Analiza z razstave
NSK od Kapitala do kapitala. Neue Slowenische Kunst – dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije
11. 5.–16. 8. 2015, Moderna galerija Ljubljana
Kustosinja: Zdenka Badovinac
Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih pod mentorstvom Barbare Borčić. Več »
Irwin: Was ist Kunst. Foto: Matija Pavlovec. Fotoarhiv Moderne galerije, Ljubljana.
Ustaviš se pred steno in ga poskušaš dojeti. Začneš z definicijo: rečeš mu “delo”, ker ga ne moreš imenovati preprosto “slika”, že zato ne, ker ni le eno. In ni le naslikano. Je tudi prostorsko, je objekt in vmes so nagačene živali. Ne veš, ali bi ga uvrstil med vizualno ali med konceptualno umetnost (ali je to sploh pomembno?). Ne moreš ga datirati, ker ni končano. Težko določiš tehniko in medij, saj je uporabljeno skoraj vse, česar se spomniš – risarske in grafične tehnike; olje, tempera in akril na platnu, na leseni podlagi, na pločevini; izrezki iz časopisov, fotokopije, fotografije, gume, figurice, svete podobe, suhe rože. Pa še okvirji, za katere se sprašuješ, kaj so – težki, monumentalni, pomembni, rahlo odvratni, z vonjem po katranu in, skoraj bi rekel, žveplu. Ali so okvirji del slike ali je celo slika del okvirja?
Ne razumeš niti, kako je lahko “skupina” slikala: kdo je držal čopič, kdo je mešal barvo, kdo je izrezoval fotografije, kdo jih je lepil, kdo je kuhal katran.
Potem bereš, kar so o IRWIN-u že napisali in z olajšanjem ugotoviš, da je vsaj število motivov omejeno. Le nekaj osnovnih je: križ, sejalec, jelen, skodelica kave, bobnar, Malevič, nato še monokrom in celotno vesolje, ki je sestavljeno iz njih. Umetnost ali kombinatorika? Umetnost ali dogovor? Umetnost kot kombinatorika. Umetnost kot dogovor.
Že zdavnaj si na Youtube gledal Was ist Kunst Raše Todosijevića, potem guglal po spletu za njegovimi intervjuji in brskal po knjigah za podatki o jugoslovanski umetnosti v 60-tih. Premišljuješ o nemščini kot izbiri jezika, o instituciji kot načinu delovanja, o umetnosti in
politiki, o državi, kapitalu, provokaciji in izpraznjenosti simbolov. V glavi premetavaš vse, kar veš o Duchampu in iščeš povezave. Upaš, da ti bo vse to pomagalo, da bi razumel, kar gledaš. A še vedno ni tako preprosto. Vsa ta teorija, ki razlaga svet, čas, življenje in umetnost, te naredi še bolj negotovega. Dokumenti, ki spremljajo razstavo, osvetlijo napol pozabljene trenutke tvoje lastne zgodovine, vendar se 80-ta, ki se jih spominjaš, in 80-ta iz teh dokumentov razlikujejo – tvoji spomini so nezanesljivi. Spomniš se sveta, ki se ti je takrat odpiral: Borgesa, Fassbinderja, Ristića, filmov in predstav, ki si jih gledal, časopisov, ki si jih spremljal, predavanj, na katera si hodil, razstav, ki si jih obiskoval, koncertov, na katerih si bil (Joy Division, Einstürzende Neubauten, Laibach – kdo je že bil prej?). NSK je bil tudi del tega sveta – nekje v ozadju, kot monolit iz Odiseje 2001, črna gmota besed in dejanj, ki si jo takrat opazoval z začudenjem, negotovostjo in strahospoštovanjem.
In ponovno stojiš pred steno, počasi se ti svita, kako to, kar gledaš, uteleša tudi tvoje spomine in istočasno tudi tvojo negotovost ter postavlja vprašanja, na katera preprosto ne želi odgovoriti. Ugotoviš, da je prav spraševanje ta odgovor. V trenutku se zgodi nekaj, kar preprosto preseže vse provokacije, razglase, konstitucije, organigrame, manifeste, simbole in takrat delo zaživi lastno življenje. In tvoja 80-ta s Borgesom, z novim valom, zatonom socializma in razpadom Jugoslavije se počasi in z neko nepričakovano lahkoto združijo z Malevičevimi križi, sejalci in nagačenimi živalmi. In zazdi se ti, da razumeš Duchampa na nov način.
Jerko Gluščević