Tanja Pavlič
Marko Peljhan (1969) je študiral gledališko in radijsko režijo na AGRFT v Ljubljani, nato pa leta 1992 ustanovil umetnostno ustanovo Projekt Atol, v okviru katere deluje na področjih performansa, vizualnih umetnosti, situacij in komunikacij. Leta 1995 je ustanovil tehnološko vejo Projekta Atol, imenovano PACT SYSTEMS, katere prvi projekt je bila izgradnja spletnega vmesnika za satelitsko navigacijo, urbanega komunikacijskega orodja – UCOG-144, leta 1999 pa je bil ustanovljen Projekt Atol Flight Operations za organizacijo projektov, povezanih s poleti, med drugim v vesolje. Leta 1995 je bil soustanovitelj LJUDMILE (Ljubljana Digital Media Lab) in od leta 1996 njen programski vodja. Je koordinator mednarodne pobude Insular Technologies za globalno visokofrekvenčno radijsko omrežje in umetnostno-znanstveno-taktičnega medijskega laboratorija Makrolab (1997–2007). Od leta 1999 je direktor umetnostno-znanstvenih poletov po paraboli v sodelovanju s Centrom za urjenje kozmonavtov Jurija A. Gagarina v Moskvi in koordinacijo Microgravity Interdisciplinary Research (MIR). Od leta 1999 je njegova ustanova Projekt Atol tudi producentka umetniških predstav gledališča Noordung. Leta 2003 je usklajeval proizvodnjo mobilnega medijskega laboratorijskega projekta o digitalni pismenosti Transhub-01/Mobilatorij. Trenutno je profesor interdisciplinarnih študij na Univerzi v Kaliforniji v Santa Barbari in direktor Projekta Atol, v okviru katerega je ustanovil tudi glasbeno založbo rx:tx. Od leta 2005 koordinira zasnovo in izvedbo projekta povezave umetnostno-znanstvenih raziskovalnih bivanjskih enot na Arktiki in Antarktiki v okviru Interpolar Transnational Art Science Constellation.
Za intervju si si komaj vzel čas, kaj trenutno počneš?
Ta teden smo z ekipo sodelavcev iz Kanade pripravljali veliki projekt, ki je časovno vezan na naslednja tri leta, povezan z Mednarodnim Polarnim Letom, geografsko pa na področje Arktike in njene prebivalce. Sicer pripravljam še projekt povezan z Velimirjem Hlebnikovom (op. ruskim futuristom) za berlinski Transmediale, festival digitalne umetnosti, ki bo potekal konec meseca in pa novi, veliki performans z naslovom »Scatter«, ki bo zaključni projekt AV08 festivala v Newcastlu. Slednji bo premiero doživel osmega marca. Moj četrti projekt je vezan na Bosno, konkretneje na genocid v Srebrenici leta 1995. Gre za široko zastavljeni projekt kuratorke Ane Peraice, ki nosi naslov Victims’ Symptom. V projektu bom raziskoval, racionalno strukturo, ki lahko stoji za takšnim genocidom in je omogočila situacijo v kateri je v enem tednu umrlo osem tisoč ljudi in vse kar je temu sledilo, vključno z zelo počasnim reagiranjem t.i. mednarodne javnosti. Ukvarjam se bolj ali manj z zbiranjem obveščevalnih podatkov.
Kot eden izmed ambasadorjev medkulturnega dialoga poudarjaš, da mora biti dialog predvsem realen, želiš si evolucije mišljenja. Nameravaš s svojo novo pozicijo količkaj doprinesti k boljšemu stanju slovenske umetnosti? Na slabo stanje le te kaže navsezadnje tudi položaj v katerem se je znašla osrednja institucija slovenske umetnosti Moderna galerija.
Pozicijo ambasadorja sem vzel strogo zares, in jo jemljem kot integralen del mojega dela. Že od samega začetka, ko sem leta 1992 z ustanovitvijo Projekta Atol avtoinstitucionaliziral svoje delovanje, je bilo to povezano prav z dejstvom pomanjkanja institucionalnega okvirja, ki bi obstajal v produkciji in distribuciji slovenske umetnosti. V bistvu gre za njeno kronično lastnost s takšnimi akutnimi izbruhi, kot je trenutni problem Moderne galerije. Seveda je to sistemski problem, ki traja – odvisno od perspektive gledanja – že od 60 –ih let naprej, ko se je ponovno pojavila modernistična avantgarda. Gibanje, ki je takrat nastalo okrog skupine OHO na samem začetku niti ni želelo vstopati v institucije v smislu kot so takrat obstajale, je pa zgradilo svojevrstno dialektiko in strukturo, ki je bila sicer ne institucionalna, pa vendar znotraj same svoje logike avto-institucionalna. V 80 –ih so sledili kolegi iz NSK, konec 80 –ih pa še vsa gibanja, ki so bila združena v velikem procesu demokratizacije. Takrat je obstajalo veliko upanje, da se bodo stvari spremenile tud na makro-nivojih. Seveda ni šlo zgolj za upanje, ampak se je tudi aktivno delalo na tem, zato se je zgodila zasedba Metelkove, kjer danes sediva. Brez tiste zasedbe, Metelkove ne bi bilo. Situacija sodobne umetnosti je politični problem, ki traja že dolgo, zato medkulturni dialog razumem dosti širše, kot zgolj zagotavljanje minimalnih pogojev delovanja, pa še to samo doma. Je pa dejstvo, da se v Sloveniji že 20 let govori, da rabimo center sodobne umetnosti, muzej sodobne umetnosti, prostore za sodobni performans in nove oblike umetnosti. Ponujeni prostori Metelkove in Moderne galerije so začetek, vendar so zdaleč neprimerni za center sodobne umetnosti, saj ne omogočajo ne višin, ne volumnov in tehnološke opremljenosti, ki jih le ta zahteva. Zato bo rešitev potrebno najti drugje. V dialogu z vsemi akterji seveda.
