Kritika razstave
Narobe obrnjeno – ne tako bela kocka, Mestna galerija, Ljubljana
24. 9.–22. 11. 2015
Kuratorki: Alenka Gregorič in Suzana Milevska
Besedilo je del sklopa kritik in analiz nastalih pod mentorstvom Barbare Borčić. Več »
Foto: Matevž Paternoster, fotoarhiv MGML
No, morda nekoliko pretiravam. Pogosto se sprašujem, ali sem redka med tistimi, ki jim je pomemben vizualen preboj, ko vstopijo v razstavni prostor oziroma jih na drug način pritegnejo elementi, povezani z razstavo ali s prireditvijo.
V času vpetosti v sodobne načine funkcioniranja na ravni služba, družina, obveznosti, nekaj enot prostega časa … se obnašam/o kot razvajeni otroci, ki želijo vse takoj in zdaj in niso pripravljeni posvetiti pretiranega napora, da bi sami prišli do spoznanj. Morda lahko ponazorim s primerjavo s prihodom v trgovino. Izdelki morajo biti presežni, ekskluzivni …, povabiti nas morajo že s prve stopnice ob vhodu ali iz izložbe. Prepričati nas morajo ob individualnem nagovoru, ko odstiramo plast za plastjo tkanine, ki se bo v naslednjem hipu ovila okoli nas v ravno prav osvetljeni garderobi. »Kupili« jih bomo. Pardon, »kupili« NAS bodo. V trenutku negotovosti je pomembna komunikacija z osebjem ali informacijami, ki nam jih »trgovina« ponudi. Nič vsiljivo, ravno pri roki, pisano nam na kožo, prav tisto, o čemer smo se spraševali, ne preveč poglobljeno …, pa tudi ne premalo. Ravno prav. Ob hkratnem zavedanju, da so morda oblačila, ki ležerno visijo na obešalih in le niso stopila v komunikacijo z nami v pravem trenutku ali z ustrezno valovno dolžino, morda tista prava, kot ulita, ki bi poudarila našo osebnost ali jo prikazala v magični podobi … A žal, trenutek je izgubljen, čarovnija se ni zgodila.
Narobe obrnjeno – ne tako bela kocka je večleten raziskovalni in kuratorski interdisciplinarni projekt, ki sta ga zasnovali Alenka Gregorič, umetniška vodja Mestne galerije Ljubljana in KC Tobačna 001 (MGML), in Suzana Milevska, v Makedoniji živeča neodvisna kustosinja in umetnostna teoretičarka. Avtorici navajata, da v projektu skušata analizirati obstoječe teoretične in kritične umetnostne prakse, ki se jih lotevajo srednje- in vzhodnoevropski umetniki, umetniške skupine, raziskovalci in institucije, ki se osredotočajo na kritiko aktualnih modelov institucij in njihovih programov ter na delovne pogoje v umetniški produkciji. Razstava v Mestni galeriji Ljubljana, s katero kuratorici Suzana Milevska in Alenka Gregorič raziskujeta institucionalno kritiko v Srednji in Vzhodni Evropi, je obsežna, pregledna, zahtevna, odlična. Odlična zato, ker nas je po njej popeljala Alenka Gregorič, umetniška vodja galerije, in nam odstrla vsebine, poglede, koncepte, uvide. Opravila je delo namesto nas, in to odlično. Odmikala je plast za plastjo, kot bi obračala liste v knjigi, da bi nas popeljala do razpleta zgodbe. In zgodb je bilo veliko. Razumljivih, povezanih, takih, ki so prehajale iz ene v drugo: logično, pregledno, dopolnjujoče. Ob koncu smo imeli občutek, da smo bili tudi mi del njih v svojem spoznanju. Vrtel se je film nekega obdobja preteklosti in z njim povezanih kontekstov. Prijetno, spoznavno in didaktično.
Ni dvoma, da razstava postavlja vprašanja (in v naslednjem zamahu ponuja odgovore), ki sta si jih avtorici postavljali in na katere nas opozarjata: »Kako so institucije vseh vrst – javne, zasebne, tiste, ki jih vodijo umetniki, in umetniške iniciative – vplivale druga na drugo ali se celo vzajemno spreminjale v času tranzicije iz centraliziranega v tržno gospodarstvo in koliko so vplivali na oblikovanje zahtev po institucionalni odgovornosti umetniki in umetniški projekti s svojimi pozivi k spremembam?« Vprašanja, ki so bila aktualna pred desetimi, dvajsetimi, tridesetimi leti in so aktualna tudi danes. Nekoliko so se razlikovali prijemi umetnikov takrat in sedaj ter njihove prakse. Pogosto pa tudi to ne drži in se naglo ušteješ, ko poskušaš opredeliti čas nastanka posameznega umetniškega dela.
