje lahko iščemo skupne točke med retro principom in ready-made? Šele ko želimo odgovoriti na zastavljena vprašanja, se začnemo zavedati mnogoplastne narave tega dela. Vpliv različnih ikonografij in njihove estetske vrednote se navezujejo na kontekst, v katerem se porajajo družbene funkcije.[6] S spremembo konteksta lahko določena podoba, simbol ali forma pridobi povsem drugačne konotacije. Hkrati prihaja do dekonstrukcije umetniške prakse, sistemov vrednot in ideoloških sistemov. V zvezi s tem pravi skupina IRWIN takole: »Največja odgovornost, ki jo lahko umetnik prevzame, je vpliv na ovrednotenje del mrtvih slikarjev.«[7] Tako s prevzemanjem in preureditvijo umetniškega izročila vpliva tudi na uveljavljena pojmovanja zgodovine umetnosti in prispeva k drugačnemu razumevanju prevladujočih predstav.
Drug zanimiv vidik projekta Svojim k svojim vidim v tem, da skupina IRWIN ob povzemanju OHO umetniške prakse, ne uporablja samo retro principa, temveč se ukvarja tudi s svojim delovanjem kot skupina. Tudi člani skupine OHO so predvsem v zadnjem obdobju razvijali projekte, igre in »rituale«, ki so prikazovali odnose med posamezniki. Ob tem so razlike med njimi razumevali kot vez in enotnost »skupinskega OHO človeka«. Enotnost je po njihovem mnenju mogoče doseči samo preko dinamičnih odnosov med člani skupine.
Nenazadnje izpostavimo še pomen dokumentiranja, ki omogoča širšo razlago dela Svoji k svojim, kjer je dokumentiranje procesa nastajanja dela hkrati privzelo vlogo samega umetniškega dela. Skupina OHO je realizirala večino svojih akcij v naravi, ohranjena je samo skromna dokumentacija, ki omogoča rekonstrukcijo, vendar rekonstrukcijo omogoča tudi skupini IRWIN. Ali kot razmišlja Badovinčeva v vodiču ob razstavi Od Kapitala do kapitala, je rekonstrukcija nastala predvsem zato, da bi dosegli večjo prepoznavnost skupine OHO, ki je bila v osemdesetih še vedno na obrobju uradne zgodovine. Ob tem je skupina IRWIN preizprašala usodo predhodnih avantgard, ki so kljub nasprotujoči drži umetniškim institucijam po določenem času pristale prav v galerijskem prostoru, kateremu so tako intenzivno nasprotovale.[8]
Petra Bole
[1] Neue Slowenische Kunst (ur. Milan Zinaić in NK), Zagreb: Grafički zavod Hrvatske, 1991, str. 139.
[2] Isto.
[3] Zdenka Badovinac, IRWIN–oho, Svoji k svojim, vodič po razstavi NSK od Kapitala do kapitala – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije, Moderna galerija, Ljubljana, 2015, str. 33.
[4] Povzeto po Alexei Monroe, Pluralni monolit: Laibach in NSK, Ljubljana: Maska, 2003
[5] Povzeto po dokumentu IRWIN »Retro princip. Princip manipulacije z memorijo vidnega. Potencirani eklekticizem – plaftorma nacionalne avtentičnosti«, 1984, v: Neue Slowenische Kunst, isto, str. 111.
[6] Igor Zabel, besedilo v raz. kat. Svoji k svojim = like to like, Mala galerija, Moderna galerija, 2006.
[7] Isto.
[8] Zdenka Badovinac, isto, str. 33.