Večina slovenske javnosti sprejema sodobno umetnost kot tujek v prostoru in se rajši spogleduje s preteklimi obdobji. Zagotovo ne gre za osamljen primer v svetu, pa vendar v čemu je po tvojem vzrok za takšno rigoroznost Slovencev?
Menim, da Slovenija v tem smislu ni prav nič drugačna od večine vzhodno evropskih držav, saj gre za znano dejstvo, da je bila tu materialna in idejna institucionalizacija sodobne umetnosti zamujena in zapostavljena skozi vsa obdobja povojnega modernizma. Za razliko od vzhoda, pa se je na zahodu umetnost institucionalizirala v muzejih, arhivih, razstavah, bienalih in trgu. Kulturno gledano bi lahko ta odpor do sodobne umetnosti razumeli tudi kot zaprtost, ki je zaradi pogojene geo socialne in historične strukture pripeljejo do konzervativnosti oziroma previdnosti pri razumevanju sveta. Zato se je iz historičnega pogleda avantgarda lahko še najbolj izrazila na našem zahodu oziroma na Primorskem, ki je kulturno najbolj odprt teritorij Slovenije.
Tvoji projekti so predvsem v svetu poželi številna priznanja, Makrolab je morda le eden izmed najbolj odmevnih, saj je vezan na daljši rok in se je ves čas tehnološko dopolnjeval. Omenjeni mobilni projekt s tehnološko dovršenimi orodji raziskuje ekstremne klimatske razmere, zapletene telekomunikacijske sisteme in selitvene vzorce. Čemu so po tvoji projekti med Slovenci premalo razumljene?
To je dobro vprašanje, pa vendar gre hkrati za posplošitev, saj moji projekti v svoji kompleksnosti tudi ne morejo biti »enostavno« razumljeni, imajo pa dosti možnosti za zelo preprost vstop vanje. Njihov namen ni, da bi bili vedno in povsod razumljeni. Moje delo je na eni strani relativno široka refleksija, na drugi pa je ključno prav postavljanje vprašanj, da se lahko z določenimi temami sploh spopadem. Hkrati pa, če začnemo posploševati, večina Slovencev ne razume niti svetovnih financ, kvantne fizike, ne razumejo Malevicha, Duchampa, Marinettija, Černigoja in Kosovela. Včasih ne razumejo niti svojega soseda. In v temu ne vidim problema. Lahko pa jih vsi zgoraj našteti vprašajo nekaj ključnega. V tej optiki se mi moje delo ne zdi tako zelo posebno.
Po drugi strani pa si med Slovenci zelo cenjen umetnik.
(smeh…) Če bi o temu izvedli referendum, bi bil rezultat po mojem zelo slab. No dobil sem Prešernovo nagrado, ki je simbolna gesta in priznanje za neko obdobje in delo. Po drugi strani pa imam občutek, da če bi jutri končal z delovati, me v Sloveniji na srečo ne bo nihče pogrešal.
Makrolabova najaktualnejša različica je antarktična baza Ladomir in če se ne motim predstavlja prav ta postavitev v ekstremnih razmerah vrh Makrolaba. Kaj je pomembno upoštevati pri gradnji tovrstne baze, se njegova struktura spreminja, če projekt postavite na Kras, v Južno Afriko ali na Antarktiko?
