Pravkar sem na e-fluxu (za katerega se ljudje, ki bomo v prihodnjih dneh zapolnjevali prostor tega LabSUs bloga, nikakor nismo mogli zediniti, ali naj ga uporabimo za najavo odprte platforme kuratorjev, umetnikov, piscev, teoretikov – LabSUs ali ne: ne zato, ker se poskušamo vzdržati narcistične naslade nad opazovanjem svojih imen na tej v svetovne razsežnosti razširjajoči se mailing listi; ja zato, ker bi najširšo zainteresirano javnost seznanili s svojim delovanjem, LabSUsom in Laboratorijem SU, ki nas bolj in bolj intenzivno povezuje od lanskoletnega novembra, radikalno kulminacijo pa bo dosegel med 23. in 29. junijem v Galeriji ŠKUC).
Torej, oko se mi je ujelo na vprašanju “what if having an exhibition is not a way to occupy space, but a way to occupy time…?” LabSUs je z določene perspektive prav to, je zasedanje časa posameznikov. V ozadju vprašanja je seveda analogija med obravnavo časovnih dimenzij v klasičnem gledališču in ontologijo galerijskega prostora, kjer je najprej zavzet prostor in šele v obratu čas – čas posameznika v specifičnih razsežjih. Torej, vprašanje je nedvomno na pravem mestu in ob pravem trenutku.
In v tej optiki smo laboranti Laboratorija Svet umetnosti (beseda laborant mi je v tem primeru zelo simpatična zaradi nasprotja, ki ga vključuje – biti na preizkušnji in biti tisti, ki preizkuša) v četrtek, 14. junija ziniciirali prvi javni dogodek LabSUsa na Špici v čudovitem okolju ob Ljubljanici in okupirali nekaj ur ljudem, umetnikom, teoretikom, zgodovinarjem, kuratorjem, ki so se odločili biti naši gostje. In svetloba, ki je počasi, skoraj nevidno pršela proti večernemu mraku, se je ob privlaku številnih pogovorov skoraj nevidno utapljala v temino noči. Ker bomo LabSUs blog namenili za posredovanje naših osebnih vtisov, razmišljanj in komentarjev, odzivov na dogajanje v Škucu … naj posredujem zgolj nekaj drobcev, odkrušenih med navdihujočim vzdušjem.
Osrednja tema, vsaj v orbiti mojega slušnega radia in lastne govorne aktivnosti, je bila umetnost, vprašanja estetike, lepega, okusa, pisanja o umetnosti, načinov interpretacij in teoretskih vpenjanj, tvornega sodelovanja med umetnikom in kuratorjem, razvoja, soodvisnosti tekstov in produkcije … In če se izkaže, da je potrebno ljudem okupirat njihov čas, da se ustvarijo plodne situacije za diskusijo, potem je LabSUs naš apel za prav to. Zdolgočasenost ob enostavnih površinah, takšnih, ki jih zapopadeš v hipu, ne navdihuje ne inteligence ne intuicije. Instrumentalni um in telo z vsemi tehnološkimi protezami sta danes nepogrešljiva, a ne zadostujeta za uvid v ujetost v rutino in ideološke ter medčloveške konstrukte. Da me sedaj ne odnese proti širjavam, naj poskusim zgostit občutje na LabSUs pikniku – bistvena je odločitev, da iskreno in angažirano tvorimo ljubo nam umetnost, še toliko raje v prijetnem okolju ob nevidnih svetlobnih spremembah atmosfere ter fluidnih prehajanjih med pogovori … in vonju po poletju ter naglim približevanjem sončevega obrata.
In potem, tako kot običajno, čez Trojane do mariborskega parka, kjer so drevesa za dvokrilnim meščanskim oknom ob tej uri razsvetljena z električno lučjo, a kmalu bo pričela v soncu odbliskovati pajčevina, stkana čez noč.
Petra K.