Na galerijo kot institucijo pomislimo, ko vstopimo skozi njena vrata. »Vrata zbližujejo ali razdružujejo, so simbolni in prostorski, odprti in zaprti prehodi, mejniki med nami in drugimi, med našim in tujim, med dvema stanjema, dvema svetovoma, med znanim in neznanim, med svetlobo in temo, bogastvom in revščino, med posvetnim in svetim,« navaja mag. Polona Sketelj ob razstavi Vrata v Slovenskem etnografskem muzeju. Ko stopimo skozi vrata in vstopimo v prostore kulturnih institucij, dobi vsebina drugačen status in naš pogled novo dimenzijo.
V nadaljevanju se bom oddaljila od vprašanj, ki sta si jih postavljali avtorici, in se osredotočila na nekatera povsem druga, ki so mi prekrižala pot ob ogledu razstave. Vprašanja sicer povezujem z razstavo v Mestni galeriji Ljubljana, a hkrati ugotavljam, da se uporabna tudi širše. Ob drugih razstavah, projektih, performansih … Sprašujem se namreč, kako bi potekal moj ogled, če bi se odpravila na razstavo takrat, ko je galerija prazna in ne bi bilo roke, ki bi te vodila in usmerjala. Ali bi si jo ogledala v celoti? Bi vztrajala do zgornjega nadstropja? Bi jo razumela? Koliko bi jo razumela?
Pregledna razstava je obsežno zasnovana. Azra Akšamija, Luchezar Boyadjiev, Yane Calovski & Hristina Ivanoska, Nemanja Cvijanović, Vlasta Delimar, Goran Đorđević, Stano Filko, Andreas Fogarasi, Liljana Gjuzelova & Sašo Stanojkoviќ, Jusuf Hadžifejzović, Flaka Haliti, Albert Heta, IRWIN, Sanja Iveković, Dalibor Martinis, Ivan Moudov, Ilona Németh, Vesna Pavlović, Dan Perjovschi, Lia Perjovschi, Tadej Pogačar, Slaven Tolj, Goran Trbuljak, Dragoljub Raša Todosijević, Jugoslovenska dokumeta, Podroom, ArtLeaks, L. Logar, Támas St. Auby, Miklosz Erdely & Indigo Group in Artpool so sodelujoči avtorji. Številčnost umetnikov in raznolikost njihovih poetik, množica tehnik in medijev, razgibanost in pogojenost razstavnega prostora so tisti, ki narekujejo zahtevnost vsebin in diktirajo tempo obiskovalca. Prijazno vodstvo je preglasilo moje bežne vtise zmedenosti ob pogledu na postavitve del, ob katerih sem morala podatke iskati in jih nato poskušati razumeti. Ob naslednjem koraku sem razmišljala, ali je pomembna smer ogleda, ali eno delo komunicira z drugimi, ali bi morala o delu imeti kaj predznanja, morda širšega uvida … Vem, ponovno moram zopet na ogled. Tokrat sama.
Vedno znova pa se sprašujem, kakšen je »pravi« pristop ob ogledu razstave. Izbrati vodstvo ali se podati na ogled sama? Kakšno naj bo napotilo tistim, ki si nameravajo ogledati razstavo? Verjetno je smiselno razmisliti tudi o tem, kakšno naj bo zaporedje izbire pri vodstvu in samostojnem ogledu. V prvem primeru dobimo »zgodbo« na pladnju, a smo ob tem prikrajšani za neobremenjen pristop. Ob množici podatkov, ki pojasnjujejo predstavitev, se porodi povsem drugo izhodišče za obiskovalca. Po drugi strani nas lahko neobremenjen pristop v primeru, da se odločimo za samostojni ogled, morda prikrajša za razumevanje, do katerega na ta način ne pridemo. Če citiram Barbaro Borčič, mentorico seminarja: »Ali je pripoved z vodstva edina mogoča? Ali morda tako elaborirana pripoved ne dopušča drugačnega pogleda? Ali potemtakem onemogoča kritičen pogled? Ali pa je kritičen pogled mogoč šele, ko se dobro seznanimo s tematiko, posamičnimi deli, povezavami med njimi …« Kolikor vprašanj, toliko različnih odgovorov. In ker je umetnost kompleksen pojem in je povezana z vso kompleksnostjo posameznikov, ki jo uživajo in užijejo, je zadeva toliko bolj zapletena. Ob koncu naj se ponovno vrnem k temi, ki me je nagovorila že na začetku. Pri postavitvi preglednih razstav z obilico dokumentarnega gradiva pogrešam vizualne presežke. Vizualne nagovore v prvi vrsti …, tiste, ki me bodo vzpodbudili, da prestopim prag galerije oz. nadaljujem ogled razstave. Ko bo »razmerje« vzpostavljeno, pa pričakujem dialog, ki me bo vodil. Lahko je to postavitev, zgodba, navdih, vonj ali zvok, nekaj, kar me bo popolnoma prepričalo.
Mojca Sfiligoj