Spremeni se popolnoma. Makrolab je bil vedno projekt sodelovanja. Jaz sem sicer njegov začetnik, ampak vedno je na njem delalo mnogo ljudi, predvsem arhitektov. Prvo ekipo sta sestavljala Boštjan Hvala in Jurij Krpan ter prav s slednjim sem se na začetku projekta precej pogovarjal in projekt konceptualiziral. Nadalje sta bila ključna akterja druge faze Aljaž Lavrič in Matevž Frančič, takrat se je Makrolab selil po svetu. Zdaj pa sodelujem z arhitektoma Janom in Nejcem Troštom in skupaj ustvarjamo naslednjo fazo projekta za Arktiko in Antarktiko, postaja ima za zdaj delovno ime Ladomir Antarctic-Arctic Base, modul pa Balok. Ta temelji na preteklih izkušnjah Makrolaba in na nekaj osnovnih principih, kot so trajnostni sistemi, mobilnost, lahki materiali, funkcionalnost etc. Prvi Makrolab je že leta 1997 tri mesece na kasselski Dokumenti deloval zgolj na sončno energijo. Povedati je potrebno, da se takrat v Sloveniji ni prav dosti govorilo o sončni energiji in tudi vsi nadaljni tehnološki sistemi nastali znotraj Makrolaba so imeli tehnološko zelo napredno ozadje. Na to vizijo sem zelo ponosen. Ker smo imeli za cilj južni in severni pol je bilo to nujno potrebno. Projekt je danes zasnovan na modularni osnovi, vsak modul vsebuje določene energetske sisteme, ki omogočajo preživetje in je v celoti mobilen.
Kako pa Makrolab sprejemajo lokalni prebivalci določenih prostorov in kakšne projekte imaš v prihodnje z njim? Se bo Ladomir nadgrajeval ali bo šlo kot velja v praksi, ko smo enkrat dosegli vrh, vse le še navzdol?
No, navzdol zagotovo ne bo šlo, razen če ne mislite severa in juga v geografskem smislu. Na severu bo projekt koncipiran tako, da bo popolnoma prešel v last lokalnih prebivalcev, ki bodo zanj ustvarjali tudi program. Severna kultura Inuitov je ena izmed najbolj prilagodljivih na planetu in zgodovinsko tudi ena izmed najbolj uničevanih. Kot del projekta imamo v načrtu za njih postaviti tudi odprto komunikacijsko omrežje, saj imajo izredno velik problem dostopa do komunikacijske infrastrukture. Če je internet mogoč, potem je na severu grozljivo drag, 200 dolarjev na mesec, v Ljubljani pa plačamo 10 evrov za internet, televizijo in optiko 10 megabitov. Na Antarktiki pa je zgodba popolnoma drugačna. To je edino območje na planetu, kjer ni nacionalnih držav, zato se nam kaže potencialna slika neke bodočnosti planeta, ki ni vezana na koncept nacionalne države. In prav zaradi teh ekstremov je zame stvar zanimiva, tudi iz medkulturne optike seveda, ki vključuje tudi kulture znanosti in umetnosti, ne samo nacij, religij itn.
Mnogi vam očitajo neumetniškost projektov. V eni izmed svojih izjav ste navedli, da je za vas umetniški prostor polje svobode. Kaj konkretno vam to pomeni?
Tisti, ki govorijo, da to kar delam in delamo ni umetnost jim lahko samo odvrnem z vprašanjem, kaj je umetnost? Svoje delo vidim kot progresivno aktivnost v času, zame mora umetnost imeti potencial projekcije in mora vsebovati spreminjanje temeljnih odnosov v razumevanju sveta. Pa vendar, glede na to kar delamo, ali potemtakem arhitektura, glasba in performans niso umetnost? Moje delo v celoti je kvečjemu več kot ozko razumljena umetnost.
V katero smer se bodo po tvojem v prihodnje razvijale telekomunikacijske tehnologije?
Če bi me to vprašali leta 1995 bi bil velik optimist. Takrat smo začeli graditi Ljudmilo, Internet je bil pravo polje anarhične svobode. Leta 1993 se je namreč že začel odpirati akademski internet tudi v druge sfere in ne smemo pozabiti, da je ta v bistvu nastal kot ARPANET, projekt ameriškega ministrstva za obrambo. Ali je v temu ključu tudi koda njegovega konca ne vem… Hkrati pa so se v tem času zgodili ravno konflikti v Bosni ter Rwandi, dogajali so se genocidi nepojmljivih razmer. Zato še danes kljub vsem tehnologijam zelo forenzično ugotavljamo kaj in kako so bili ljudje v Srebrenici ubiti. Ali pa milijon v Rwandi. Komunikacijska omrežja so nam omogočila da smo o teh dogodkih izvedeli, da smo komunikacijsko reagirali, nismo jih pa zmogli preprečiti. Telekomunikacije se vedno bolj razvijajo proti brutalnemu tržnemu modelu, ki poleg odvodnih pozitivnih efektov (nizke cene in dostopnost) prinaša vedno bolj odvisno in nesvobodno logiko povezanega subjekta, ki je od omrežja popolnoma odvisen. Tako da danes, na splošno, in glede na to kar opazujem nisem optimist, vendar še vedno menim, da moramo za ekologijo medijev in mrež delovati. Z znanjem in zaupanjem v njihov utopični in realen potencial.